iPad in reža za kovanec

Doma ga itak nimam za kaj uporabljati, pomislil pa sem, da bi bila naprava koristna na potovanju. Ni bila. Ob priliki se postavite v kako Applovo trgovino in glejte ljudi, ki ploščico prvič vzamejo v roke: optimistično si jo dvignejo pred oči, potem pa jim začno mišice pešati in kmalu pristane na mizi. iPad je težak, točno toliko kot primerljiv prenosnik enake velikosti. Če kindla lahko držite pred seboj, iPada ne boste (razen, če se resno ne zavzamete. Adolf Hitler je redno vadil z utežmi in vzmetmi, da je lahko prožno iztegoval roko v pozdrav. Če boste kupili iPada, vam podobno gimnastiko svetujem že vnaprej). Na potovanju berem in odgovarjam na e-pošto, preverjam nekaj spletnih strani, predvsem novičarskih, in včasih berem daljše besedilo, ponavadi PDF zapis. Gremo po vrsti: pri branju pošte sem hitro ugotovil, da mi včasih kako pismo izgine, pri pregledovanju novic pa se vsebina ni ujemala z naslovom. Hm? Težava nastane pri besedilnih povezavah, ki so nanizane navpično. Uperite prst in udarite po zaslonu. iPad pa se potem odloči, kam je treščilo težišče vašega prsta in ustrezno reagira. Če sta druga nad drugo napisani povezavi "kopiraj" in "briši" in ste zgrešili za milimeter, je razlika med dejanjem očitna. Težavo sem rešil tako, da sem klikal z nohtom mezinca, kar je zahtevalo včasih tudi ostrostrelsko mižanje na eno oko, da ja ne bi zgrešil, sploh pri pomembnih sporočilih. Za radikalnejšo rešitev sta bila dva tedna premalo, a vam jo toplo priporočam: pustite si vsaj en noht zrasti do najdaljše možne dolžine. To so včasih počeli tudi kitaristi, kar pomeni, da ste v dobri družbi. Pri branju prvega PDF besedila sem kot naivni vernik v reklame pričel praskati po spodnjem kotu iPada, kot bi bil ušiv, a se ni nič zgodilo. Tisto všečno listanje je prihranjeno za poseben format zapisa, PDF-je pa boste listali kar s praskanjem (dolgega) nohta po drsniku. In še nekaj, kar je posledica kindla: iPadov zaslon je visokosvetleč LCD, kar pomeni, da boste kindla začeli pogrešati zelo, zelo hitro. Na potovanju seveda potrebujem zemljevide in tisto povečevanje in pomanjševanje s prstoma je super – a vmes me je pot vodila skozi pragozdove in hotel sem imeti odtis tudi na papirju. Apple pravi, naj napravo sinhroniziram z mojim Macom in jo natisnem od tam. Aha. Če vlačim na pot celega Maca, zakaj bi torej še iPada? Naj na cesti ogovarjam neznance, češ, oprostite, se lahko sinhronizirava? Naj v barih poslušam življenjske zgodbe nesrečnih žensk, v resnici pa me zanima le, če imajo doma Maca? Ali pa naj kupim posebno aplikacijo za dostop do brezžičnih tiskalnikov ... ... kar nas privede do tega, kaj iPad pravzaprav je: lepo oblikovano izhodišče za nakupe. Recimo, da ste eden od tistih, ki se z besedili ne ukvarjate in bi torej med čakanjem na letališču pogledali kak film. Najprej boste potegnili kreditno kartico in si privoščili dostop do interneta. Potem boste pa hitro ugotovili, da lahko gledate samo YouTube in si zaželeli pravega filma. In glej, glej, ker je iPadovo ohišje čvrsto zapečateno, brez lukenj za USB, DVD in kar je še takih kratic, so edina vrata, ki so vam odprta, Applova trgovina. iPad je torej le prazen nakupovalni voziček. Predstavljajte si veleblagovnico, ki bi za svoje nakupovalne vozičke uvedla presenetljivo novost: kovanca za evro, ki ga porinete v režo, vam ne bi nikoli vrnili. Znoreli bi! Applu porinete vsaj pol jurja, in še bahate se s tem. iPad v sedanjem stanju je uporabniško nezanimiva naprava, a briljanten marketinški dosežek.