Sreda, 30. 9. 2020, 14.09
9 mesecev, 2 tedna
Podarjamo kulinarično doživetje v restavraciji z Michelinovo zvezdico
Veliki intervju z Gabrom Keržišnikom: "Vsak, ki dirka v MotoGP, si zasluži aplavz!"
Gaber Keržišnik je legendarna oseba, ki nam je v zadnjih 14 letih v domove pripeljala dogajanje in utrip karavan MotoGP. Razkriva in komentira trenutno stanje motorističnega sveta. Kdo so njegovi favoriti in kdo si najbolj zasluži zmago? Kakšne so napovedi za prihodnjo sezono? Preberite tudi, od kod izhaja njegova strastna ljubezen do bencinskih hlapov in v kateri klasični avtomobil je najbolj smiselno vložiti.
Intervju je bil objavljen v jesenski izdaji revije Zgodbe s ceste. Nova, brezplačna e-revija je zanimiv priročnik in obvezno čtivo za vse tiste, ki ljubijo čvrst oprijem volana, rezek vonj bencina in neskončne možnosti poti, ki jih raziskujemo z jeklenimi konjički.
PRENESITE E-REVIJO IN ZADENITE KULINARIČNO DOŽIVETJE V RESTAVRACIJI Z MICHELINOVO ZVEZDICO, V VILI PODVIN!
S prenosom e-revije sodelujete tudi v nagradni igri. Potegujete se lahko za kulinarično doživetje v restavraciji z Michelinovo zvezdico, v Vili Podvin. Tam, s pomočjo sezonskih sestavin z domačega vrta in okoliških kmetij, obujajo pozabljene tradicionalne slovenske jedi. Uživali boste v pristni kulinariki, nadgrajeni s sodobnimi kuharskimi tehnikami in podvinsko ustvarjalnostjo. Prepustite se kuharskemu virtuozu Urošu Štefelinu. Veliko sreče pri žrebu!
Poznamo vas kot komentatorja motorističnih dirk in človeka, ki nam je v zadnjih 14 letih v domove pripeljal dogajanje in utrip karavane MotoGP. Se je vaše delo v času nove normalnosti kaj spremenilo?
Lahko rečem, da je naše delo letos precej drugačno. V preteklih letih smo bili na dirkališčih prisotni in smo od tam pripravljali prispevke za oddajo pred dirko. Z ekipo smo bili na dirkališču od četrtka do nedelje, vseskozi v stiku z dirkači, moštvi, novinarji, organizatorji in drugimi člani karavane MotoGP. Letos delamo vse od doma. Na dirke za zdaj kot TV-ekipa še ne smemo, saj nas organizatorji še ne spustijo blizu. Tveganje s koronavirusom želijo zmanjšati na minimum in s tem tudi število ljudi v dirkaškem "paddocku". Naše delo je tako precej težje. Priprava TV-prispevkov zahteva več improvizacije in iznadljivosti, pa tudi brskanja po arhivskem materialu. Še sreča, da smo v preteklosti spletli dobre naveze z dirkači in da imamo dobro založen arhiv s preteklih dirk, saj v nasprotnem primeru ne bi zmogli pripraviti oddaje. Tudi zdaj gre kar na tesno, zaradi pomanjkanja materiala. Ko si na dirkah, je vse lažje. Karkoli si zamisliš za prispevek, lahko tudi narediš – greš, vprašaš in posnameš. To leto bomo še nekako zdržali, drugo leto pa moramo zagotovo ponovno na dirkališča.
Kako poteka vaš teden, ko je na sporedu dirka? Ste v "paddocku" našli veliko prijateljev ali v poslu za to ni prostora?
