O Lionelu Messiju, dami, ki ga je vlekla s ponosom, in najlepši Hrvatici

Nobena stena ni dovolj debela …

Se še spomnite osebnega zapisa iz lanske Ženeve? Z Juretom sva spala v isti sobi, po zraku so letele obljube o tihem spancu, zjutraj pa sem se do stranišča komaj prebil čez vso nažagano hlodovino. Naprej udarec številka ena: spat grem okoli enih, soba, ki je bila ob devetih zvečer še primerno ogreta, je postala "fejst" hladna. Načeloma me ne zazebe hitro, varovalna plast sala je pač primerno debela (dieta s krofi je bila uspešna), pa tudi zaspim po navadi v minuti. Tokrat pa ni šlo brez puloverja in kape. Kape!

In ravno v trenutku, ko se približam tabli naselja Mižule, me iz sosednje sobe pozdravi zagnano žaganje. Spet. Pa to ni res. Pa. To. Ni. Res. Zvok je bil mešanica klasičnega dvotaktnega motorja motorne žage Husqvarne in motorja V8 stare šole z dvojnim uplinjačem. Čepke sem pustil doma, ker sem pač zaupal opekam. Napaka!

Da bo mera polna, me Jure zjutraj vpraša, če sem ponoči dobro padel po tleh. Z dvignjeno obrvjo ga čudno gledam. V spanju ne hodim že vsaj petindvajset let (kar pa ne pomeni, da sem se nehal dreti ... ampak to je že druga zgodba). Pravi, da se je okoli treh zbudil ob glasnem tresku. V zgornjem nadstropju majhnega hotela sva bila sama. Vrata zaklenjena, vrata tretje, prazne spalnice, skozi katera je vel prepih, Jure pa jih je pred spanjem zagotovo zaprl (bil sem zraven), pa so bila odprta. Čudno. Manjkalo ni nič.

Mraz, veter, oni pa v kratkih majicah

Ura je deset minut čez sedem zjutraj. Precenili smo jutranjo gnečo na mejnem prehodu iz Francije v Švico in se pred vhodom v sejmišče znašli dvajset minut pred odprtjem.

Ne morem trditi, da je bilo hudo mraz, ampak, pišuka, moja puhovka niti približno ni bila kos kratkotrajnim, a do kosti segajočim sunkom neugodnega vetra.

In potem lekcija o trdoživosti treh britanskih kolegov, ki so toplokrvno ignorirali letni čas in dejstvo, da je poleg novinarskega središča na voljo zelo velika in zelo brezplačna garderoba. Pred vhodom so stoično čakali v oranžnih kratkih majicah. S polo ovratnikom. In pazi to – brez kurje polti.

Jezen kamerman. Hudo jezen.

Ko se neham čuditi intenzivnim pogledom, pri Hondi nabašem na najbolj, ampak res mislim, najbolj jeznega, nestrpnega in glasnega kamermana v Ženevi.

Človek se je na voditelja, ki se je trudil opisati novega civica, spravil s tako sadističnim verbalnim napadom, da sem ga ob vsem prikazanem teatru pozabil vključiti v fotografijo. S telefonom sem pritisnil le ubogega reveža, ki je po kamermanovem mnenju preveč mahal z rokami in absolutno prevečkrat pokazal na avtomobil.

Odprti kot konzerva

Veste, kakšni superšportniki so mi najbolj všeč? Odprti. Kot konzerva. Se mi zdi, da imam nekakšen fetiš na odprta povabila razkrečenega karbona, aluminija in usnja. Bolj vse skupaj štrli in "kvari" podobo sanjskih superšportnikov s tisoč in več konji, bolje je. Šele takrat je na pogled ponujena vsa pozornost do podrobnosti, ki je pri Koenigseggu noro natančna, pri Paganiju pa dodelanost detajlov dokazuje obsedenost s popolnostjo njihovih oblikovalcev in inženirjev. Zame je to avtomobilska pornografija.

Hvala za spektakel kril, motornih zmogljivosti in goloto, ki se v mojih očeh lahko primerja celo s človeško. Če že niso odprti, je pa naslednja najboljša stvar, da so nepobarvani ter nepolepljeni in se vidi vsako vlakno posebej. Ja, vem. Izgubljen primer sem in "moja" je že zdavnaj obupala nad mano.

