Copy – paste v sodobni šoli: kaj še preostane otrokom?

Njihove kape so iz prstov nogavic, da so jih lahko nataknili snežakom na glavo. Cofi na kapah so raznobarvni, prav tako gumbi, ki so prilepljeni na trup. Snežaki so lično postavljeni na preprogo iz vate, kar pričara pravo zimsko idilo.

Starši hodijo mimo in vzklikajo od navdušenja. Učiteljice so ponosne na razstavo. Otroci z očmi iščejo snežaka, ki so ga izdelali, da bi ga pokazali staršem. Ampak ga ne najdejo. Vsi snežaki so namreč enaki. Kar je v bistvu tudi edini razlog, da razstava pade v oči.

To je lanska prednovoletna zgodba s hodnika šole, ki jo obiskujejo moji sinovi. Letošnja ji bo na las podobna.

V bistvu sploh ni čudno, da otroci pričakujejo vodenje in kup navodil, tudi ko so končno na vrsti počitnice. Ko jim daš svobodo, ne vejo, kaj bi z njo. Foto: Thinkstock

Navodila

Pred tednom dni je učiteljica otrokom naročila, da namesto belih nogavic, ki so jih uporabili lani, prinesejo plastenke z odrezanim vratom in prtičke z božično-novoletnimi motivi.

Ničesar od tega nimamo doma – pijač v plastenkah ne kupujemo, prtički letos še niso prišli na vrsto. Imamo pa nekaj, česar ne moreš kupiti – otroke z domišljijo in voljo do ustvarjanja. Tako kot jih imate tudi vi. Vsi skupaj pa imamo problem. Šola, kjer naši otroci vsak dan preživijo ure in ure, ubija njihovo ustvarjalnost.

Tudi če so ideje, ni možnosti za njihovo uresničevanje. Upoštevati moraš navodila. Dosegati moraš norme. Na kapo prilepiš cof, ki ga je vnaprej pripravila učiteljica. Gumbi so spredaj, čeprav bi lahko bili tudi zadaj. Pomembno je, da je šola lepo okrašena.

Morda vas zanima tudi:

-> Miha Mazzini: Zdravje je njihovo največje bogastvo
-> Alojz Ihan: Zdravniška stavka? Naj traja za zmeraj!
-> Uroš Urbas: O čem govori Miro Cerar, ko govori?

Vsako leto ista zgodba

Ko se bom decembra sprehodila po šolskem hodniku, bo na garderobnih omaricah spet razstava 26 skulptur, ki bodo po istem kopitu narejene iz plastenk in božičnih prtičkov. Mnogi starši bodo navdušeni. Jaz ne bom. Predolgo se že sprehajam po šolskih hodnikih. Izdelki, ki jih otroci ustvarijo, prevečkrat ne odražajo njihove ustvarjalnosti in svobodnega izražanja, ampak zelo natančna navodila.

Starši pripravimo material, učiteljica izdela kalup, učenci pa novi izdelek vanj samo ulijejo. Copy – paste.

Skoraj me je kap

Tako ni samo pri umetniških predmetih. Zadnjič so mi povedali, da vse do devetega razreda ni predvideno, da bi učenci pisali proste spise. Skoraj me je kap! Pri domačem branju te v sodobni šoli ne vprašajo, kaj si misliš o knjigi, ampak ti postavijo kup vprašanj in podvprašanj. Tudi pesmi se je treba kar naprej učiti na pamet, nihče pa ne pomisli, da bi lahko učenci kakšno tudi napisali.

Non stop recitirajo, redko pa imajo priložnost povedati, kaj mislijo. Spisov se ne bere pred razredom, niti na šolskih prireditvah. Saj, če jih pa sploh ni.

Že preprost haiku bi bil prava zmaga.

11,4 kilograma delovnih zvezkov

Za štos sem stehtala delovne zvezke, ki jih moji otroci iz šole tovorijo iz dneva v dan – več kot 11 kilogramov jih je. Vanje zapisujejo odgovore na nešteto vprašanj, dopolnjujejo že začete stavke, obkrožujejo odgovore, dorisujejo, barvajo, prerisujejo in izrezujejo. Zraven se pa še dolgočasijo.

Ko vse te delovne zvezke na koncu šolskega leta pritovorijo domov, so si med seboj enaki kot snežaki z razstave na šolskem hodniku.

V bistvu sploh ni čudno, da otroci pričakujejo vodenje in kup navodil, tudi ko so končno na vrsti počitnice. Ko jim daš svobodo, ne vejo, kaj bi z njo. In kar je še hujše – tako bo tudi, ko bodo odrasli. Druge poti preprosto ni. Snežaki prehitevajo po levi.

Preberite še druge kolumne Tine Deu:

-> Zanič knjige za otroke. Na leto jih izide več kot 300.
-> Eksotični izlet v tople kraje. Ampak ne na način, kot smo si predstavljali.
-> Prej in potem: vmes pa 14 let zakona
-> Ali otroke preveč hvalimo?

Krivi pa smo (tudi) starši

Neko šolsko leto se je zgodilo, da so delovni zvezki enega mojih otrok ostali napol prazni. Ni šlo za to, da bi bili prazni samo njegovi, ampak od vseh po vrsti.

Starši so po nekaj mesecih opazovanja te praznine sklenili, da je v šoli nekaj očitno narobe. Učiteljica nič ne dela, otroci pa se ne bodo ničesar naučili, so sklenili.

V resnici je mularija to učiteljico poslušala z odprtimi usti. Od takrat ni bilo več nobene take.

Ni zime za Eskime

Poleti smo imeli na terasi cel džumbus. Otroci iz soseske so se šli igro, pri kateri je bilo treba s teniško žogico zadeti škaf vode, ki so ga postavili na drugo stran vrta. Razdalja je bila precejšna – žogico si moral vreči nekaj deset metrov stran. Vsak zadetek je spremljalo huronsko vpitje. Ves čas so hodili gor in dol po terasi in prekladali mokre teniške žogice, zaradi česar je bila prava packarija.

Nekajkrat me je imelo, da bi vse po spisku poslala domov. Pa jih nisem.

Počeli so namreč nekaj, kar sodobni otroci počnejo redko. Že to, da se jih je nabralo toliko, je bilo nenavadno. Med šolskim letom so ulice v naši soseski večinoma prazne. Igro in njena pravila so si izmislili sami. Sosedo so prepričali, da jim je posodila škaf, babico pa, da RES ne bodo hodili po njeni solati. Mlajšim otrokom so dovolili, da mečejo s krajše razdalje.

Razdelili so vloge in določili vrstni red, kdaj kdo meče in kdaj pobira žogice. Ko so ugotovili, da je teh premalo, so na Facebooku objavili, da jih potrebujejo več in ali bi jim jih kdo podaril. Ves čas so med sabo razpravljali o tem, s kakšno silo je treba žogico poslati na drugo stran, da ta zadene škaf. Ob vsem skupaj pa so se še neverjetno zabavali.

Ko sem jih opazovala pri njihovi igri, me je prešinilo, da vseeno ni zime za te naše Eskime.

Snežaki iz štumfov gor ali dol.