Ponedeljek, 4. 7. 2016, 6.37
7 let, 2 meseca
Francija – Nemčija: gre le za nogomet, v vsem drugem je zmagal Berlin
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,48
Stadion St. Denis, obarvan v modro, je norel od veselja. Roke francoskega predsednika, ovitega v šal "trikolorov", so bile dvignjene visoko. Reprezentanci Francije je uspelo, in to v velikem slogu. Na zmago s tremi goli razlike na tako pomembni tekmi so pred začetkom upali pomisliti le redki.
Leta 1998 je Francija prvič v svoji zgodovini postala svetovni prvak v nogometu.
Tistega julijskega večera leta 1998 je na semaforju pisalo velikih 3:0. Padla je Brazilija. Reprezentanca Francije je prvič v svoji zgodovini postala svetovni prvak.
Evforija je imela tedaj ob nogometni tudi močno politično-družbeno razsežnost.
Kako je Portugalska prodala nogometno dušo
Islandski čudež - zgodba, večja od nogometa
Hrvaška vojna na vse ali nič
Pet let od nogometnega pekla do raja
V nogometnem smislu je Francija v rekordno kratkem času prehodila pot od pekla do raja. Še leta 1994 njene reprezentance ni bilo na svetovnem prvenstvu v ZDA. Že drugo zaporedno svetovno prvenstvo je zamudila po spletu komaj verjetnih okoliščin (dveh domačih porazov na tekmah, na katerih je potrebovala le remi) in bolgarskega napadalca Emila Kostadinova, ki je Park Princev s strelom pod prečko zavil v črno v zadnji sekundi.
Padla je odločitev o "resetu" francoskega reprezentančnega nogometa. Krmila ekipe ni prevzela katera od francoskih nogometnih legend, ampak Aime Jacquet, nogometni teoretik, ki je ob igrišču, tudi na tekmah oblečen v trenirko, prej spominjal na učitelja telovadbe. Delovati je začela nacionalna nogometna akademija. Iz reprezentance so izpadli veliki, a vsak na svoj način težavni igralci (Cantona, Ginola, Papin). Prišla je nova generacija, zbrana okoli vezista Bordeauxa, po imenu Zinedine Zidane. Vse drugo je zgodovina.
Sporočilo iz 1998: Francija je velika in pomembna
Še večji je bil politično-družbeni pomen naslova iz 1998. Francija ga je osvojila doma, na stadionu, ki je simboliziral novo nogometno in infrastrukturno obdobje države, pionirke najsodobnejših jedrskih elektrarn in hitrih vlakov. To ji je uspelo z etnično pisano reprezentanco, ki je združevala Francoze in potomce prve ali druge generacije priseljencev iz celotnega frankofonskega sveta, od Afrike in Magreba do Nove Kaledonije in Karibov.
Sporočilo je bilo jasno: Francija je velika in pomembna.
Sporočilo je bilo jasno. Francija je država, kjer integracija deluje, saj pod svojo zastavo združuje potenciale vsega sveta. Francija je velika in pomembna.
In res je takrat bila. Ne le v nogometu, kjer je svetovnemu sledil še evropski naslov leta 2000. Še v prvih letih 21. stoletja je bila Francija eden od dveh motorjev EU, na trenutke celo bolje delujoč od Nemčije, ki se je v času Gerharda Schröderja spopadala z ničelno rastjo, protesti delavcev v avtomobilski industriji in finančnim bremenom združitve.
In seveda tudi s serijo nogometnih polomov na velikih tekmovanjih med letoma 1998 in 2004, ki so v Nemčiji sprožili nogometno revolucijo na vseh ravneh: od treniranja najmlajših do Bundeslige in reprezentance.
Država, ki je na prelomnici
V tistih časih se je zdelo, da francoski razvojni model – z močno vlogo države v ključnih podjetjih in socialno politiko – v resnici deluje.
Tudi v zunanji politiki je Francija ohranjala vlogo nekakšnega antipoda ZDA. Nasprotovanje napadu na Irak leta 2003 je okrepilo njen pomen v "stari" Evropi in ugled v svetu.
Skoraj dve desetletji pozneje, julija 2016, sta se na St. Denis ponovno vrnila nogometna elita in veselje. Francija je v polfinalu evropskega prvenstva, kjer je nazadnje igrala leta 2000.
Francija 2016 v gospodarsko-političnem smislu deluje kot izčrpana država ...