Kralj sveta z lepimi čeveljci in izgubljen telefon

Že tako ali tako se ob novostih, sploh če je predstavljen nov model, v tem primeru audi Q2, naredi gneča epskih razsežnosti. Res. Z Juretom čakava, da naval mine in se lotiva prve ocene.

Razstavljeni so trije avtomobili. Pri dveh snemajo televizijske ekipe, zato odpadeta, pri tretjem pa se mimo vrste na vozniški sedež, nonšalantno, kot da bi bil kralj sveta, usede en takšen na pol zagoreli dedek – s "plejbojevskim" slogom – takšnim, ki vključuje tudi z zlato nitko obrobljene kavbojke, ultra hude rjave čeveljce, ne z enim, ampak s kar dvema zlatima cofkoma in uvidevnostjo osla.

In še to – možakar "strokovno" preveri kakovost materialov in se posveti navigacijski napravi – na vsak način je daleč od ceste in dosega satelitov na razstavne prostoru želel določiti ciljno destinacijo. Tega svet še ni videl, res.

Hip za tem se otipavam po žepih. Telefona ni več. Potem se ujameš v tisto brezglavo zanko, ko eno stvar preveriš vsaj petkrat. Petkrat zaman preveriš žepe. Nič. Panika. Fotografije (v redu, saj se vse shranjuje v oblak, ampak vseeno), posnetki intervjujev iz salona, beležnice, stiki …

In največja ironija? Dvanajst let obiskovanja salonov, nešteto odprtih avtomobilskih vrat in sedenj v novih kabinah, pa še nikoli v nobenem avtomobilu nisem našel telefona. Tokrat odprem prva vrata in na zadnjih sedežih, istih zadnjih sedežih, kjer sem najbrž izgubil svojega, vidim/najdem telefon. Ampak ni bil moj. A se ti zaje#%vaš?

Ker so še dobri ljudje, je neznan najditelj moj telefon nesel na informacijski pult. Hvala.

Kje si, Messi?

Med hitenjem proti razstavnemu prostoru Renaulta, ki je ravno razkril scenica, grem mimo indijske Tate. Bojda je njihov ambasador nihče drug kot nogometni virtuoz Lionel Messi, ki pa ga je računalniški mojster v upanju, da bo plakat čim bolj "zglancan", spremenil v dvojčka plastičnega Kena.

Gubice, ki jih je že na izvirnem fotografiranju zagotovo zgladila že kakšna "deka" pudra, je dokončno uničil v z dodatnim virtualnim glajenjem. Dokler zadevo gledaš na 20 metrov, je v redu. Ko prideš bliže, ni. Mah, ne. Tudi, ko ga vidiš na 20 metrov, vidiš, da nekaj ne štima.

Banek, vse najboljše!

Prijatelj iz Celja, ime bi bilo neprimerno razkriti, lahko pa mu rečemo Banek, praznuje 40 let. Se mi je zdelo edino pošteno, da pri ustvarjanju video voščila za pomoč poprosim eno od Seatovih hostes (dve njeni fotografiji najdete v prispevku o lepoticah). Torej, Banek, vse najboljše!

Maseratijeve hostese pritegnile brez visokih pet ali kazanja kože

Ko smo že pri hostesah. Pri Maseratiju so po lanskem polomu, ko so se dekleta sprehajala oblečene v nekakšne bizarne zavese, naredili korak v pravo smer.

Ob športnoterenskem levanteju, prvem Maseratijevem SUV-ju sta postopali dve lepotici, ki sta uspeli šarmirati brez visokih pet, brez kazanja kože. Čudoviti obleki so dopolnjevali še ekstremno veliki, a nekako primerni kosi nakita. Kapo dol.

Pri Rimcu najlepša Hrvatica, Nikolina Miletić

Ne smem pa pozabiti pohvaliti temeljitosti hrvaškega izdelovalca električnih superšportnikov Rimac Automobili. Njihov razstavni prostor je krasila Nikolina Miletić – najlepša Hrvatica leta 2013 po izboru hrvaškega Globusa.

