Balada o Mirku in Slavku

Zamislimo si dva občana, upokojenca, Mirka in Slavka, ki živita v istem bloku. V Ljubljani, ampak lahko bi bilo tudi katerokoli drugo blokovsko naselje v naših mestih. Stanujeta v istem nadstropju, poznata se vse svoje odraslo življenje, osamosvojitev Slovenije pa sta dočakala v zanosu zmagovalcev. Sploh potem, ko sta poceni in na obroke odkupila stanovanje − v tistem trenutku se jima je zazdelo, da bo nova država prava bonanza, kjer se bosta cedila med in mleko. Nekaj sta slišala o trgovini z orožjem, ki so jo počeli višji na položajih, a se nista vznemirjala. Jazbinškov zakon jima je vzbudil občutek, da sta pri koritu, če že ne nepremičninska barona.

Prve razpoke med njima so se pokazale ob projektu narodne sprave. Da, sprava ju je sprla. Čeprav sta oba delovno dobo preživela v zvezi komunistov, je Mirko ostal zvest idealom revolucije, Slavko pa je odkril, da je bil vpisan siloma, ker je bil to edini način za službo in je torej žrtev režima. Ob nedeljah se nista več dobila na kavi, marveč je Slavko začel hoditi k maši, sledila pa so tudi politična razhajanja. Sprva sta se še menila o različnih pogledih strank, ki sta jim zdaj pripadala, ampak ni šlo dolgo. Sprla sta se, Mirko je protestno zaloputnil vrata, in nista več spregovorila besede.

Med njima se je začel ideološki boj, zaradi katerega sta spregledala majhno spremembo nepomembnega zakona, ki so ga podprle vse stranke, ne glede na barvo: odpravili so davek na prepise zemljiških zemljišč v gradbena.

Ko sta se neki večer srečala na hodniku, je Mirko siknil "Belček", Slavko pa nazaj "Rdečkar!" in sledilo je nekaj neprespanih noči, v katerih sta snovala maščevanje. Tako je Slavkovo kolo ostalo brez ventilčkov, na Mirkovih vratih pa je pristal masten pljunek.

V jezi sta spregledala, da je Slovenija razpadla na stotine občin in s tem dobila stotine centrov moči, ki so trgovali z zemljišči in nepremičninami. Ušlo jima je tudi načrtovanje avtocest, ki je potekalo "s tako imenovanim flomaster projektiranjem […] To pomeni, da so na zemljevid traso po svojih željah narisali kar poslanci".

Naslednji velik boj med Mirkom in Slavkom je bil referendum o umetni oploditvi samskih žensk. O, kako sta hodila po bloku in prepričevala sostanovalce, pri tem pa sipala žveplo drug na drugega. Res je, da so bile edine samske ženske, ki sta jih poznala, vse po vrsti vdove, ki niso kazale želje po samooplojevanju, a sta tako spregledala dogovarjanje gradbincev, s katerim se je gradnja avtocest podražila za tri milijarde. Pa še skoraj milijardo je šlo za lokalne skupnosti.

Tema enospolnih družin je med njiju prinesla prve klofute. Slavkovo kolo je dokončno izginilo, Mirko pa je ostal brez predpražnika in kljuke. Mimo njiju je šlo: "Leta 2005 je bila neto zadolženost Slovenije nič, konec lanskega leta je bila okoli deset milijard evrov."

Nasilje je resno izbruhnilo med pripravami na referendum o arbitražnem sporazumu o dostopu do odprtega morja. Risala sta zemljevide, okorno sta ponavljala angleško besedo "džankšn" in jo etimološko analizirala za stoletja nazaj, iskala pomene in nadpomene, nazadnje pa sta se najprej sklofutala, potem stekla vsak v svoje stanovanje po orožje. Slavko se je vrnil z ročajem lopate, Mirko z berglo in hitro sta obležala v krvi.

Naša junaka sta še vedno v bolnici in tako nista opazila, da je mestna občina Ljubljana spremenila zazidalni načrt in osrečila lastnike zemljišč, ki so v glavnem podjetja s čudnimi imeni, vsa po vrsti registrirana na Cipru. Najhuje, kar se Mirku in Slavku lahko zgodi, je revolucija na tem otoku. Oblast prevzamejo skrajneži, ki nacionalizirajo vsa ciprska podjetja in … Mirko in Slavko prideta iz bolnice, medtem pa je Ljubljana postala največje ciprsko mesto. Gledata okoli z izbuljenimi očmi, povsod čudne črke in napisi, ne moreta verjeti: ko sta pazila na Hrvate, da nam ne bi ukradli milimetra zemlje, so nam Ciprčani nekako odnesli celo prestolnico. V obupu se okleneta drug drugega in tečeta poslušat poročila. Viden politik razlaga o novem velikem uspehu slovenske politike – vedno smo bili morski narod, zdaj pa smo še del Cipra in imamo dostop do odprtega morja na vse strani. Pradavne slovenske sanje so se uresničile v nacionalnem interesu.

Potujeta po deželi in po vsaki vasi na najboljših parcelah visijo zastave Revolucionarne ljudske republike Ciper, brkati moški ju podijo proč. Tako ju preženejo do hrvaške meje, kjer se oddahneta: Joško Joras še vedno vztraja, slovenska zastava še plapola!

Nato opazita palmine sadike v njegovih cvetličnih koritih.