Test: DS 3 puretech 130 so chic

DS 3 je eden redkih avtomobilov, pri katerem z dnevnimi lučmi svetijo tudi zadnje luči.

DS 3 se je dokončno iztrgal iz objema Citroëna. Oblikovno, seveda.

Vse je relativno, tudi staranje. Nekateri avtomobili so nanj manj občutljivi in prav za DS 3 se zdi, da je te vrste. Kar pa še ne pomeni, da se mu leta ne poznajo. Glede starosti se zdi še najmanj problematična njegova zunanja podoba; težko je danes reči, da je (bo) večna, vsekakor pa je še vedno prikupna.

Iz citroëna DS3 je DS 3 oblikovno nastal v dveh manjših korakih in šele drugi ga je v celoti ločil od znamke z dvojno strešico, kar je pravzaprav, kot vemo, le shematičen prikaz zobnikov. Zdaj ima DS 3 v celoti obraz nove znamke (DS) in se tako loči od zdaj pokojnega citroëna DS 3. Črta (meja) je torej potegnjena.

Od veliko (preveč) gumbov do zgolj treh. Kar je pa premalo.

Osrednji zaslon: po novem le trije gumbi zanj. Vsi so kakih 20 centimetrov pod njim. DS3 se je rodil ravno v času, ko so se napredni infozabavni sistemi šele pripravljali na naseljevanje na armaturne plošče, Citroën pa je dolgo vztrajal pri sistemu z mnogo gumbi, kar je bila morda največja zamera pri DS3. Zdaj je drugače, a je šlo v drugo skrajnost: zaslonu služi en sam gumb. Okej, trije: dva za glasnost in tretji za menije.

A vsi so daleč pod zaslonom, vmes je nadzorni sistem klimatske naprave in še en predalček. Pa še slabo so osvetljeni (v mraku praktično nevidni) in ker nič ne izstopajo iz površine okoli njih, so tudi ergonomsko slabi. Dobro, da so pri DS ohranili stare, a še vedno učinkovite (menda celo bolj kot navolanske) gumbe na zavolanski ročici, namenjeni avdiosistemu. In dobro, da je klimatski del samostojen, torej z ločenim upravljanjem. Kar ni pravilo v koncernu PSA.

Tu in tam šepa ergonomija, moti tudi vijoličasta barva na zaslonih

Tako kot desna zavolanska ročica za avdiosistem, je ergonomsko odlična tudi zrcalna leva – za tempomat. Da bi jo le obdržali v koncernu. A še na kratko nazaj k osrednjemu zaslonu. Meniji navigacijske naprave so dobri, v osnovnem prikazu je tudi predvajalnik glasbe v redu, lepo sliko pa pokvari dolga pot, ki jo je treba pretipkati po zaslonu, da se sprehodiš po glasbenih datotekah na ključku USB. Voznikova pozornost se pri tem nevarno preusmeri na ekran.

Merilniki so, gledano z leve, v dveh tretjinah klasični in ponoči opazno boljši kot podnevi, navsezadnje je tudi grafika tretjega "merilnika" (skrajno desno) dobra, a se je nekdo odločil uporabiti veliko vijoličaste barve, ki zagotovo ne spada med bolj ergonomske (predvsem v mraku). Vijoličasta sta tudi podatka o uri in zunanji temperaturi na osrednjem zaslonu in nič ne bi bilo narobe, če bi za vse to našli kakšno drugo barvo.

Usnje je drago, a bi bilo najsvetlejša točka DS 3, če ta ne bi imel tudi odličnega motorja.

Majhnemu avtomobilu za 28 tisočakov je treba bolj pozorno gledati pod prste

PSA želi iz DS narediti (nekoliko?) bolj prestižno blagovno znamko, kar je jasno, še preden avtomobil sploh pogledate: cena za takšnega je debelih 28 tisočakov! Okej, 3.600 jih prinese usnjen paket sedežev in oblog; lepo za oko, a drseče, kar je pri zmogljivostih takšnega motorja hitro nekoliko moteče, in z rahlo preveč izbočenim sedalnim delom. A naj bo to stvar okusa. Hočem reči, da je samo po sebi umevno, da se človek pri tako majhnem avtomobilu vpraša, kaj dobi za ta denar.