Naš "delovni" teden na dirkališču poteka od četrtka do nedelje. Včasih smo tam tudi prej, če je dirka kje daleč, na drugi celini, da posnamemo reportažo in se aklimatiziramo. Materiala za oddajo in arhiv posnamemo namreč zares veliko. Čim več, kolikor je le mogoče, saj vedno pride prav. Kamera se ne ugasne štiri dni skupaj, vseskozi iščemo sogovornike in zanimive teme, snemamo reportaže, tehnične prispevke ter intervjuje. Ekipo na terenu običajno sestavljajo štirje – novinar, snemalec, komentator in sokomentator. V nasprotju z letošnjim hektičnim letom smo običajno na leto v živo pokrili od šestnajst do devetnajst dirk. Nekaj najdražjih smo izpustili, a smo vsako leto zamenjali program. Ker smo veliko na dirkališču, smo si v tem času stkali široko mrežo prijateljev, ki predstavljajo različne ljudi v posameznih moštvih. Tudi zaradi tega dobimo včasih kakšne ekskluzivne posnetke ali možnosti, ki jih sicer običajna TV-ekipa ne bi.
Katerih intervjujev se najraje spominjate in katerega dirkača, ki je končal kariero ali ni več med nami, najbolj pogrešate v trenutni karavani?
Kar zadeva intervjuje, so mi vedno ljubši tisti, kjer dirkač dobro sodeluje. To je nekoliko odvisno tudi od sreče, saj je njegovo razpoloženje povezano s tem, kako dobro mu je šlo na zadnjem treningu ali dirki. Kadar je dirkač bolje razpoložen, je seveda tudi intervju z njim bolj zabaven. Najbolj v spominu zagotovo ostanejo intervjuji z dirkači, ki jih danes ni več med nami. Simoncelli, Hayden. Včasih mi je žal, da jih nisem vprašal še to in ono. Ravno pred kratkim sem razmišljal, kako sem pred nekaj leti intervjuval mamo Nickyja Haydna. V Laguni Seci je bilo. Vprašal sem jo, ali jo je kdaj strah za vse tri sinove, ki dirkajo z motocikli. Rose Hayden mi je odvrnila: "Je. Motorji so nevarna stvar. Ampak takšno je življenje. Saj je danes nevarnih cel kup stvari. Vse je nevarno. Še če se pelješ s kolesom, je nevarno." Kot bi vedela, da se bo nekaj let pozneje ravno njen sin, Nicky Hayden, svetovni prvak razreda MotoGP, smrtno ponesrečil s kolesom. Ironija. Nicky je bil zares super fant in pravi gentleman. Vsi ga pogrešamo. Pa tudi Marca Simoncellija. On je bil na tiskovnih konferencah zares zabaven, saj ni nikomur priznaval avtoritete. "Fejst" fant je bil tudi Marco. Pa hecen s tisto frizuro.
Katera je vaša najljubša dirka, del dirkaškega konca tedna, morda par krogov? Na katero dirko najraje odidete in kje vam je najbolj všeč?
Kar zadeva mojo najljubšo dirko, je zares nimam. Katalonija 2009 je bila zagotovo epska dirka, pa Japonska velika nagrada 2012, Valencia istega leta, MotoGP Phillip Island 2015, kvalifikacije v Texasu leta 2015 in Avstralija 2015. Pa še veliko drugih je bilo dobrih. V MotoGP so zadnja leta dirkači tako izenačeni, da so dirke običajno zares napete vse do zadnjega. Težko bi se odločil, katera je meni najljubša. Najbrž bi izbral kaj iz meni ljubega dirkališča v ZDA, torej iz Lagune Sece. Morda Rossija in Stonerja ali pa Marqueza in Rossija in prehitevanje po makadamu v ovinku Corkscrew. Sam raje gledam še starejše dirke. Tiste iz časov Schwantza, Lawsona, Raineyja in drugih. Sicer pa mi je najljubša vedno tista, ki prihaja, torej tista, na katero gremo. Še vedno se veselim vsake posebej, kot sem se svoje prve. Najraje pa odidem kam daleč stran, da je pravo potovanje. Dirke v Ameriki so bile zaradi vzdušja vedno super. Nekoč bi se odločil za Laguno Seco, zdaj pa bom rekel Austin v Texasu. Pa na Tajskem je super. In v Avstraliji. Rad grem tudi na vse dirke v Španijo, še posebej v Jerez ali Barcelono. Všeč mi je tam, kjer so dobro vzdušje, sončno vreme in dobra hrana. Če je to še kje ob morju, da je toplo in da je dirka napeta – potem je konec tedna popoln.
