Vleka priklopnega vozila

Večini voznikov se vleka priklopnika sploh nikoli ne dogaja, nekateri pa prav pogosto zapnejo prikolico. Tisti, ki to počnejo bolj poredko, se ponavadi srečajo s kakšno sitnostjo. Na primer, kadar je treba zapeljati vzvratno. In ko tista trapasta prikolica dovolj scefra živce, saj venomer nekam zavija, jo marsikdo enostavno odklopi in ročno porine na mesto, kamor bi jo "profi" usmeril miže.

Kaj pravi zakon?

Tiste prikolice, ki jih lahko vlečemo z vozniškim dovoljenjem "B" kategorije in nimajo prednje osi, opredeljuje ZVCP kot polpriklopnike. Kadar gre za največjo dovoljeno maso do 750 kilogramov, govorimo o lahkem priklopniku. Ta ponavadi nima lastnega zavornega sistema, v prometu pa mora biti označen s ponovljeno registrsko tablico vlečnega avta. Posebej so opredeljene tudi počitniške prikolice, ki jih ZVCP imenuje z izrazom bivalni priklopnik. Pri vleki bivalnega priklopnika, ki nam zastira pregled skozi notranje ogledalo, moramo namestiti par posebnih zunanjih ogledal, ki nam omogočajo boljši pregled nazaj. Največja dovoljena hitrost skupine vozil (to je vlečno in vlečeno vozilo) je 80 km/h, pri tem pa posebej poudarjamo, da tako velja tudi na avtocestah.

Kdaj B in kdaj B+E?

Izraz največja dovoljena masa skupine vozil pomeni seštevek mase vlečnega in vlečenega vozila ter njunih nosilnosti. Kadar ta presega 3500 kg, mora imeti voznik vozniško dovoljenje kategorije B+E. Enako velja tudi, kadar je največja dovoljena masa priklopnega vozila večja od mase vlečnega vozila.

Kaj pa pravijo proizvajalci vozil?

Avtomobilski proizvajalci navajajo natanče podatke za svoje proizvode glede vleke priklopnih vozil. Tako določajo maso vlečenega vozila, ki je opremljeno z zavorami oziroma je brez zavor. Pri tem upoštevajo zmogljivosti svojih vozil glede premagovanja vzponov in zmogljivosti zavor. Podatki o masah, navedeni v navodilih za uporabo vozil so pomembni in so ponavadi strožji od tistih, ki jih določa zakonodajalec. Tako na primer lahkega priklopnika z največjo dovoljeno maso 750 kilogramov ne smemo vleči s katerimkoli osebnim avtomobilom.

Razlika v vožnji

Kadar svojemu avtu pripnemo prikolico, moramo upoštevati, da se zmogljivosti in vozne lastnosti spremenijo. Vodenje prikolice med vožnjo naravnost, še bolj pa skozi zavoje, zahteva stalno spremljanje vzvratnih ogledal. To posebej velja za prikolice, ki so širše od našega avta. Zavijanja se moramo lotiti po "tovornjaško", torej z večjim lokom, sicer bo prikolica sekala leve ovinke in v desnih vozila po pločnikih. Za "prikoličarje začetnike" je priporočljivo, da prvih nekaj zavojev napravijo za vajo na površinah z bolj redkim prometom. Na cestah, kjer ni gostega prometa se lažje v miru privadimo na uporabo vzvratnih ogledal. Ker imamo "po novem" dve na vsaki strani, lahko po eno usmerimo navzdol proti kolesu priklopnika.

Večja masa, večja površina

Na avtocestah bomo hitro opazili, da je vozilo skupaj s prikolico bolj občutljivo na bočni veter. Seveda to posebej velja za bivalne priklopnike, ki imajo večje bočne površine. Prav tako se pri vleki pozna dodatni upor velike čelne površine, ki se prišteva k teži prikolice. Čimvečja moč našega motorja je torej dobrodošla, pri tem pa vseeno ne vztrajajmo v previsoki prestavi. Z uporabo merilnika vrtljajev zadržujmo motor v območju največjega navora, s čimer se bomo zlasti na daljših klancih izognili pregrevanju motorja. Ko smo ravno pri klancih: na avtocesti uporabimo skrajno desni pas, čeprav je namenjen počasnim vozilom!

Varčevanje z gorivom

Vleka priklopnika vedno pomeni večjo porabo goriva, ta je lahko dokaj izdatna pri bivalnih priklopnikih. Če ste navajeni upoštevati omejitve, si lahko na avtocesti pomagate s kakšnim od "ta hitrih" tovornjakov. Če na primerni varnostni razdalji sledite kakšni večji zverini, boste opazili, da se v zavetrju vozite s "pol manj" plina kot sicer. Zadevo se da lepo preveriti s spremljanjem potovalnega računalnika.

Vožnja vzvratno

Vzvratna vožnja s prikolico pomeni posebno šofersko poslastico. Že pri najbolj enostavni vožnji naravnost nazaj, nam priklopnik stalno nekam uhaja, tudi če si namestimo volan povsem naravnost. In če smo pri tem neučakani, lahko tudi kaj poškodujemo, saj se avto in prikolica hitro postavita pod pravim kotom. Pri tem namreč pride do kontakta med vlečnim delom prikolice in odbijačem vozila.

Voznik lahko z malo vaje hitro ujame ritem, ampak najprej mora ugotoviti, da prikolica ne zavija tako, kot usmerja volan. Če pri vzvratni vožnji zasuče volan v desno, bo prikolica zavila levo in obratno. Ker so odkloni iz smeri kar "izdatni", le redki vozniki obvladajo bolj energično vzvratno premikanje. Še na nekaj ne smemo pozabiti: priklopniki z naletno zavoro imajo mehansko napravo, s katero izklopimo zaviranje, dokler vozimo nazaj. Pri vožnji po gladki površini sicer ne bi bilo težav, če pa eno od koles prikolice naleti na neravnino, nas bo prikolica zaustavila. Marsikdo, ki je na to pozabil in trmasto rinil vzvratno, je nato zavohal svojo sklopko.