Vse drugo je zrcalna slika takratnega časa. Francija 2016 v gospodarsko-političnem smislu deluje kot izčrpana država, ki se je v zadnjem desetletju izgubila v mešanici zastoja lastnega razvojnega modela, finančne krize, korporativnih škandalov, neobvladovanja priseljenskih tokov, gospodarskega in političnega vzpona Nemčije, nespretnih vojaških posegov (Libija) …
Pahorjev vlak ostal le z nemško lokomotivo
Os Berlin–Pariz, okrog katere je nastala EU, je preteklost. Od nemško-francoskega vlaka, ki bi – prosto po Borutu Pahorju – EU moral povleči iz krize, je ostala le še nemška lokomotiva, ki jo Angela Merkel upravlja, ne da bi imeli na to v Parizu kakršenkoli vpliv.
Ostala je le še nemška lokomotiva, ki jo upravlja Angela Merkel, ne da bi imeli na to v Parizu kakršenkoli vpliv.
Kar se je pred leti ob zmagi socialističnega kandidata Francoise Hollande na volitvah za predsednika Francije zdelo kot potencialna nova alternativa v EU, se je kmalu razblinilo. Najbolj pri vprašanjih Grčije, ki je dokončno razgalila vso ekonomsko in ideološko prevlado "ordoliberalne" Nemčije v razmerju do Francije, visokega javnega dolga, zaradi katerega se je Francija nekaj časa omenjala celo med potencialnimi bolniki območja evra, notranjih problemov na čelu z delovno zakonodajo, integracije priseljencev …
Vse to je krepko premešalo tudi politično sliko države. Nekoč marginalizirani desničarski Nacionalni fronti se v novi, bolj prijazni preobliki odpirajo celo vrata do predsedniške palače.
Francija 2016: protesti, Le Penova in terorizem
Razkorak med nogometom in politično-družbeno realnostjo ne bi mogel biti večji. Medtem ko navijači slavijo zmage, na cestah protestirajo sindikati, tuji novinarji poročajo o getih priseljencev, kjer vlada revščina, država živi v strahu pred ponovitvijo terorističnih napadov, vedno bolj pa so v zraku ideje o izstopu iz EU.
Medtem ko navijači slavijo zmage, na cestah protestirajo sindikati ...
Zdaj na noge Francije prihaja Nemčija, ob Španiji najbolj dominantna reprezentanca zadnjega desetletja. Gre za dve povsem različni zgodbi.
V nogometnem smislu bo šlo za zanimiv spopad med:
- nemško zlato generacijo, ki se počasi poslavlja (po Lahmu bosta verjetno odšla še Schweinsteiger in Khedira), a sproti obnavlja s svežo krvjo (Hector, Kimmich, Draxler), in
- Francozi, ki so zvezde nove generacije (Griezmann, Pogba) uspešno združili z nekaterimi nikoli docela realiziranimi talenti (Giroud, Payet, Cabaye, Gignac), igralci pred koncem svoje poti (Evra, Lloris), ne več kot solidnimi obrambnimi igralci (Koscielny, Rami) in garači s pljuči maratoncev (Kante, Matoudi, Sagna).
Tudi tokrat je Francija reprezentanca, ki raste. Dokončno se je pobrala po več blamažah na velikih tekmovanjih (med njimi prednjači stavka igralcev v "naši" Republiki Južni Afriki leta 2010). Kar ni nepomembno, v tem času je s prestola padel tudi najmočnejši francoski nogometni mož Michel Platini, "oče" svetovnega prvenstva v Franciji.
Tudi tokrat je Francija reprezentanca, ki raste.
Pozabite na 1998, težava Francije ni (več) nogomet
Obstaja več podobnosti med nogometno Francijo v letih 1998 in 2016. Obe sta (bili) raje učinkoviti kot lepi za oko. Obe nista imeli "world class" napadalcev, a – do zdaj – relativno ugoden žreb na obeh turnirjih.
A časi so zdaj drugačni. Pozabite na leto 1998. V politično-družbenem smislu je tokratno prvenstvo le slepilni manever. Jasno je, da bodo morali v Franciji kmalu ponovno doreči nekatere temelje družbe, morda celo nove republike.
In tega dejstva ne bo prikrila niti zmaga nad Nemčijo. Pa četudi si jo bo Francija spet zagotovila z rasno in etnično močno pisano ekipo.
