Med macolo in inovacijo

Slepe pege lastne kulture je najtežje odkriti. Najboljše znamenje, da ste se znašli na tenkem ledu, je dejanska in popolna slepota za realnost, strašansko navdušenje, ki nas prevzame, da čez luknjo kar odlebdimo. Poglejmo pobliže naslednjo trditev, o kateri se vsi strinjamo: Slovenci smo narod inovatorjev in izumiteljev. Tako pravijo politiki: "Drzna Slovenija" kot družba znanja ali pa "Pahor na forumu inovacij: Edina velika surovina Slovenije je naša lastna pamet". Pa vladne službe, ki na tiskovni konferenci predstavijo izjemno število inovacij v državi letno, kar nekaj sto. Nato občine in pokrajine, recimo "Veliko število prijavljenih [inovacij] v celjski regiji, kar 30." in tako dalje. Ne spreglejte prvega sumljivega znamenja: novinar ne more napisati gole številke, marveč mora pred njo dodati besedico "kar". Ko bi bralec zagledal le "30", bi mogoče še pomislil, ja, saj to pa ni veliko – a takega dvomljivca pričaka "kar" in mu v kali zatre vse dvome. Drugo znamenje je totalni kolaps osnovne logike. Naj navedem optimistični članek z naslovom "Lani kar 187 patentov na prebivalca" – pozor: spet "kar", spet medijska godba na pihala! Potemtakem smo leta 2009 skupaj prijavili 383.243.971 patentov, torej so zanesene besede naših politikov upravičene. Naporno je, priznam – vsak drugi dan Slovenija na patentnem uradu izpolnjuje formularje, dobro, da so uvedli sistem sodi-lihi, po katerem ob ponedeljkih vlagajo patente le oni, katerih EMŠO se konča na sodo številko, ob torkih na liho in tako dalje. Kar je že samo po sebi vredno patenta in medalje socialistična Milka.

Svetovni giganti so v primerjavi z nami navadni loleki. IBM letno prijavlja le nekaj tisoč patentov. Pred časom je pozornost tujih medijev vzbudilo ameriško podjetje, ki domuje v nekdani garaži, letno pa prijavlja čez 500 patentov, kar je še vedno le v rangu čisto povprečne slovenske tričlanske družine. Beda, vsekakor.

Z ukrivljeno macolo v roki

Če se z nečim pretirano in povsem nekritično hvalimo, očitno hočemo preglasiti realnost. Beseda inovativnost ima pri nas edini pomen, ki je možen pri majhnem narodu, ki je stoletja živel pod tujo oblastjo: takoj vzbudi svetle primere ljudi, ki so nategnili državo (okupatorja!) in se izognili davkom, obveznostim in odgovornosti, ali pa kar vsemu trojemu hkrati. Med ljudstvom velja enačba: inovativen = zvit. Skratka, med sodobnim zahodnim in našim pojmovanjem inovativnosti zeva globok prepad.

Kot sem že pisal (Slovenska pridnost), je pri nas važno le, da neprestano brkljamo in smo videti zaposleni. A do dela imamo fevdalni odnos – edino delo je fizično, pa pika. Bolj od rezultata so pomembne zasedene roke. Moramo imeti nekaj oprijemljivega, kar vrtimo med prsti in pokažemo gospodarju, ko pride v kontrolo. S tako miselnostjo o idejah ni govora – česa pa se lahko oprimete pri umu samem? Ker idej nismo navajeni, jih ne ločimo od ideologij. In ker idej ne proizvajamo sami, ne znamo ravnati z njimi, zatorej smo toliko bolj nekritično podložni tujim ideologijam. Seveda imamo potem težave v sodobnem svetu, kjer so najdražje ravno ideje, ki pa so nam najbolj sumljive.

Predmet je tisto, k čemur stremimo. Odpravimo se na kratko potovanje po različnih plasteh družbe. Začnimo pri vznožju. V Slovenskih novicah so objavili šokantno vest o pretepu med vaščanoma, ki sta se stepla zaradi "rudla", karkoli že to je. Slika je kazala nekakšno železno palico med moškima v modrih haljah.

Povzpnimo se v svet glamurja, zabave, "slovenskega Hollywooda". Nedavno smo lahko dan za dnem spremljali novice v slogu: Tilen Pusar je Saši Einsiedler ukradel frezo; dan zatem: Tilen Pusar – freza je moja!; in nazadnje: Tilen Pusar Saši Einsiedler vrnil frezo.

Ne zaustavimo se – gremo v sam vrh, v mondeni in prefinjeni svet diplomacije. Tako je slovenski veleposlanik za "okoli 100.000 evrov" nakupil "69 adapterjev, 64 razdelilcev, 29 podaljškov, štiri antene, za potrebe vrta rezidence pa še 15 macol, 37 klešč, 25 kladiv, 25 posod za gorivo, štiri zračne kompresorje, osem setov izvijačev, 107 izvijačev, 11 sekir, 16 dlet, pet vrtalnih strojev in tri električne svedre", če navedem le del repertoarja.

Očitno se ne moremo odlepiti od predmetov. Še najvišji državni uradniki imajo raje macolo v roki kot "rudl" na strehi. Ampak, imamo pa tudi strokovnjake za področje dela in to so študirani ljudje, niso ostali v srednjem veku, vedo, kje ležijo temelji uspešne države. Tu pa pridemo do novice, ki me je potrla ravno pred koncem leta. Šlo je pravzaprav za enega tistih žalobnih člankov, ki jih zadnje čase pri nas imenujejo raziskovalno novinarstvo. Anonimnež sporoči redakciji, da bo državni delovni inšpektor predaval v dopoldanskem času. Nato se novinarka in fotograf zbašeta pod stopnice, drgetata v mrazu in stiskata mehur, da lahko nekaj ur pozneje osumljenca slikata v hrbet, kako odhaja iz dvorane. Doživeli smo novo veliko zmago pravice in resnice. Inšpektor pravi, da je pač uporabil višek ur in v tem ne vidim težav. Šok pa sledi v zadnjem odstavku in predvsem njegovem končnem argumentu. Preberimo ga skupaj: "Ali to potem pomeni, da je delal na črno? 'Saj nisem nobenega izdelka naredil,' odvrne."

Od ključnega človeka v državi, ki presoja, kaj je delo in kaj ne, smo v letu 2010 slišali definicijo, ki je globoko srednjeveška – predavanja, torej prenos znanja, ne štejejo za delo. Potemtakem šolstvo in izobraževanje tudi nista delo, vodenje podjetij tudi ne, da o umetnosti in znanosti ne govorimo. Delo je možno samo za strojem ali pa na polju. In tu tiči glavna razvojna dilema Slovenije – mi bi delali, ampak ne moremo. Stroji so na Kitajskem, zemlja pozidana, vse drugo pa ni delo in je torej nevredno pridnega človeka.

Skratka, voščim vam veselo in zdravo leto 1511.