MotoGP je v rezultatskem smislu letos razgiban kot že dolgo ne. Koliko tega je posledica izostanka poškodovanega svetovnega prvaka in koliko napredka, ki so ga opravile tehnične ekipe moštev?
Kar zadeva letos razgibano ali napeto prvenstvo, je dejavnikov več. Odsotnost premočnega Marqueza je izenačila dirkače, dokončno se zdi tudi, da je Suzuki ujel in morda celo prehitel Ducati, Hondo in Yamaho, pozna pa se tudi napredek KTM, kar je zagotovo presenečenje letošnje sezone. Kar takoj smo med kandidati za zmagovalce dobili vsaj še tri dirkače: Olivera, Espargaro in Binder.
Kaj menite, bi morali vsaj na določenih dirkah ohraniti letošnji format dveh dirk na enem prizorišču? Izkazalo se je, da je rezultate kljub le tednu med eno in drugo dirko praktično nemogoče napovedati. Se strinjate?
Zares je nemogoče napovedati zmagovalca še pred samo dirko, kaj šele pred dirkaškim koncem tedna. Format dveh dirk na enem dirkališču ni slab, a sam sem še vedno pristaš tega, da se dirka vsako nedeljo drugje. Dirke morajo biti na različnih dirkališčih po vseh koncih sveta. Navsezadnje je to svetovno prvenstvo. Tudi štiri dirke v Španiji se mi zdijo preveč. Bi pa morda veljalo razmisliti o drugačnem formatu dirkaških koncev tedna. Nekako po vzoru dirk prvenstva superbike. Morda ena dirka v soboto in ena v nedeljo. To bi bilo lahko zanimivo za gledalce na tribunah in za TV-prenose.
Pogrešate Marqueza ali se vam zdi njegov izostanek neke vrste reklama za šport, ki je z njegovo nesporno dominanco na nek način začel izgubljati element presenečenja? Se spomnite kakšnega dirkača, ki je s tako "lahkoto" dominiral sezono za sezono?
Marquez ni edini, ki je bil ali pa je dominanten. Nekoč je bil tak tudi Rossi, še pred njim Mick Doohan, pa pred leti Giacomo Agostini. Najbrž še kdo. To smo videvali na vsakih nekaj let. Za šport je to morda dobro, ker veliki športniki vedno lepijo množice nase, za TV-prenose pa to ni najbolje, saj si gledalci želijo različnih zmagovalcev in izenačenih dirk. Faktor presenečenja je zagotovo ključen. Kadar že po treh krogih dirke veš, kdo bo zmagal, je dirka dolgočasna. Čeprav v motociklizimu je to vseeno drugače. Če v Formuli 1 dominira Hamilton in ima po nekaj krogih dirke veliko prednost, je le malo možnosti, da bo storil napako in da ga bo še kdo prehitel. V MotoGP pa so razlike izjemno majhne. Na motociklu je hitro mogoče naredit napako, ki se ne odpušča. Ne samo padec, ampak le ena drobna napaka ali samo en izlet s steze v pesek, pa lahko prednost povsem skopni.
Kaj napovedujete za Marquezov povratek prihodnjo sezono, bo njegova prevlada še tako očitna?
Prisilni počitek se bo Marquezu zagotovo poznal. A ni nujno, da samo v negativno smer. Verjamem, da mu ni lahko. Doma spremlja dirke po televiziji in si verjetno misli, kako hiter bi bil na dirkališču in kje bi se našel v vseh teh bojih, ki jih spremljamo. Je izjemen dirkač in je povsem predan temu, kar počne. Zanimata ga le zmaga ali naslov prvaka. Je v svojih najboljših letih in ima noro dober občutek za motor. Povsem prepričan sem, da bo ob povratku močan in na vsaki dirki glavni kandidat za zmago. O tem ni dvoma.
