Volvo V60 cross country D3 – avtomobil za veliko udobnih kilometrov

Poudarki:

Samo dve vrsti kupcev volva sta: tisti, ki jim je zares všeč, in tisti, ki jim niso všeč (dražji) nemški avtomobili. Velja tudi za V60 CC, ki se z zunanjimi merami postavlja neposredno ob bok Audijevemu A4 allroadu.

Takole izbrani pogon se zdi nekoliko slaboten, a se motor izkaže s porabo, tudi ko voznik neusmiljeno pritiska na plin. Čeprav je 'CC', se zdi zelo dober potovalnik in avtomobil za vse letne čase.

Momentum je drugi najbogatejši paket opreme, a vseeno marsikaj pogrešamo, začenši s kamero za vzvratno vožnjo pa vse do novih sistemov, vključno s sistemom za mrtve kote, ki ga je Volvo predstavil že pred slabim desetletjem.

Motor:  2,0-litrski turbodizelski štirivaljnik (110 kW)
Poraba na testu:  6,3 litra na sto kilometrov
Cena: 45.951 evrov

Testni ni imel 4x4 pogona. Foto: Ciril Komotar

Cena testnega vozila: 45.951 EUR

Cena osnovne različice: 39.990 EUR (Volvo V60 CC D4 AT lifestyle)
Osnovna cena testnega vozila: 40.531 EUR (Volvo V60 CC D3 8AT momentum)

Dodatna oprema: 5420 EUR

paket družina (380 EUR), paket osvetlitve (1430 EUR), paket prilagodljivosti (290 EUR), paket zima (390 EUR), paket business connect (1110 EUR), volvo guard alarm (580 EUR), dodatno zatemnjena stekla zadaj (450 EUR), naslon za roke zadaj (170 EUR), notranje ogledalo s samodejnim zasenčenjem in kompasom (90 EUR), parkirna tipala spredaj (440 EUR), 3-stopenjska nastavitev servo ojačanja volana (90 EUR)

Redno servisiranje do 120.000 km: 1.534,65 EUR

Servisni intervali so na 30.000 km ali na eno leto

Podatke nam je priskrbela PR-služba slovenskega zastopnika.

Volvo – Šved v primežu treh Nemcev

Volvo ostaja sinonim za varnost. Volvo ostaja sinonim za varnost. Foto: Ciril Komotar

Svet dražjih, bolj luksuznih vozil je vsaj v Evropi zanimiv: trije Nemci in Šved. Pestro? Sploh ne, če gledamo le znamke. In morda je prav to karta, na katero igra Volvo. Zanimivo je tudi, da vsi omenjeni igralci pokra igrajo z istimi aduti, saj danes drugače ne gre (več), a znotraj tega vsak gradi svojo podobo.

Če tule malo poenostavimo, a vseeno zajamemo bistvo: Volvo je na trgu zato, da prepriča ljudi, ki kupujejo tako drage avtomobile in ki v glavnem posegajo po nemški trojki. Za tiste pa, ki so glede znamk nevtralni: komur ni pomembna Beemvejeva športnost, Audijev napredek s tehniko in Mercedes-Benzova tradicija, naj se odloči za Volvovo varnost. Čeprav imajo, kot rečeno, vsi vse.

Podvozje se zdi najšportnejši del tega V60 CC. Odlično, le nekoliko neudobno na grbinah. Foto: Ciril Komotar

Testni V60 CC je s spodnjega dela pogonske ponudbe

Sedeži: udobje za štiri na zavidljivi ravni. Sedeži: udobje za štiri na zavidljivi ravni. Foto: Ciril Komotar

Nimajo pa vsi vsega enako. Ne znamke ne njihovi modeli. Volvov V60 CC, recimo. Če izberete natanko takšnega, nimate ne športnosti ne štirikolesnega pogona, varnosti, če gledamo le sodobne varnostne asistenčne sisteme, pa tudi ne prav dosti.

A (tudi) Volvu kaže zaupati: takšne kombinacije tehnike in opreme najbrž ne ponujajo zaradi lastnih vzgibov, ker je to danes hudičevo drag konjiček; zagotovo imajo dovolj podatkov o željah kupcev, ki kupijo prav takšnega. Hočem reči naslednje (za tiste, ki bodo takoj 'popadli' nabor tehnike in opreme): V60 CC si lahko omislite krepko bolj športnega, štirikolesno gnanega in s precej več asistenčnih sistemov.

