Sreda, 18. 5. 2016, 0.01
7 let, 2 meseca
Kaj je šlo narobe s časopisi
Ste si tudi vi kdaj zastavili vprašanje, kaj je šlo narobe s časopisi?
Jurij Giacomelli je ustanovitelj in direktor svetovalnega podjetja Giacomelli media. Svojo kariero je začel kot finančni direktor Gospodarskega vestnika, nato je bil direktor založniške hiše Finance in predsednik uprave Dela. Kot manager je deloval tudi v zavarovalništvu in bančništvu ter nekaj let vodil Gorenje design studio.
Tudi vi iščete izgubljeno intimo notranjega dialoga za varnim paravanom časopisnih strani? Tistih strani, ki jih vsak nov dan vnovič napolni s slikami in besedami, z dejstvi in mnenji? Bi se še kdaj zatekli v labirint drobno tiskanih vrstic, naslovov, slik, križank in vinjet, razprostrt prek domače jedilne mize, zato da bi nazadnje razumeli več, ne manj, o svetu in sebi v njem?
In bi svoje načrte za konec tedna raje zaupali vremenski napovedi z zadnjih strani časopisa v zameno za vso pamet satelitsko podprtih napovednikov, ki jih mrzlično spremljate prek manjših in večjih "pametnih" zaslonov? In se, v zameno za vse to, tudi vi kdaj zasačite v nenačrtovanih internetnih popotovanjih med teksti in slikami, ki jih niste nikoli zares iskali? In tako morda le sledite tistim, ki so že splavali v digitalnem svetu informacij, v katerem so našli nove varne pristane, in se vzorcev branja vse hitreje učijo od mlajših.
Potrebujete le dostop do digitalne infrastrukture
Že res, da se v procesu digitalne disrupcije tiskani mediji umikajo digitalnim in praviloma smo vsi na boljšem: več je vsebin, lažje so dostopne in hitreje si jih lahko izmenjujemo, na videz skoraj vse to brezplačno. Zadostuje, da imamo naročnino na - dostop do digitalne infrastrukture. Bralci lahko bolj neposredno sodelujejo v javnem dialogu, vzporedno z bralnimi navadami se spreminjajo tudi oglaševalski vzorci, saj se na internetu povpraševanje in ponudba lažje srečata. In, za nameček, porabimo še manj papirja.
Pa je šlo res na bolje? Se v resnici počutimo bolje obveščene? In bolj vključene v oblikovanje družbenih izbir? Ali mediji v resnici bolje nadzorujejo tiste, ki imajo večjo moč v družbi in v družbeni dialog pomagajo vključevati čim večje število ljudi ter uveljavljati racionalnejše in, preprosto, modrejše rešitve? Postajamo povezana družba vse bolj enakih možnosti ali drsimo v odtujeno, enotretjinsko družbo?
Imamo povsod v Evropi, in z njo v Sloveniji, v resnici zagotovljene sposobnosti za svoboden, argumentiran družbeni dialog? V resnici povprašujemo po usodi založnikov informativnih medijev.
Beremo več, a z nami zaslužijo manj
Kako to, da v resnici beremo več, založniki ter z njimi novinarji in vsi drugi, ki ustvarjajo časopise in druge tiskane in digitalne informativne medije, pa zaslužijo vse manj? In vsemu navkljub, obstaja način, da mladi ne bi zapuščali slovenskih informativnih medijev?
Pravzaprav: da ne bi zapuščali slovenske družbe? Več je vprašanj kot odgovorov o tem, ali smo dandanes vendarle pripravljeni nagrajevati za vsebino tiste, ki jo ustvarjajo. Ali drugače: si lahko tisti, ki jo ustvarjajo, dejansko odrežejo svoj pošteni delež? Kakšni sta njihova vloga in pogajalska moč v verigi vrednosti, ki se v času digitalne disrupcije razvršča na novo? Hitro lahko ugotovimo, da je usoda založnikov v tej igri še nejasna. A izpraševanje o usodi medijev in tistih, ki jih ustvarjajo, je tesno povezano z usodo izobraževanja, znanosti in inovativnosti, od tam pa ni daleč niti do vprašanja jezika in kulture.
