Bosanski delavci

Prejšnjikrat sem pisal o odnosu do dela in nadaljujem z dogodkom, po katerem mi je ostalo vprašanje, za katerega upam, da mi boste nanj odgovorili, drage bralke in bralci. Takole je bilo: nujno sem moral izprazniti stanovanje, v katerem je ostalo še vse, razen najbolj osebnih predmetov. Nov pralni stroj in uporabna kuhinjska oprema na eni strani, na drugi pa staro pohištvo iz iverke in precej nerabne robe. Dal sem oglas, v katerem sem jasno povedal, da iščem osebe, ki bodo odnesle popolnoma vse in za seboj pustile le gole stene. Naredil sem spletno stran s fotografijami in po dobri uri sem oglas lahko že umaknil – odziv me je presenetil, nazadnje je ostalo čez 20 resnih kandidatov, vsaj po lastnih trditvah. Pisal ali pogovoril sem se z vsakim od njih in ugotovil, da sem se pravzaprav znašel sredi mini antropološke raziskave. Juhu, zoprno delo je nenadoma postalo zanimivo. Ljudi, ki so se javili na oglas, lahko razdelim v naslednje skupine in v vsaki jih je bilo od štiri do šest: 1. Profesionalci – pripeljejo se s kamionom, naložijo, gredo. Zapisal sem si telefonske številke, ampak le za skrajno silo. 2. Razvajenci – ljudje, ki so ostali dojenčkasti. Vidijo jasna pravila, a mislijo, da zanje ne bodo veljala. Večina bi jih vzela samo pralni stroj, čeprav je jasno pisalo vse ali nič. Očitno jim starši vso mladost niso postavili niti ene trdne meje. Paolo Coelho, recimo, je naredil enega boljših poslov svojega življenja, ko je prodal pol milijona skodelic za kavo z napisom "Zaželi si in vesolje se ti bo uklonilo". Vesolje mogoče že, jaz se pa nisem. In tako so razvajenci stiskali ustnice v šobo in žalostno gledali, ko sem jih vljudno poslal k mamici na dodelavo. Eden pa me je vsaj nasmejal. Začel je tako kot ostali: "Veste, v resnici ne bi vzel čisto vsega stanovanja". "Aha," sem rekel, "kateri del vas pa posebej zanima?" "Palični mešalnik," je odgovoril. 3. Vikendaši – prvo veliko presenečenje, vsaj zame. Po avtu in oblačilih sodeč dobro situirani ljudje, ki se tam ne bi smeli znajti, a povedali so tako: "Na kredit smo kupili vikend, zmanjkalo pa nam je denarja za opremo." Pri prvem sem mislil, da me zafrkava, pri drugem mi je bilo že jasno, da sem naletel na novo slovensko posebnost: kupite vikend, nato pa ga polnite po kosovnih odpadih?!? Jasno, vikend se vidi na daleč, da pa v njem sedite sredi stare šare, pač ne. Antropološko se mi zdi najzanimiveje, da smo ljudstvo, kjer nakup nepremičnine na kredit lahko uporabite kot izgovor za (grobo povedano) beračenje, ne da bi se vam dostojanstvo zamajalo (po lastni predstavi in predstavi drugih o vas). 4. Siromaki – priznam, že na začetku sem si rekel, mogoče bo vsa ta roba komu prav prišla in zato prejšnje skupine niso imele prave možnosti. Sledilo je drugo veliko presenečenje – pogovori s kandidati so se povsem razlikovali glede na narodnostno pripadnost. Nastali sta dve ločeni skupini: a. Slovenski siromaki – ogledali so si vsebino stanovanja, ugotovili, da vse tisto, kar sem napisal, drži, nato pa odkimali in zavzdihnili, da se ne splača. "Kako to mislite?" sem jih spraševal. "Ja, ne splača se." Pa so šli. Pri četrtem sem bil že tako zbegan, da sem začel vrtati vanj: "Poslušajte, nov pralni stroj, uporaben štedilnik, hladilnik … a je to vredno 600 evrov?" "Še več," je rekel. Nadaljeval sem: "Prideta dva in mečeta šaro v zabojnik, recimo, da delata šest ali sedem ur." Strinjal se je. "Dobro, kako se potem ne splača?" Vrtel in vrtel je glavo, ne, ne splača se. Vztrajal sem: "Če vložita 16 delovnih ur in dobita za 600 evrov robe, kako se ne splača?" Žalostno je zavijal z očmi in še kar odmahoval z glavo, ne splača se. "Ampak, saj to je skoraj 40 evrov na uro! Veterinar začetnik ima 800 evrov mesečne plače, torej 4 evre na uro!" Pomislil sem, da niso revni – ampak po obleki in avtu sodeč … Nato, da sploh ne potrebujejo tistega, kar je v stanovanju še uporabno – ne, so zatrdili, potrebujemo, nujno. Potem, da gre za prikrite razvajence, ki bi radi na lahko prišli skozi. Nikakor, res bi vse vzeli, le ne splača se jim delati toliko ur za tako vrednost. Se mi je samo sanjalo ali sem res nekaj bral o nekakšni krizi? Nazadnje sva samo stala in strmela drug v drugega. Najhuje je bilo, da sem imel občutek, kako mi iskreno želi pojasniti, le ne najde pravih besed. Še vedno bi rad odgovor, drage bralke in bralci. Še vedno pojasnila niti ne slutim. Dobro, enemu se ne splača, ampak če pridejo štirje in se ne splača nobenemu? Ker so prišli pogledat stanovanje, očitno meja izplačljivosti nekje obstaja. A kje? Če bi napolnil kamion z novim Versacejevim pohištvom, jim ga sam znosil na dom in odpeljal staro, bi se jim potem splačalo? b. Bosanski siromaki – "Ni problema, kdaj lahko pridemo in začnemo?" Zdaj sem bil pa jaz zbegan: "Kako to mislite? Kar vse bi odnesli?" Pa sem zbegal še njih: "Ja, a niste tako napisali?" Prišel sem k sebi, izbral enega od kandidatov in … vmes dobival napade paranoje. Po vseh prejšnjih razvajencih, vikendaših in slovenskih siromakih bi nekdo brez pritožb in nategov naredil točno to, kar smo se zmenili? Ni se mi več zdelo mogoče. Aha, pobegnili bodo s pralnim strojem? Niso. Najprej so odnesli vso šaro v smeti, nazadnje naložili uporabne stvari, vmes sem jim šel še po malico in pijačo, ko sem se vrnil, so stanovanje pometli in pomili, čeprav tega nisem pričakoval, so se mi zahvalili in odpeljali. In me pustili odprtih ust. To je bilo to. Antropološka mini raziskava opravljena. Ugotovitev, ki mi je ostala, je naslednja: dobro, da imamo Slovenci Bosance. Nanje lahko prilepimo vse svoje slabe lastnosti in jih potem zmerjamo in zaničujemo v njih. Če bi ti družbeno nevidni delavci nehali delati ta trenutek, bi slovenski nacionalisti s svojimi narcisističnimi modrovanji, šefovanji in govorancami za sekundo zalebdeli v zraku, potem pa trdo treščili ob tla realnosti.