Merilniki: jasni in pregledni, a brez merilnika temperature motorja in samostojnih prevoženih kilometrov. Foto: Ciril Komotar  

Izvolite: T5 (187 kW) AWD summum plus dodatki.

Človek, ki vsako jutro sede v avtomobil in mu, ko se zvečer vrne z dela, števec prevoženih kilometrov pokaže za 300 ali več večjo številko, bo s takšnim najbrž zelo zadovoljen. Voznik sedi precej visoko: od tal, od dna avtomobila in glede na armaturno ploščo. Ni športno, je pa udobno in z (za marsikoga) večjim občutkom varnosti. In preglednosti. Udobno bo tudi vsem morebitnim sopotnikom; sopotniku tako ali tako, a V60 CC na zadnji klopi ponuja izdatno višino naslonjala, znatno višjo, kot smo v splošnem vajeni.

Takle CC ima zadaj še dve bralni lučki, električno vtičnico, dva žepa, dva (bolj skromna) predala v vratih, reže za zračenje v stebričkih B ter sredinsko komolčno s predalom in z dvema mestoma za pločevinko. Dober paket – tudi za ta cenovni razred.

Dvignjeno karoserijo in nekaj dodatne zaščite zunanjosti je tu treba razumeti malce drugače kot pri – recimo – XC60. Foto: Ciril Komotar

Pogonska kombinacija je na kožo pisana tistim, ki dnevno prevozijo veliko kilometrov

Motorju ne gre očitati ničesar, le za to karoserijo se bo komu zdel preslaboten. Enako velja za menjalnik, ki je osemstopenjski (kar pomeni, da gre za najsodobnejši izdelek), a tule naravnan na skladno delo z motorjem. Foto: Ciril Komotar

Če je del vsakdanjika tudi malo potovanje, je v sodobnem cestnem ritmu takšen motor povsem dovolj. Dvolitrski štirivaljnik zmore 110 kilovatov, do koles je vmes še samodejni menjalnik, vse skupaj pa tehta tono in osemsto. Jasno, da takšen ni namenjen provociranju beemvejašev, pač pa zmerni in nestresni vožnji.

Pogonska kombinacija je daleč od živahnosti, a tudi od odzivnosti (čas od pohojene stopalke plina do reakcije na kolesih), z izjemo speljevanja: takrat takšen CC potegne kot pred desetletji klasični Američani – bliskovito, če je treba. V mestih pride pogosto prav.

Foto: Ciril Komotar

Motorju ne gre očitati ničesar, le za to karoserijo se bo komu zdel preslaboten. Enako velja za menjalnik, ki je osemstopenjski (kar pomeni, da gre za najsodobnejši izdelek), a tule naravnan na skladno delo z motorjem.

Če koga vseeno zagrabi: zavolanskih ročic za pretikanje sicer nima, lahko pa voznik ročno pretika z ročico in takrat je zgodba precej drugačna – manj zdrsa samodejne sklopke daje že samo po sebi boljši občutek, poleg tega takrat menjalnik izkoristi večjo motorno moč (točneje: njegov navor) in kar je najlepše, pretikanja so še vedno udobna, a krepko hitrejša kot v samodejnem načinu.

Zakaj bi plačal in s seboj vozil štirikolesen pogon, če ga ne potrebuješ 

Foto: Ciril Komotar  

Dvignjeno karoserijo in nekaj dodatne zaščite zunanjosti je tu treba razumeti malce drugače kot pri – recimo – XC60. Švicarji dobro vedo, naši alpski pa tudi, da je snega za marsikoga premalo, da bi zato vse leto s seboj vozil štirikolesen pogon, dvignjena karoserija pa skupaj z ustreznimi gumam, le utegne priti prav, da se človek privleče zadnje tri nesplužene metre do doma. Ali do hiške za letovanje. Ali do hotela v smučarskem središču. Predvsem takrat bo pri V60 CC prav prišel tudi njegov prtljažnik.