Kako bi komentirali žvižge Marquezu ob njegovih slavjih na nešpanskih dirkah? Žvižgi dirkačem so znak primitivizma.
Vsak, ki dirka v MotoGP, si zasluži aplavz. Ko je Rossi na stopničkah na dirkah v Španiji, takrat mu ploska cela tribuna. Ko je na stopničkah Marquez v Misanu ali Mugellu, pa gledalci žvižgajo tudi med himno. To je znak nevzgojenega in primitivnega občinstva in to ne spada v šport. MotoGP ni nogomet in tu se na isti tribuni različni navijači vedno pomešajo med seboj. Tu ni navijaških skupin, ki bi po končani dirki razbijale avtomobile in izložbe po mestu in se mlatile med seboj. In tako naj tudi ostane.
Kateri dirkač si po vašem mnenju najbolj "zasluži" naslov prvaka v letošnji sezoni?
Rossiju bi naslov prvaka po vseh teh letih zagotovo privoščil. To, kar je on naredil za ta šport, bo najbrž le malokdo. Ampak iskreno, Rossi si naslova prvaka letos ne zasluži. Enostavno ni dovolj močan in njegovi rezultati so daleč preskromni. Za svoja leta je res odličen, ampak kaj ko to ni prvenstvo, kjer bi o naslovu odločala leta, ampak rezultati, zmage. Teh pa Rossi že leta nima več. Naslov si bo zaslužil tisti, ki bo najboljši. Marquez se je od njega, kot se zdi, za letos poslovil. Po vseh teh letih boja bi si ga "zaslužil" tudi Dovizioso. In tudi Doviju bi to iskreno privoščil, a po drugi strani je enako kot pri Rossiju, tudi Dovizioso je s svojimi rezultati letos enostavno razočaral. Ne vem, ali si naslov zasluži. Čas bo pokazal, kako in kaj. Ob odsotnosti Marqueza bi moral Dovizioso redno zmagovati in se v bistvu sprehoditi do naslova prvaka, ki mu je v preteklih letih vsakokrat le za las ušel iz rok. Težko je reči, kandidatov je veliko in konkurenca je huda. Zadnja leta in predvsem letos se je pojavilo veliko mladih in hitrih dirkačev: Quartararo, Mir, Rins, Olivera, Binder ... Na mladih svet stoji in naj zmaga najboljši.
Kako bi komentirali svojo bogato dirkaško kariero, vam izkušnje pomagajo pri komentiranju?
Sam sem dirkal približno deset let z motocikli, nato nekaj podobnega še z avtomobili. Cestno-hitrostne dirke, gorske dirke, reli. Tudi s skuterji sem dirkal in nekaj malega v kartingu. Vse sem hotel preizkusiti. Nikdar si nisem domišljal, da bom svetovni prvak. Za to ni bilo ustreznih pogojev, podpore doma, financ in navsezadnje najbrž tudi ne dovolj poguma. Me je pa ta svet vedno zanimal in v njem sem užival. Dirkal sem kot študent in to z lastnim denarjem. Kolikor sem ga pač lahko zbral. Za nove gume ali motor ni bilo nikoli. Pa smo gonili tista "stara jajca" in izrabljene gume. Na tak način do rezultatov ne moreš priti, vendar si s tem nisem belil glave, saj so mi dirke predstavljale zabavo. In tudi delo, saj sem vmes ves čas delal kot novinar in pisal o tem. Moje dirkaške izkušnje, kakršnekoli že pač, mi zagotovo pomagajo pri komentiranju. Dovolj sem dirkal, da vem, kaj se na stezi dogaja, kaj se dogaja z motociklom, in da razumem, kaj razmišlja dirkač ter kako bo odreagiral.
Se je šport od vaših časov močno spremenil, so dirkači bolj predrzni ali bolj "gentlemanski" kot pred desetletjem ali dvema?
