Kuba - barvita avtomobilska salsa

Od Kolumba do Castra

Kako ironično: 'berlinski' zid še vedno 'stoji', a daleč od Berlina, na čisto drugem koncu sveta. Na velikem otoku v prijaznem podnebnem pasu, obkrožen z drugimi otoki, otočki in celino, ki se hvali z najbolj demokratično državo na svetu.

Kuba, otok, na katerem je 28. oktobra 1492 pristal Krištof Kolumb na svojem prvem potovanju, je od tistega časa do konca 19. stoletja španska kolonija, za kratka štiri leta celo v sklopu ZDA in od 1902 samostojna država.

Ni šlo brez krvi in pokanja: najprej diktatura, potem revolucija in končno komunizem.

Zlati časi srednjega sloja do leta 1959

Mešanica Špancev in domorodcev ter njunih kultur, v veliki meri pa tudi politične razmere, so ustvarili vozni park, edinstven na tem našem tretjem kamnu. Med turisti je redko prvi vzrok obiska, a ga najbrž ni turista, ki ne bi imel pred obiskom Kube tudi njega v mislih.

In, jasno, ni fotografije s Kube brez teh baročnih glomaznih limuzin.

Do konca petdesetih let je Kuba bogato trgovala tudi z ZDA, bolj ali manj s cigarami, nikljem in sladkornim trsom, v nasprotno smer pa so prihajali, med drugim, avtomobili. Nič posebnega za tiste čase in tiste kraje, izvoz in uvoz pač, srednji sloj z dovolj denarja je bil na Kubi zelo močan.

Potem pa bi lahko dober poznavalec avtomobilov natančno določil letnico začetka komunizma: ameriške limuzine se 'ustavijo' z letnico 1959 ali morda 1960, torej v času, ko je Castro prekinil z zahodom in se močno naslonil na Sovjetsko zvezo.

Jasno, od tistega hipa je imela SSSR nov trg za svoje izdelke, tudi za avtomobile. Ti menda ravno tako vozijo in prevažajo, a brez dvoma niso tisti del avtomobilskega voznega parka, ki je ena najbolj prepoznavnih ikon te otoške države v severnem karibskem morju.

Zid se je "dvignil" leta 1959

Zid, ki bi mu lahko rekli tudi 'zid 1959', ustvarja zanimivo podobo cest. Kar okoli 60 tisoč klasičnih ameriških limuzin, največ iz petdesetih, a tudi iz štiridesetih, še kroži po Kubi, nekaj malega je tudi starejših.

Večina njih je v lasti prvega kupca ali njegovega potomca, razlog pa so neki abotni komunistični zakoni, ki močno omejujejo prodajo (tudi avtomobilov) komur koli.

Embargo na uvoz, ki ga je odredil Castro, je hitro dobil 'kontro', saj je ZDA prepovedala izvoz na Kubo, med drugim tudi originalnih nadomestnih delov za avtomobile. Zid je bil postavljen in varovan z obeh strani.

Nemogoče rešijo takoj, na čudež je treba počakati en dan

Zdaj pa si predstavljajte stanje, ki je posledica teh izhodišč: avtomobili so, a vse starejši in bolj izrabljeni, nadomestnih delov pa ni.

Podnebje je prijazno, narod temperamenten ... A tudi iznajdljiv.

S časom se je razvila populacija specialistov, ki rešijo vsako nastalo težavo na avtomobilu in ga hitro naredijo spet voznega. Kot pravijo v šali, nemogoče naredijo takoj, na čudeže je treba pa kak dan počakati.

Dejstvo je, da njihov yank tank še vedno služi dnevnemu prevozu in hkrati vabi turiste in fotografe v to deželo ruma in cigar.

Baročni ameriški avtomobili – nekateri tudi 'z napako'

Komunizem v tako ekstremni obliki povzroči marsikatero nevšečnost sleherniku. Ameriške limuzine, ki jih videvamo na cestah Kube, so avtomobili z velikim pločevinastimi površinami, z veliko močno izraznimi detajli, z veliko nepotrebnih dodatkov, s še več kroma in pogosto živahnih karoserijskih barv.

Da platišča morda niso (več) originalna, ni hudo, zahodne preprodajalce starodobnikov, ki kot hijene čakajo na pričakovano odprtje kubanskega trga, najbolj motijo druge, očem nevidne spremembe.

Čas obrabe je tudi čas improvizacije in neoriginalnih delov

Čeprav v petdesetih letih industrija še ni znala izdelovati izdelkov, ki bi imeli natančno načrtovan rok trajanja, in čeprav kubansko podnebje ne grize pločevine tako kot denimo pri nas, se vsak kos stroja izrablja in v neki točki ta obraba preseže vrednost, ki je še zadostna za delovanje.

Pričakovati, da so ti baročni samohodi, čeprav na oko lepi in oh in sploh, v originalnem stanju, je skoraj utopično. Okoliščine so že omenjene specialiste prisilile, da so avtomobile ohranjali vozne ne glede na vrsto rešitve.

Vgrajevali so, kar je bilo pač pri roki, v letih po politični prelomnici tudi ruske dele v ameriške avtomobile. Velike bencinske motorje so pogosto, zaradi izrabljenosti ali le zaradi dragega bencina v začetku tega tisočletja (bencin je okoli trikrat dražji od dizla), zamenjali manjši dizli, bolj ali manj ruski.

Po letu 1959 pa samo še hladni vzhodnoevropski izdelki …

In tako pridemo do časa po letu 1959. Odtlej le še lade, volge, moskviči, avtomobili, ki so nam tule, pri nas doma v Sloveniji (vsaj srednji generaciji) predobro poznani, da bi nas vznemirjali, poleg tega se zdi, da hladni sovjetski izdelki niti najmanj ne pristojijo vročemu kubanskemu temperamentu.

A ne smemo soditi le iz našega zornega kota – za zahodni svet so tudi ti izdelki eksotični in posledično tržno zanimivi.

V splošnem sicer ne, v nekem ozkem krogu kupcev pa morda celo bolj zanimivi od ameriških klasikov.

Špekulanti in hijene že čakajo na odprtje kubanskega trga

Ni težko predvideti, kaj se bo zgodilo, če Kuba odpre svoj trg v obe smeri.

Zagotovo se bo našlo ogromno kupcev teh ameriških limuzin in zato se bo vsaj za kratek čas vzpostavila mreža posrednikov in preprodajalcev na obeh straneh.

Cene ... Cene bodo, kot vedno ob močni prelomnici na trgu, močno odvisne od tega, kako lačni bodo končni kupci, ne glede na to pa bodo cene znotraj zelo širokega intervala.

Na eni strani bodo vozila v originalnem stanju, na drugi predelana, upoštevati bo trebe tudi ohranjenost oziroma stanje, med obema skupinama pa bo tako lahko tudi za faktor 10 razlike v ceni.

Navsezadnje prav veliko avtomobilov iz petdesetih let tudi v ZDA ni več oziroma je trg že jasno določen s cenami. 'Nov' vir starih izdelkov bo to, vsaj za kratek čas, postavil na glavo.

Predvsem ameriški avtomobilski trgovci rabljenih špekulirajo nasprotno – da bodo kubanski (originalni in dobro ohranjeni) kosi tudi za nekajkrat dražji od enakih, prodanih in voženih v ZDA.

Ja, račun ponudba – povpraševanje ima lahko več zelo različnih rešitev. Ameriške sankcije proti Kubi pa so že občutno olajšane, čeprav formalno še ostajajo v veljavi.