Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Janez Šušteršič

Sreda,
22. 1. 2014,
19.43

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Janez Šušteršič koalicijska pogodba koalicija

Sreda, 22. 1. 2014, 19.43

7 let, 2 meseca

Koalicijska pogodba: lepa in prazna

Janez Šušteršič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Osnutek koalicijske pogodbe ni vsebinsko nič bolj kakovosten izdelek od magistrske naloge predsednice vlade.

Je pa pomembnejši, ker ga ni napisala naključna študentka, ampak ljudje, ki nameravajo vladati do rednih volitev čez dve leti.

Vem, da je to groba in rahlo nesramna primerjava, toda zato nič manj resnična. Od študentke, ki je nekaj let vpisana na podiplomski študij, pričakuješ, da bo na koncu sposobna narediti kaj več kot le sestavljanko prepisane zakonodaje in notranjih gradiv iz svoje službe. Od ljudi, ki že eno leto vodijo vlado, pričakuješ, da bodo znali napisati petdeset konkretnih ukrepov z jasno časovnico, ne pa leposlovnega spisa z občasnimi piarovskimi in ideološkimi vložki.

Vlada bo še malo študirala Res, če bi bila koalicijska pogodba študentski izdelek, bi bilo njeno najdaljše poglavje tisto z naslovom Navodila za nadaljnji študij (ali, če vam je angleščina ljubša, tako imenovani "further reading"). To je namreč splošna formula reševanja težav v pogodbi. Imate problem? Ustanovili bomo urad, preučili zadevo, pripravili strategijo in spremenili kak zakon. Kako? Vam bomo že povedali, ko bo narejeno.

Da ne boste rekli, da si izmišljujem, naj navedem naključni primer, kakršnih kar mrgoli. Kot prvo izmed petih prvin mogoče skupne vizije razvoja Slovenije pogodba postavlja "ustvarjanje nove vrednosti z vključevanjem čim več lastnega znanja". Ker gre za znanje, torej zvedavo poglejmo, kaj pogodba napoveduje v poglavju o znanosti.

Poglavje o znanosti je dolgo natanko eno vrstico. V njej piše, da bodo spremenili in dopolnili zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti. Kako, ne povejo. Zakaj? Najbrž zato, ker minister ne ve, kaj bi bilo treba narediti. Raje bo udobno počakal, da mu zakon napišejo na rektoratu ljubljanske univerze. Konec koncev je to univerza, kjer je magistrirala njegova premierka, kjer poučuje predsednik njegove stranke in kamor se bo tudi sam vrnil po koncu mandata.

Točke za umetniški vtis Oblikovno je osnutek koalicijske pogodbe boljši izdelek, kot smo jih bili doslej navajeni iz Pozitivne Slovenije. Čisto resno, nekdo se je zelo potrudil, da ima dokument smiselno strukturo in poglavja seksi naslove. Poln je visoko letečih misli in lepih stavkov, primernih, da se neposredno skopirajo v premierkin govor ob naslednji državni proslavi.

Navedene so tudi glavne naloge za vse vladne resorje (ne pa tudi ukrepi, s katerimi bodo uresničeni). Oboje, tako oblikovalski trud kot razčlenitev po resorjih, dokazuje, da avtorji osnutka ne pričakujejo, da se bo vsebina še kaj prida spreminjala. Zato ga je vredno resno prebrati.

Koalicijska pogodba je manifest demokratičnega socializma Najbolj zanimiva je politična ideologija, na kateri temelji osnutek. Izhodišče je trditev, da je temelj uspešnega tržnega gospodarstva lahko le družbeno odgovorno ravnanje vseh deležnikov. To me spominja na srednješolska leta, ko so nas učili, da je socializem idealen sistem, samo da potrebuje tudi idealne ljudi. Počasi sem se tega že naveličal. Morda bi bil čas, da si priznamo, da ljudje so, kakršni so, naloga države pa je narediti sistem, da bodo lahko takšni kar najbolje skupaj živeli.

Pri tem ni z odgovornostjo samo nič narobe. Tudi liberalci vemo, da je svoboda brez odgovornosti razdiralna. Problem je drugje. Ko začnejo socialisti govoriti o družbeni odgovornosti, ste lahko prepričani, da vas za naslednjim ovinkom čakajo nesmiselni državni predpisi, grobo poseganje v gospodarsko svobodo, preurejanje lastniških razmerij in napihovanje državne porabe. Želite dokaz? Berimo naprej.

Že v istem odstavku, kjer je družbena odgovornost postavljena za temelj trga, je zapisano, da lahko razvoj zagotovi le gospodarstvo, kjer bodo "soodločanje zaposlenih in nove oblike lastnine, ki bodo vključevale čim širši krog zaposlenih, a tudi upokojencev in mladih, pogoj za njihovo polno, tudi politično soudeležbo v družbi". Temu sledi ugotovitev, da bi del vizije razvoja Slovenije morala biti "pravičnejša razporeditev premoženja kot pogoj demokracije".

Dragi moji, to ni šala, to je demokratični socializem. Ne zamenjujte tega s socialno demokracijo, ki prerazdeljuje dohodke, da bi pomagala šibkejšim in svojim prisklednikom. Ne, to je dobra stara marksistična doktrina, po kateri lastninska razmerja določajo družbeno nadstavbo in po kateri pravične družbe ne more biti, če se prej ne razlastnini izkoriščevalskega kapitalističnega razreda. To ni pot v demokracijo, to je pot v diktaturo proletariata in revolucionarjev s Filozofske fakultete.