Po eni strani se je dirkanje od tedaj močno spremenilo, saj je slog vožnje povsem drugačen. Motorji so precej hitrejši in steze sodobnejše. Po drugi strani pa je vse ostalo podobno. Razlike so minimalne. Na amaterski ravni seveda, MotoGP je pač svoj svet. Težko bi pa primerjal dirkače danes ali pa pred dvajsetimi leti. Danes so motocikli hitrejši, hitrosti so večje. Pred dvajsetimi leti pa je bilo motorje težje voziti in je bilo poškodb več. Pekel za vožnjo so bili dvotaktni motocikli, brez sistema proti zdrsavanju kolesa. Ampak zato so bile dirke zanimive, atraktivne in napete. Dirkači pa so, tako kot danes, vozili na vse ali nič, saj so želeli zmagati za vsako ceno. Mislim, da so bili kar podobni egoisti in prav nič gentlemanski, tako kakor tudi danes niso.
S kom ali čim je povezana vaša ljubezen do bencinskih hlapov? Kje in kdaj se je vse skupaj začelo?
Oče se je od nekdaj ukvarjal z avtomobili in motocikli. V tehniškem muzeju v Bistri pri Vrhniki je vodil restavratorsko delavnico za avtomobile in motocikle. Živel je za tiste stare kripe tam in skrbel je, da so bile v voznem stanju. In tudi meni so bile všeč. Vse avtomobile sem poznal na pamet in tudi vse tisto, kar je bilo povezano z njimi. Že kot "mulec" bi bil lahko vodič po prometnem oddelku muzeja. Z očetom sem pogosto hodil v službo in ga gledal, kako je vrtel ključe in drugo orodje. Pogosto sva se s tistimi avtomobili in motorji tudi vozila. Ko sem bil v drugem razredu osnovne šole, mi je od sodelavca kupil moped. Star Rogov Ponny Expres. Ko sem se prvič peljal z njim, sem se zastrupil in takoj mi je bilo jasno, da hočem nekoč imeti pravi motor in spremljati dirke.
Z avtomobilizmom so povezani tudi vaša podjetniška kariera in avtomobili, ki ste jih na naša tla uvažali iz ZDA. Imate tudi svojo zbirko in kako obsežna je?
Uvoz in obnova starih avtomobilov je moj hobi, kot bi balinal ali lovil ribe. Tega ne delam za zaslužek, saj bi sicer moral imeti podjetje, trgovino ali salon in veliko, veliko kapitala. Moje primarno delo je MotoGP, stari oziroma klasični avtomobili pa so mi v veselje. Sem član kluba in rad z nasveti ali pa tudi praktično pomagam kakšnemu somišljeniku ali prijatelju, saj imam na tem področju zdaj res kar lepe izkušnje. Tu pravzaprav ne gre za tako pregrešno drage avtomobile, saj pri nas v glavnem ni tovrstnih kupcev. Jaz stare avtomobile zadržim zase in jih imam trenutno vsaj 15. Včasih res katerega prodam, predvsem da naredim prostor za kaj novega, kar si želim. Trenutno s stricem skupaj obnavljava že drugega Forda Model T iz leta 1918, sam pa sem se lotil še Porscheja 911. Moji avtomobili so predvsem nižjega ranga ali pa sem jih kupil kje poceni in potem obnovil. Takrat jim vrednost seveda zraste. S tega stališča so dobra in smotrna naložba, jasno pa zahtevajo veliko vložka. Tako v obliki dela kot finančnega. Če bi sam vse skupaj prodal, bi morda zbral za en nov malo boljši avtomobil srednjega razreda.
Kateri eksotični avtomobil ima v Sloveniji največ privržencev?
Kar zadeva trende, se mi zadnje čase zdi, da so najbolj priljubljeni nemški športniki. Porsche 911 in Mercedes SL sta gotovo pri vrhu lestvice tega, kar si ljudje želijo in kar se zadnje čase uvaža iz ZDA v Evropo. Pa tudi kak klasičen ameriški športnik. Ford Mustang ali Chevrolete Corvette.
