Vožnja preko različnih ovir

Jarki, debla, skalovje, blato ..., sploh ni čudno, da morajo traktoristi opraviti posebni izpit. In res ima terenski avto marsikatero lastnost traktorja.

Grbine

V zvezi z grbinami na terenu govori teorija o najmanjši oddaljenosti od tal in o prehodnem kotu, pri večjih grbinah pa še o prednjem in zadnjem previsu oziroma o vstopnem in izstopnem kotu. To so podatki v stopinjah in centimetrih. Praksa pa na terenu postreže s podrsanimi prednjimi in z odtrganimi zadnjimi odbijači, s šopi trave in grudami zemlje okoli diferencialov, kardanov, za vzmetmi in še kje. Zato pred prehodom z ravnine na večjo grbino zaustavimo terenca in preverimo, če bomo prednji odbijač varno spravili mimo. Ko smo s prednjima kolesoma malo čez grbino, se znova zaustavimo in od zunaj ocenimo oddaljenost od tal, tudi premislimo si še lahko. Če smo s podvozjem nasedli na grbino, ne vztrajajmo z vožnjo naprej, nazaj pa tudi ne. Bolje si je vzeti čas, pripraviti dvigalo in podložiti ustrezno kolo, da pomaknemo podvozje višje od tal. Pri vožnji preko višjih grbin preverimo tudi oddaljenost zadnjega odbijača od tal. Marsikatera zadnja registrska tablica je že ostala na terenu. Med spuščanjem z višje grbine sta spet na vrsti oba previsna kota: sprednji na prehodu na ravnino in zadnji pri sestopanju z grbine.

Jarki

Jarkov ne moremo premagovati pravokotno, na počez. Tudi preglobokih jarkov se ne bomo lotevali, sicer pa moramo vnaprej oceniti, kakšen bo med poševnim prečenjem bočni nagib. Vozilo bomo med takšnim prečenjem sicer težko spravili na streho, ampak na vrata pa ga lahko v jarku mimogrede naslonimo. Na prehodih preko vzdolžnih robov jarka je pomembna oddaljenost vozila od tal. Smer prečkanja moramo izbrati tako, da kolesa čimmanj izgubljajo stik s podlago. Seveda tudi za prečenje jarka velja, da moramo uporabiti 4WD pogon, skrajšani prenos in razpoložljive zapore. Ko bomo s prednjim kolesom prevozili dno jarka, moramo računati na velike sile, ki bodo delovale preko krmilnega mehanizma vse do volanskega obroča.

Blato

Za prečenje blatne ovire so odločimo samo, če smo prepričani, da nam bo uspelo. Odločitev naj bo odvisna od opreme, ki je vgrajena v našega terenca in tudi od oblikovanosti podvozja. Koristno je, če je v bližini kakšen drug terenec, ki bi nam priskočil v pomoč ali če imamo vitel. Če ne poznamo globine, je dobro predhodno preverjanje, tudi prostovoljca z zavihanimi hlačnicami lahko pošljemo na oglede. Samoumevno je, da pravočasno uporabimo vse naprave, kar smo že večkrat ponovili: 4WD, reduktor, zapore. Pri vožnji preko blatnih ovir je najpomembnejša vztrajnost gibanja terenskega vozila. V blatno oviro, posebej če gre za daljšo, se nikakor ne smemo zapoditi, kot da bi želeli čimprej čez, po drugi strani pa se sredi blata tudi ne smemo ustaviti.

Vožnja preko vodnih ovir

Vodnih ovir, kjer bi globina segala preko praga, se lotimo samo s posebej prirejenimi vozili. Upoštevati moramo tudi tovarniški podatek o dovoljeni globini, ki ga najdemo v navodilih za uporabo (ponavadi okoli 70 cm). Kadar smo v dvomu, naj prostovoljec s kakšno palico preveri, kolikšen je vgrez. Tovrstnih ovir se je bolje lotevati s terenci v paru, pri roki naj bo vlečna vrv. Pri solo vožnjah pred vstopom v vodno oviro tudi preverimo omrežje GSM. Kdo nas bo sicer vlekel iz vode, če "mobilc" ne vleče.

Zaključek terenske vožnje

Vsaka malo bolj zahtevna terenska vožnja naj se konča v pralnici in na dvigalu. Ne gre samo zaradi čistoče same, pomembno je, da si med čiščenjem lahko vozilo pazljivo ogledamo. Zlasti od spodaj, kjer je največja verjetnost, da je prišlo do kakšne poškodbe. Če na terenu udarimo po tleh, se to seveda sliši in gremo zadevo ponavadi takoj pogledat, nič pa ne vemo o kakšni suhi veji(ci), ki se je neslišno zapičila v bok pnevmatike ali v manšeto. Sploh pa je najbolje, da pregled vozila po zahtevni terenski vožnji zaupamo strokovemu očesu na pooblaščenem servisu.