Petek, 29. 7. 2016, 5.30
7 let, 2 meseca
Vršiški prelaz - osrednja točka obiska ruskega predsednika Vladimirja Putina
Zgodba slovenskega prelaza, kjer so umirali Rusi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,60
3
Vršiška cesta je danes s strmimi nakloni, ovinki in osupljivo pokrajino pribežališče izletnikov in avtomobilskih navdušencev, cesta pa je pred stotimi leti v znamenju znoja in krvi nastajala sredi prve svetovne vojne. Najvišji slovenski prelaz je obenem spomin na premagovanje narave, kot tudi na vse tiste, ki so ob cesti pustili svoja življenja.
Deset stvari, ki jih morate vedeti o obisku Vladimirja Putina
Putinov obisk zapira predor Karavanke in avtocesto proti Gorenjski
Nekoč oskrbovalna cesta soške fronte, danes priljubljena izletniška točka
Prelaz prek Vršiča je na višini 1.611 metrov danes najvišji slovenski prelaz, ki povezuje Gorenjsko in Trento. Predvsem v spomladanskih, poletnih in jesenskih mesecih je prelaz tudi priljubljena izletniška točka. Cesta med Kranjsko Goro in Bovcem je dolga 45 kilometrov, zaznamujejo jo številni ostri ovinki na obeh straneh, tudi 14-odstotni naklon in tlakovani odseki tako imenovane Ruske ceste na vzponu s kranjskogorske strani.
Cesta je danes kajpak tudi priljubljena vozniška destinacija, ki pa je svoje temelje dobila v krvavih časih prve svetovne vojne pred stotimi leti.
Video - Pogled na cesto proti Vršiču iz zraka
Prek Vršiča so potovali že v srednjem veku
Zametki te visokogorske ceste segajo že v srednji vek, ko so ljudje iz Trente potovali proti takratni Borovški vasi (danes Kranjska Gora) in prodajali sir, volno in kože. Na začetku 19. stoletja so se pomembnosti Vršiča zavedali vodilni oblastniki Avstro-Ogrske, ki so za potrebe vojaških iger in vojaških vaj čez prelaz v začetku 19. stoletja zgradili zasilno cesto. Ko je leta 1915 tam nastala soška fronta in ker je imel ta del zelo slabe prometne povezave, je Avstro-Ogrska čez prelaz že zgradila boljšo cesto in jo uporabila za preskrbovalno verigo.
V ta namen so ob cesto pripeljali približno deset tisoč ruskih ujetnikov, ki so cesto pred dobrimi stotimi leti gradili v težkih razmerah. Z deli so začeli v začetku leta 1915. Obnavljali so že obstoječo cesto, postavljali in utrjevali viadukte ter mostove. Promet po tej prenovljeni cesti je stekel že decembra tega leta.
Pred šestimi leti je prek Vršiča potekala današnja izvedba avstrijskega Alpenfahrta, ki je spomnila na avtomobilske pionirske začetke pred dobrim stoletjem.
Hud plaz je sredi dneva zasul ujetnike
Zaščitni znak ceste proti Vršiču iz smeri Kranjske gore so oštevilčeni ostri 180-stopinjski ovinki.
Veliko ujetnikov je ob strmi cesti svojo bridko usodo dočakalo že zaradi izčrpanosti in bolezni, 8. marca 1916 pa je pod Vršičem številna življenja terjal hud snežni plaz. Ta je sredi dneva s pobočja Mojstrovke in Robičja opustošil okolico vršiške ceste. Podrl je protilavinske strehe in zakril naselje ruskih ujetnikov.
Žrtev je bilo več sto, število pa natančno ni znano.
Vzpon proti Vršiču je strm in spodoben preizkus tudi za današnjo avtomobilsko tehniko, motoriste, kolesarje, rekreativce ...
Domačini so dalj časa opozarjali na nevarnost plazov, ki je nato kljub zaščitnim lavinskim streham poskrbel za katastrofo. Pred stotimi leti je bila zima mila, le v prvih dneh marca je močno snežilo. Šele ko je sneg spomladi skopnel in razkril pogled na izmaličena trupla, je bila vidna razsežnost tragedije.
Originalna vršiška cesta še lepša od današnje
Traso ceste so po plazu nekoliko spremenili in jo odmaknili stran od najbolj izpostavljenih odsekov. Ostanki prvotne ceste so danes še vidni in po mnenju mnogih, na primer tudi Igorja Potočnika, prvega moža slovenskiih gorskih reševalcev, je bila ta cesta še veliko lepša od današnje.
Cesta prek Vršiča je podobo tamkajšnje narave spremenila, saj so ob gradnji ceste na primer tudi zasuli jezero na vrhu prelaza.
Zavita cesta proti najvišjemu slovenskemu cestnemu prelazu je vpeta v idilično okolje Julijskih alp.
Dediščina človekove vztrajnosti in tehniške premoči ter opomin na eno največjih tragedij v zgodovini človeštva
Danes se kajpak le redki obiskovalci ceste čez Vršič spomnijo njenega nastanka pred stotimi leti. Avtomobilizem je bil pred stotimi leti še v povojih. Dve leti pred odprtjem ceste je področje Kranjske gostilo avstrijsko dirko Alpenfahrt, prvo športno avtomobilsko prireditev na področju današnje Slovenije. Takrat so organizatorji napovedovali možnost, da bi to odmevno dirko v prihodnosti namesto na Ljubelju izpeljali prav prek nove vršiške ceste.
Prva svetovna vojna je te načrte spremenila, povzročila razdelitev držav – meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo je potekala prav po vrhu vršiškega prelaza – in tudi novo organiziranost avtomobilskih klubov.
Cesta med Kranjsko Goro in Bovcem je dolga 45 kilometrov.
Sto leta stara cesta stoterih spominov ...
Vsak ovinek prek prelazov, kot je Vršič, globoko v sebi skriva cel koš spominov, duhov preteklosti in zavedanja, kakšne naravne ovire so pred stotimi leti premagovala avtomobilska tehnika in pogumni vozniki. Avtomobil je bil takrat resnično proizvod industrijske revolucije, s katero je bilo mogoče premagati do takrat nepremagljivo.
Ne glede na krvavo podlago osupljivih cest, ki dih avtomobilskim navdušencem jemljejo tudi sto let pozneje. Cesta je postala dediščina človekove vztrajnosti in tehniške premoči ter opomin na eno največjih tragedij v zgodovini človeštva.
Video: 360-stopinjski pogled vožnje proti Vršiču
Cesta v okolici Ruske kapelice, kjer bosta jutri ob stoletnici tragičnih dogodkov slavnostna govornika slovenski in ruski predsednik:
3