Javna lastnina in plansko gospodarstvo Ne verjamete? Mislite, da gre morda za spodrsljaj, za prevelik zanos navdahnjenega pisca ali piske? Dvomim. Ideološka podstat se namreč lepo prelije v obljube po posameznih področjih. Naj jih nekaj navedem. Davčne olajšave za delavsko solastništvo in odkupe podjetij. Velike državne investicije kot pot do blaginje. Opredelitev strateških gospodarskih panog in zgostitev razvojnih sredstev in spodbud glede na strategijo industrijskega razvoja. Ne zdravje ne znanje ne smeta postati tržno blago, temveč merilo sodobnosti razvoja slovenske družbe.

Takšno besedilo jasno kaže, da je Pozitivna Slovenija, kjer so osnutek pripravljali, še vedno globoko socialistična stranka. Kljub temu da bi se menda radi včlanili v zvezo evropskih liberalcev in celo sodelovali pri nekakšni sredinski liberalni listi za evropske volitve.

Najbolj žalostno je, da se očitno ne zavedajo omejitev takšne politike. V isti sapi z obljubami o velikih investicijah, razvojnih spodbudah tej in oni panogi, večanju deleža kulture v BDP, finančni stabilizaciji zdravstva, vsem dostopnem visokem izobraževanju, stanovanjih za mlade in še čem namreč povsem resno obljubljajo, da ne bodo več višali prispevkov in davkov ter nadaljevali fiskalno konsolidacijo.

Ni treba biti magister s Fakultete za družbene vede, da bi razumel, da to ne gre. Če želiš zmanjševati primanjkljaj, ne da bi višal davke, moraš nižati izdatke. Zato tvoj program ne more biti poln obljub, čemu boš namenil več denarja. Razen če ga ne pišeš zato, da bi ga izvajal, ampak zato, ker se lepo glasno bere na proslavah.

Lastna hvala, lažniva hvala V uvodnem poglavju se koalicija pohvali s stvarmi, ki jih je v prvem letu mandata že naredila. Ne gre za običajno politično samohvalo, to bi jim še odpustili. Gre za nesramno nizanje čisto navadnih laži.

Koalicija pravi, da je v prvem letu mandata konsolidirala javne finance. Ne drži. Tudi če ne upoštevamo bank, so lani primanjkljaj države povišali in ne znižali. Res je, da znižanje načrtujejo v proračunih za letos in prihodnje leto. Toda to so le načrti in ne le domači kritiki, tudi Evropska komisija in Mednarodni denarni sklad sta opozorila, da ne pijejo vode.

Pravijo, da so ustanovili Slovenski državni holding. Resnica je prav nasprotna: morali bi ga ustanoviti, saj zakon velja že eno leto, pa ga še niso. Namesto tega so napovedali spremembe zakona, jih nekaj mesecev pripravljali, se nato o njih nekaj mesecev javno prepirali, sprejeli jih pa še vedno niso. Za ves ta čas so veljavni zakon dali na hladno in bojkotirali izvrševanje zakona, ki jim pač ne ustreza. Da so se s tem postavili nad zakonodajno oblast, ni seveda nikogar zmotilo.

Pravijo, da so uresničili zaveze iz Programa stabilnosti. Nasprotno, takoj na začetku mandata so prosili Evropsko komisijo za podaljšanje roka za izpolnitev teh zavez.

Pravijo, da so banke rešili slabih terjatev in zmanjšali izpostavljenost države. Res? Država je danes izpostavljena kot 100-odstotna lastnica treh slabih bank, v katere je vložila več milijard denarja, ter kot edini porok za obveznice, ki jih izdaja Družba za upravljanje terjatev bank. Hkrati je v tujini izpostavljena z dodatnim večmilijardnim dolgom. In prav nič ne bom presenečen, če bo med letom tudi še kakšna banka deležna dodatne državne dokapitalizacije.

Ponos preznojenih birokratov in zloraba mladih Eno od poglavij koalicijske pogodbe ima naslov Zahtevni premiki. Nikoli ne boste uganili, o čem tu govorijo. Govorijo o organizacijskih spremembah dela vlade, ki so jih že ali jih bodo še naredili. Res naporno in zahtevno. Nekaj, kar je za kriznega menedžerja rutinska uvodna poteza, je za vladno birokracijo vrhunski napor in dosežek.

Mimogrede, v tem poglavju se pohvalijo, da so dialog s civilno družbo zaupali državni sekretarki v kabinetu predsednice vlade. Ker je to tako pomembna zadeva. Nerodno je le, da so mediji pred kratkim poročali o tem, kako se je ta sekretarka med civilnim dialogom s pripadnico romske skupnosti z njo skoraj stepla.

Po novem bodo neposredno pri predsednici vlade skrbeli tudi za mlade. Obljubljajo jim dostopno javno izobraževanje, dostopna stanovanja in sistemsko odpiranje delovnih mest, toda niti z besedico ne povejo, kako bodo to naredili. Za eno svojih glavnih prioritet torej nimajo nobene konkretne rešitve. Tako kot marsikaj so mladi v pogodbi predvsem za okras.

Verjamem, da imate vsega skupaj počasi dovolj. Tudi jaz. Zato naj dodam le še to, da verjetno česa od naštetega v končni različici pogodbe vendarle ne bo in da je v njej najti tudi kaj pametnega. Toda vse to ni nič v primerjavi z opisanimi neumnostmi. Te razkrivajo pravo podobo koalicije in zlasti njene vodilne stranke.

Ne spreglejte