Študentka prava, fotomodel, televizijska voditeljica (tudi le povprečno iznajdljivi jo boste hitro našli na katerem od družbenih omrežij, recimo na Instagramu) je bila po mnenju mnogih najlepša med vsemi hostesami. Tudi mi smo ji v fotogaleriji lepotic namenili štiri fotografije.

Igračka, ki si je ne bom nikoli privoščil

Ko se je vzdušje malo sprostilo in je bil material za zgodbe nabran in novosti večinoma shranjene na trdi disk, sem zavil v Jaguarjevo mini trgovinico, ki je bila tik ob razstavljenih avtomobilih.

Prodajajo tudi avtomobilske makete. Od majhnih do velikih. V oči mi pade srebrni E type. Cena: deset tisoč evrov. Resno? Gremo domov, preden me zagrabi jok.

Mojih top 7

Osmo mesto: Maseratijev osemvaljnik poganja motocikel! Lazareth LM 847. Mah, v resnici je tole videti ogabno. Res. Ampak me pa privlači zaradi motorja. Štirikolesno zver poganja maseratijev 4,7-litrski (a se ti hecaš?) osemvaljnik.

Vem, vem, podobne stvore so izdelali že marsikje – tudi takšne z motorji corvette, pa vseeno. 470 "konjev" za 400 kilogramov se sliši precej noro. In mimogrede, Googlu sem dovolil samodejni prevod francoske spletne strani proizvajalca. Ena izmed cvetk je bila: "Francoski motorno kolo iz njeno gnezdo je dementen." …

Šesto mesto: 44 let star volvo Volvov 1800 ES – zame je tale avto vrhunski. Oldtajmer za "kruzanje". Švedska brezčasnost za surferske šarmerje s stilom in avtomobil, ki ga Volvo v poklon svoji preteklosti na salon ni pripeljal prvič. Upam, da se še srečava.

Peto mesto: Rdeča feltna AC Schnitzerja Predelave mi običajno ne dišijo, še manj kičasta platišča. Ampak priznam, da je predelovalec BMW-jev AC Schnitzer na svojo izvedbo modela M2 s kar 570 (!) "konji" namestil res seksi kolesa. Bojda gre še za koncept, če pa se bo spremenil v prodajni izdelek, ki bo od običajnega M2 lažji za kar 150 kilogramov, bodo zanj zahtevali okoli 150 tisoč evrov.

Četrto mesto: Ford fiesta ST 200: Kadarkoli kdo nadgradi in optimizira avtomobil, ki je že pred tem na področju voznih zmogljivosti zasedal vrh segmenta, zasluži pohvalo. Fiesta ST je ukradla moje srce že pred desetimi leti, potem leta 2013 in upam, da se kmalu najdeva tudi s tole "petardico" z 200 "konji".

Tretje mesto: Izpušni sistem stare formule Tale Hondin dirkalnik F1 RA272 je iz leta 1965. Izpuhi štrlijo skoraj meter iz vozila in atmosferski motor z 230 "konji" je največjo moč razvil pri 13 tisoč motornih vrtljajih! To je hkrati tudi prvi japonski dirkalnik F1, ki je osvojil zmago. Na veliki nagradi Mehike ga je vozil ameriški dirkač Richie Ginther.

Drugo mesto: Kabina nizozemskega superšportnika Zame najlepši avtomobilski kokpit. Spyker se je po propadlem udejstvovanju v formuli ena spet lotil vozil. Pokazali so model C8 preliator. En kup okusno obdelanega usnja, čudovita letalska stikala. Stilsko odličen in, seveda, nedosegljiv. Stal bo okoli 350 tisoč evrov. Izdelali jih bodo le 50.

Prvo mesto: Mazdin rdeči batmobil Mazdin RX-vision. Dolg nos, izjemno kratek zadek. V kabini naj bodo le sedeži, pedalke, volan in prestavna ročica, zaradi mene iz male MX-5. Vrhunska oblika napoveduje evolucijo oblikovalskega jezika Kodo. Pod pokrovom motorja pa Wanklov rotacijski motor. Mokre sanje.