V naši predlogi za popis opreme je kar nekaj kljukic, drži, a vseeno manjka nekaj skoraj že osnovnih elementov. Čeprav ponuja osvetlitev k nogam (ki tu, začuda, sveti ves čas, kar pa nič ne moti), je poleg tega v notranjosti le še ena sama lučka na stropu, ena sama je tudi električna vtičnica. Pijače ni kam odložiti, naj bo v pločevinki ali plastenki, pa tudi za kaj drugega je prostora bolj malo, avtomatika služi le gibu voznikove šipe, pametnega ključa ni in sedalni del zadnje klopi je fiksen, kar pomeni, da se po podaljšanju prav tam pojavi nadvse nepripravna stopnica. In podrti naslonjali ne zmoreta biti vodoravni.

Vrhunsko usnje in barvne kombinacije igrajo odločilno vlogo pri vtisu o DS 3

Bi pa težko oporekali dobremu počutju. Usnje je resda drago, a z razlogom: na otip se zdi kot v najprestižnejših avtomobilih, barvno pa v konkretnem primeru v znatni meri odseva razpoloženje v odvisnosti od zunanje svetlobe – lahko je živo rjavo, ko sije sonce, ali pa pusto, ko je oblačno. Modni blogerji bi bili za tole bolj poklicani, a morda lahko zapišem, da je notranjost v splošnem okusna, tako barvno (več odtenkov rjave, črna, srebrna) kot oblikovno.

Velja tudi za zunanjost (temno rjava streha na beli karoseriji), a temna streha pomeni tudi hitro segreto notranjost, takoj ko posije sonce.

Takšnega motorja ne kupiš, če se nameravaš voziti zgolj po mestu

Z manj kot štirimi metri dolžine ter z le parom bočnih vrat je 3 po definiciji mestni avtomobil, a kdor se bo odločil za takšen motor, bo imel najbrž v mislih tudi druge ceste. Motor je morda danes najboljši bencinski trivaljnik in v prvi vrsti izjemno navorsko poskočen. Malo starega turboznačaja je v njem, se pravi, da je do kakih 2.500 zmeren, potem pa izbruhne, a je njegov značaj kar lahko krotiti.

Zavrti se do rdečega polja (okoli 6.300), in to celo v četrti prestavi, kar pomeni kakih 190 kilometrov na uro na merilniku hitrosti (potem sta na voljo še dve prestavi!), a je tudi pri tem turbu takšno priganjanje nesmiselno. Morda je celo enako hiter pri vožnji v navorskem področju, torej (od 2.500) do štiri tisoč vrtljajev v minuti, vsekakor pa razlika ni odločilna v prometu in še manj pri spoštovanju (hitrostnih) prometnih predpisov.

DS3 je lahko zelo hiter, motor pa daje misliti, da pri športni vožnji nadvse uživa. Nekaj nagajivosti povzroča kombinacija geometrije postavitve koles in velikega turbonavora, kar vpliva na slabšo smerno stabilnost pri polnem plinu, a temu se z drugim izrazom reče zabava v vožnji.

Lahko je zabavno hiter in uglajeno tih, nikdar pa rekordno varčen

Kot rečeno, kdor kupuje DS 3 kot mestni avtomobil, naj le izbere kaj zmernejšega pod motornim pokrovom. Pa vendar si športne vožnje željan voznik ne more, da ne bi; menjalnik odlično pretika, ima čudovit povraten odziv izklopa in vklopa prestave in lahko je zelo hiter, motor pa daje misliti, da pri športni vožnji nadvse uživa. Nekaj nagajivosti povzroča kombinacija geometrije postavitve koles in velikega turbonavora, kar vpliva na slabšo smerno stabilnost pri polnem plinu, a temu se z drugim izrazom reče zabava pri vožnji. Kogar bo tako zagrabilo, naj računa z 12 litri na sto kilometrov porabe.

A je lahko tudi uglajen: pri tisoč vrtljajih v minuti v tretji prestavi se pelje 25 kilometrov na uro mirno in brez stresa, od tam zna tudi lepo pospeševati, če je treba. Pri zmernih 3.600 vrtljajih v minuti pelje v šesti prestavi 160 kilometrov na uro in če gre verjeti potovalnemu računalniku, takrat porabi okoli osem litrov na sto kilometrov. Je pa treba vedeti: kaj dosti pod šest bo 96 motornih kilovatov težko doseglo in še to pri res lahki nogi na stopalki plina.

Kot rečeno, kdor kupuje DS 3 kot mestni avtomobil, naj le izbere kaj zmernejšega pod motornim pokrovom.

Stopnica v podaljšanem prtljažniku je neprijetna, ko je treba v prtljažnik kaj potisniti.