Kraja kolesa – gotovost življenja v Ljubljani

Boleča preteklost Kraja koles je pri nas tako pogosta, da ob njeni omembi malokdo sploh še povzdigne obrvi. Meni so v zadnjih 20 letih ukradli tri kolesa – BMX-a, ponija (z imenom Modra strela) in gorsko kolo, ki je bilo tako sesuto, da je njegova uporaba zahtevala motorične spretnosti cirkuškega akrobata in fleksibilnost telovadca hkrati. Skromna uteha počiva v podatku, da je neznani nepridiprav gotovo že v prvem ovinku boleče ugotovil, zakaj ni in ne bo razvil cirkuške ali gimnastične kariere. Kje so končala ta kolesa? Zakaj jih izgine toliko in kdo jih dejansko kupi ali uporablja? Tveganje se izplača, oprostite, tveganja ni Temelji ekonomije velevajo, da se kraja koles vsekakor (vsaj v Sloveniji) izide. Tveganje je sorazmerno blizu ničle (kar dokazuje podatek, da se veliko kraj zgodi sredi belega dne na gosto obljudenih območjih), posledice v primeru zasačenja pa so enakovredne, kot če bi se odločili, da boste opravili potrebo pred vhodom v parlament (čeprav bi bila medijska pozornost v drugem primeru neprimerno večja). Vrednost, ki jo lahko novi lastnik kolesa iztrži (čeprav v mnogo primerih minimalna), tako v vsakem primeru odtehta tveganje. Amaterji ob Ljubljanici Kot v vsakem poslu tudi pri kraji koles poznamo različno razvite in sofisticirane storilce. Amaterji – pogosto ljubitelji opojnih substanc – kolesa odtujijo z minimalnim materialnim motivom. Pogosto zgolj zato, ker potrebujejo prevozno sredstvo do naslednje destinacije, ki v Ljubljani ne more biti daleč, nato pa kolo pogosto konča kar v Ljubljanici. Zaradi tega je vsako leto rezultat čistilne akcije cela flota koles različnih barv in oblik. Amaterji ta kolesa prodajajo kar na ulici ali raznih bolšjih sejmih, brez ustreznega razmisleka več kot dve minuti vnaprej. Tudi brez računa. Profesionalci na spletu Višje ko gremo po tej lestvici, bolj se bližamo profesionalcem, ki to počnejo načrtovano in selektivno. Ogledajo si kolesa in nato odtujijo tista, za katera precej dobro vedo, koliko so vredna, ter jih skušajo prodati za čim bolj tržno ceno. Pogosto na spletni strani bolhi.com ali kakšni drugi spletni tržnici (nasvet za vse žrtve bi lahko bil, da naj najprej pogledajo tja). A vseeno se sprašujem, ali vsa ta kolesa ostanejo v Sloveniji ali (kot avtomobili) romajo drugam? Kako to, da še nisem naletel na Romuna, ki z mojim boleče odtujenim ponijem prodaja krofe po Rovinju?

Številke ne lažejo Da ne bom pisal na pamet še nekaj številk, ki jih je posredovala oblast. Število prijavljenih kraj koles je relativno stabilno – od leta 2003 povprečno 1.585 na leto. To ni malo – več kot štiri na dan na neprestopno leto. Dodati gre, da oblast nima podatkov o tem, koliko izginotjem ne sledi prijava, medtem ko se delež preiskanosti teh ostudnih in zahrbtnih zločinov giblje nekje okoli 10 odstotkov (vsako deseto kolo torej najde pot nazaj k lastniku). Zanimiv je podatek, da uvedba javnega kolesarskega servisa BicikeLJ praktično ni imela učinka na število ukradenih koles – kar vodi v sklep, da povpraševanja po teh konkretnih kolesih na črnem trgu ni.

Še plavo navodilo Še nasvet za dejanske in potencialne žrtve: nekatere od lokalnih zavarovalnic ponujajo storitveni model, podoben avtomobilskemu, torej zavarovanje proti kraji in celo asistenco v primeru počene pnevmatike za dobrih 30 evrov letno. Medtem ko boste torej iskali kovance za vožnjo s taksijem do doma, ker se zdaj ne več vaše kolo upira zakonom plovnosti v Ljubljanici, ste že pokrili precejšen del potencialne zavarovalnine.