Človek robot

Človeško občinstvo (ne glede na mestoma nečloveško vedenje spletnih obiskovalcev). To je s svojo pozornostjo ključni člen najbolj razširjenega poslovnega modela – menjava pozornosti, bolj ali manj vsiljivo, za brezplačne vsebine . Nedavni primer spletišča Digiday kaže, da bo morda kmalu tudi to "delo" (kot se je že zgodilo v mnogo proizvodnjah) zaupano robotom. Da, prav ste prebrali.

Daj, dam Ekonomija spletnih portalov je precej elementarna. Več obiska oziroma prometa pomeni višjo ceno morebitnega oglasnega prostora, ki ga oglaševalcem tržijo lastniki portalov. A tehnika, ki prešteva promet in prikaze oglasnih sporočil, ima očitno eno veliko pomanjkljivost – ne ve, kdo je na drugi strani. Roboti, omenjeni v uvodu, so namreč posebej zasnovani programi, ki simulirajo vedenje spletnih obiskovalcev in umetno generirajo klike in obiske spletnih strani. Ti so zabeleženi enako kot poglobljeno brskanje Janeza Novaka.

"Faking it" Na portalu Digiday so nedvomno podjetni. Od ponudnikov omenjenih robotov so za 10‒35 dolarskih tisočakov kupili določeno količino spletnega obiska. Ti ponudniki, prikladno locirani zunaj ZDA, so za posamezen "obisk" robota zaračunali okoli 0,002 dolarja. Dobička željni modreci na Digidayu so ta nekako navidezni, a v kontekstu meritev povsem realni obisk oplemenitili z maržo in ga skozi oglaševalske mreže potržili za ceno od 0,0025 do 0,004 dolarja. Nepričakovan, nenavaden in morda tudi nezakonit poslovni model, ki pa je nedvomno dobičkonosen. S preprodajo umetnega obiska so ustvarili prihodek, ne da bi jim bilo treba ustvariti en sam bit vsebine, namenjen resničnemu homo sapiensu.

Zakaj nihče nič ne kupi? Poraja se veliko etično in morda tudi pravno vprašanje – ali gre za prevaro. Oglaševalci so kupili pozornost ljudi, od katerih bo morda kdo na podlagi videnega oglasa resnično kaj kupil, kar se v primeru robotov bržkone ne bo zgodilo. Kupili so torej lažno verjetnost pod produktno skovanko "promet neznane kvalitete". A dokler je edino merilo za oglaševalske mreže kvantiteta (saj bi preveč natančni podatki o kvaliteti prometa lahko le škodili temu ustaljenemu modelu), je to pravzaprav zaželeno.

Homo robotikus Ljudje nismo roboti in obratno. Človeško vedenje je navzlic določeni stopnji predvidljivosti težko uokviriti v vzorce, ki se skozi dolgotrajno in obsežno statistiko pokažejo na tak način kot umetno ustvarjeno vedenje omenjenih robotov. Zato je njihovo prisotnost zagotovo mogoče opaziti – na primer po ogromni količini prometa v nekem delu dneva ali identični različici spletnega brskalnika pri vseh teh uporabnikih.

Redundantni človek Vse skupaj v ne ravno idealnem primeru pripelje do zanimivega paradoksa – ko bodo roboti na eni strani (ne pozabimo, da jih že uporabljajo tudi za generiranje predvsem preprostih novičarskih vsebin, ki niso stavčno tako zahtevne kot pričujoča kolumna) ustvarjali vsebino, na drugi strani pa bodo množično, pavšalno in brez realnega učinka klikali vsepovprek in nabijali spletne števce. Kaj sploh še ostane človeku?

Vira: Digiday, Mashable