Katere klasike si želite v svoji garaži? Obstaja klasičen avtomobil, ki si ga lahko privošči povprečen Slovenec, brez dobrega prijatelja z avtomehanično delavnico?
Želje so eno, realnost pa je drugo. Kakšen Porsche 911 ali 356 je zagotovo vedno pri vrhu želja. Pa kakšen lep britanski dvosed. Jaguar ali Austin Healey. Sanjam o Aston Martinu ali Ferrariju iz šestdesetih let. Težko bi se odločil. A to so avtomobili za več milijonov. Niso realno dosegljivi. Tisto, kar je dosegljivo, je ceneje. Zadnje čase so res zelo priljubljeni Mercedesi iz serije SL. Gre za lep in zanesljiv avtomobil, kupejevske oblike, s kromiranimi deli in zvezdo na pokrovu motorja. Ni zahteven za vzdrževanje in vsi deli so na voljo po relativno dostopnih cenah. Tu so potem še atraktivni detajli, pa še streho lahko snameš. Super avtomobil, ki lahko poleti služi tudi za vsakdanjo uporabo. Letnike tam iz sedemdesetih ali začetka osemdesetih let lahko dobiš tudi pod deset tisoč evrov. To se mi zdi razumen denar za takšno igračo.
Ste tudi pri motorjih bolj konservativne narave ali prisegate na novejše modele? Se lotevate tudi predelav oziroma restavracij in kdo vam pri tem pomaga?
Motorji so enako zanimivi. Morda celo bolj, ker so pač dostopnejši. Jih imam kar nekaj in se z večino tudi vozim. S prijatelji imamo skupaj manjšo delavnico in tam ustvarjamo. Sam znam postoriti to ali ono, osnovno vzdrževanje lahko opravim sam. Da pa bi razstavil celo mašino, jo popravil in sestavil nazaj skupaj, pa imam premalo mehaniškega znanja ali prakse. To prepustim prijatelju Dušanu, ki mu gre brkljanje po drobovini starih motociklov odlično od rok. Kar zadeva predelave, so mi zadnje čase všeč kakšni "Cafe racerji". Super je, ko lahko kaj narediš sam. Potem takšno delo še toliko bolj ceniš. A je za to res treba imeti veliko časa, meni pa ga kronično primanjkuje.
Menite, da so novi motorji, oboroženi z moderno tehnologijo, veliko varnejši od konservativnih klasičnih modelov?
Koliko je nevaren kateri motor, je težko reči. Sam po sebi, parkiran, ni noben motor nevaren. Nevaren je voznik, ki sedi na njem. Sodobni motocikli so hitrejši, a se tudi peljejo lepše. Boljše so gume, imajo učinkovitejše zavore in številne tehnične ter elektronske pripomočke, ki zagotavljajo večjo varnost. Starejši motocikli pa premorejo več nostalgije in šarma, niso tako varni, a hkrati tudi niso tako hitri. Da pa se človek poškoduje, ni pomembno, kako hiter je motocikel. Nevarno je lahko tudi že navadno kolo. Treba je samo voziti z glavo.
Postanite del skupnosti tudi vi, preberite še preostale zanimive in kakovostne vsebine ter prenesite brezplačno e-revijo Zgodbe s ceste!
Regia Group, ki spada med vodilna podjetja za opravljanje tehničnih pregledov in registracij motornih vozil v Sloveniji, pozna ceste tako in drugače do obisti. Letos se predstavljajo z novim kreativnim projektom in e-revijo Zgodbe s ceste. E-revija Zgodbe s ceste, ki se je premierno digitalni javnosti s prvo izdajo predstavila letos spomladi, na enem mestu ponuja dobro, kakovostno ter raznoliko branje, namenjeno voznikom in udeležencem v cestnem prometu. Tudi v jesenskih Zgodbah s ceste ne manjka kakovostnih in zanimivih vsebin.
Regia. Z vami na dobri poti.
Vse na enem mestu.
E-mail: info.regiagroup@regia.si
T: 01 589 12 03