Čas, da zaplapola slovenska zastava

Še pomnite razočaranje po neuspešnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leta 2008, ko Slovenci niso prekosili Slovakov. Izbrano vrsto je takrat vodil Miro Požun, pomočnik pa je bil Boris Denič. Razočaranje je bilo veliko. Še večje dve leti pozneje, ko je Slovenija drugič ostala pred pragom svetovnega prvenstva. Proti Madžarom so vse vajeti držali v rokah do 50. minute, nato pa zabili le en gol do konca ter se poslovili od velikega tekmovanja. Pod taktirko Zvonimirja Serdarušića s pomočnikom Borisom Deničem. V tretjem poskusu se kaj takega ni več smelo zgoditi. In ni se. Tokrat je glavna vloga pripadla Deniču. Selektor, ki se je dolga leta učil pri najboljših, a brez pomislekov prizna, da marsičesa (še) ne ve. Uči se iz dneva v dan, tako kot raste s slovensko izbrano vrsto.

Ustvaril jo je sam s svojimi sodelavci. Ob odločitvi, da bo v ekipi imel le tiste, ki si res želijo igrati in zmagovati. Ki želijo biti moštvo: vsi za enega, eden za vse. Denič vrata sicer pušča odprta vsem, po njegovem pa ima že zdaj najboljše, kar Slovenija premore, a od viška glava ne boli. V reprezentanco ob prepotrebnih izkušenih rokometaših, kot so Gorazd Škof, Luka Žvižej, Uroš Zorman, vključuje mlajše, manj izkušene. Vloge in naloge so jasno porazdeljene, vsakdo pa ve, da mesta v ekipi nima kar tako in da ga bo obdržal le, če se bo še naprej trudil. Deničeva formula je, kot kaže, pravilna. Ne le da je Slovenija šokirala Evropo januarja v Srbiji s šestim mestom, marveč tudi z igro in odnosom. Verjamem, da so nekatere druge kakovosti, ki krasijo reprezentanco, le to pripeljale tja, kjer je junija 2012. Šesta v Evropi in vnovič na svetovnem zemljevidu.

Začrtano pot nadaljuje. Od evropskega prvenstva naproti svetovnemu. Kvalifikacije s Portugalsko res da niso prinesle briljantne igre, so pa dve zmagi in vstopnico za Španijo. Nasprotnik, ki je bil vselej trd oreh, se je pred dnevi zdel za Slovenijo precej manjša ovira kot nekdaj. Vse to pa je le korak na poti do ambicioznih ciljev, ki jih gojijo posamezniki v moštvu kot tudi ekipa skupaj. Svetovna prvenstva nikoli niso bila pisana na kožo našim rokometašem, čeravno slovijo kot lažja kakor evropska prvenstva, kjer so zbrani vsi, ki kaj pomenijo na rokometnem zemljevidu. Svetovni zemljevid pa Slovencem ni prinesel prav nič boljšega kot deseto mesto. Če pomislimo, da so se iz kakovostnejših evropskih vračali s srebrom, petim in šestim mestom … Zdi se, da bi pod Deničevo taktirko, ki ima jasno začrtano strategijo, taktiko in igro, morda le lahko kje na vrhu zaplapolala slovenska zastava.