Ker V60 je namreč kombi in to tiste vrste, kot sta na primer Audijev avant in Beemvejev touring: brez namena posegati v področje superbovega pristopa k prostornosti, pač pa le krepko izboljšati tisto, kar ponuja limuzina istega modela. S60 ima 380 litrov prtljažnika, V60 pa na 1.241 povečljivih osnovnih 430. Razlika je precejšnja, poleg tega pa se človek, ki za avtomobil odšteje 45 tisočakov, najbrž na dopust ne odpelje s celo shrambo konzerv.

Prtljažnik je razmeroma majhen, a veliko večji kot pri limuzini S60

Prtljažniških litrov torej ne primerjajte s passatovimi ali superbovimi. Primerjajte pa vse drugo, kar odpro peta vrata: mehko plastično korito (smučarski čevlji, na primer, ko smo ravno na smučanju), ležeča tanka plošča, ki se dvigne in predeli prtljažnik, dvojno dno s plitkim, a lepo popredalčkanim delom pod njim, naslonjalo klopi, ki je razdeljeno v razmerju 40:60, 12-voltna vtičnica, reže za zrak na bočne šipe(!), običajen rolo, navpična mreža (tudi rolo) in dve lučki za osvetlitev. Če bi bil ročaj za zapiranje vrat še na levi, bi bilo (opremsko) skoraj popolno. Foto: Ciril Komotar

Odlična klimatska naprava, dober paket opreme, a vseeno marsikaj pogrešamo

Osrednji zaslon: pri tekmecih so že večji. In pri novih volvih tudi. Nabor varnostnih sistemov bi lahko bil večji. Foto: Ciril Komotar

Volvo res prihaja s Švedske, a izdelujejo avtomobile tudi za tople kraje. Vseeno pa je zanimivo in pohvalno, da se (vsaj testni) tudi v močnem dežju ne orosi tako kot večina. Tu samodejnost klimatske naprave zlahka dohaja vlago v zraku in jo odpihuje iz vozila – in to že pri običajni (srednji) nastavitvi intenzivnosti samodejnosti od treh mogočih. Med boljšimi kosi opreme je še dobro nastavljiv sovoznikov sedež (višina in nagib sedalnega dela), pa seveda vzdolžna strešna nosilca in – kar je redkost v avtomobilski industriji – dva v zadnjo klop integrirana otroška sedeža, povsem enako velja tudi za električno ogrevanje prednje šipe.

Spisek opreme tega avtomobila je sicer sam po sebi kar dolg, a vseeno pušča nekaj neizpolnjenih želja in predvsem odprto vprašanje, kaj bi takšen Volvo serijsko moral imeti.

Foto: Ciril Komotar

Čisto mogoče, da vsak nima rad pametnega ključa, še celo na cev goriva brez čepa je slišati kakšno kritično in marsikdo še velikih merilnikov ne gleda (dovolj), tako da tule malega za temperaturo hladilne tekočine tudi ne bo pogrešal.

Bi pa med opremo z ne prav veliko optimizma pričakoval kamero za vzvratno vožnjo, več notranjih predalov, izdatnejšo notranjo osvetlitev in večji osrednji zaslon – pri Volvu niso visokih standardov glede zaslona (XC90, S/V90) postavili le tekmecem, ampak tudi sami sebi, zato se zdaj zdi (pre)majhen.

Posebno poglavje so tu asistenčni sistemi – testni je imel zgolj sistem za samodejno zaviranje v sili in še to le pri mestnih hitrostih. Saj je zadaj skritega še kaj več, od kletke do sistema zaščite hrbtenice in vratu pri trčenju, kar skupaj prinese 5 zvezdic pri NCAP, a prav takšen, kot je testni, ni ravno v slogu pregovorne Volvove avantgardne varnosti.

Za pikolovce  

Kakšna stvar bi na svetu zlahka bila preprostejša.

Pri V60 CC je tako treba globoko v meni, da klimatski napravi nastaviš stopnjo intenzivnosti njene samodejnosti. Pa bi to lahko zlahka opravil kak obstoječ gumb.

  Samo dve vrsti kupcev volva sta: tisti, ki jim je zares všeč, in tisti, ki jim niso všeč (dražji) nemški avtomobili. Velja tudi za V60 CC, ki se z zunanjimi merami postavlja neposredno ob bok Audijevemu A4 allroadu. Foto: Ciril Komotar