Denar, moč, vpliv
Ni denar tisti, ki nikoli ne spi, to sta moč in sla po družbenem vplivu. In marsikomu so informativni mediji v dobi informacijske družbe predvsem sinonim za vzvod moči. Kratkovidnost, ki jo sla po obvladovanju medijev, se v obdobju digitalnega prehoda informativnih medijev izkazuje za pogubno. K temu je prispevala še slaba in stihijska regulacija medijskega trga. Spomnimo se le zaustavljanja slabega vojaka Šrota prek konkurenčne prepovedi povezovanja Večera in Dela, posledic česar se pisec teh vrstic še kako dobro spominja kot izraz sistematične odsotnosti razuma in poguma, da bi pristojna ministrstva in njihove agencije v resnici ustvarile pogoje za dolgoročno in pregledno regulacijo medijske dejavnosti.
Tako slovenski informativni mediji, ki temeljijo na novinarskih vsebinah, v sposobnosti pridobivanja digitalnih prihodkov zaostajajo za poljskimi, slovaškimi ali češkimi, če že nočemo primerjav z razvitejšimi trgi, kakršni so ameriški, nemški ali britanski. No, dodajmo, tudi italijanski ali hrvaški, če želite ... Medtem ko se v obdobju interneta rojeva že druga generacija bralcev in založniki, so povsod po svetu opustili čakanje na iznajdbo čudežnega poslovnega modela. Danes se vsi borijo za digitalne prihodke iz vsebin, kajti tisti iz digitalnega oglaševanja so vse bolj zunaj njihovega neposrednega vpliva. Ne le Murdochov britanski The Times, tudi The Guardian je sprejel to smer razvoja. Ne le nemški FAZ, Die Welt ali Die Zeit, to počne tudi vodilni tabloid Bild .
Pri zadnjih slovenski časopisni založniki na digitalnih platformah večinoma le stopicajo za brezplačnimi velikani. Med tri ključne ponudnike informativnih vsebin na digitalnih platformah med radikalno brezplačnim javnim servisom MMC - RTV Slovenija in večplatformsko strategijo infotainmenta komercialnih televizij se umešča telekomovski Siol.net, ki ga ravnokar prebirate. Medtem je založnik Delo pred leti z velikimi koraki nadoknadil zamujena leta razvoja na digitalnih platformah ter na digitalni zemljevid sploh umestil Slovenske novice in na njem oživil samo Delo. Tako je zavzel vodilno mesto na brezplačniški lestvici mesečnih dosegov, ki jo redno meri raziskava MOSS Slovenske oglaševalske zbornice. Skupaj s tradicionalnimi tekmeci, s katerimi se vendarle meri v MOSS-ovem začelju, mu ni uspelo ustvariti trga digitalnih vsebin.
Pogled na stolpec v drugi razpredelnici, RPN-ju, ki meri prodane digitalne naročnine slovenskih časopisnih založnikov, izkazuje mizernost digitalnih strategij Dela, Dnevnika in Večera, kjer so vsi trije zastopani bolj v sledovih. Z zadnjima se že po dosegu veselo kosajo že davnega leta 2000 v internet rojene digitalne Finance, ki imajo očitno edine med tekmeci aktivno digitalno strategijo, a nemara prešibek uredniški naboj za hitrejši preboj. Po RPN-ju je približno četrtina vseh prodanih naročnin Financ namreč digitalnih, ob bok pa jim vsaj po digitalni filozofiji lahko postavimo še povsem digitalna Fokuspokus in Požareport, za katera ni primerljivih podatkov. Zadnji je skupaj z Dnevnikom najresneje izkoristil Pianov vstop na slovenski trg. Časopisni založniki so, skratka, premalo aktivni, sposobnost poglabljanja odnosov z digitalnimi bralci je nizka in v razvoju digitalnih poslovnih modelov zaostajajo. Večinoma pa tudi ne kažejo ne volje ne sposobnosti, da bi se tekme v digitalnem svetu sploh udeležili.
Boljšo družbo lahko imamo šele, ko imamo tudi boljše medije
To je le nekaj pokazateljev, da je šlo s časopisi nekaj narobe. A mediji sami ostajajo odsev naših skupnih značilnosti in pomanjkljivosti v družbi, v kateri živimo, ter lakmusov papir za njeno kohezivnost in sposobnost napredovanja obenem. Njihovo stanje je sočasno posledica interesa vplivnih v medijski dejavnost in vzvod za njihov javni nadzor. Cinična trditev, da imamo lahko le take medije, kot si jih vsi skupaj zaslužimo, ima zato tudi svojo antitezo, da lahko imamo boljšo družbo šele, ko imamo tudi boljše medije.
1