Nemčev nadzor NPU Nataš

Hojs je zahteval preverjanja, zakaj je Nacionalni preiskovalni urad (NPU), ki ga je nekoč na hitro ustanovila Katarina Kresal (LDS) v stavbi na Dimičevi, ki jo je po zelo zabeljeni ceni najela od družinskega prijatelja Jurija Pogačarja, pogrnil na celi črti pri vrsti preiskav in ne le pri preiskovanju POP TV. Po rezultatih, ki jih NPU dosega, pa se zdi, da je bilo ob znamenitem nepremičninskem lizingu Kresalove zapravljanje denarja kar celotna dejavnost NPU. Ali pa, da smo spregledali pravi namen, ki je morda bil prav, da prikrivajo in pod preprogo pometajo nepravilnosti in predvsem črnijo opozicijo. 

Ko NPU preiskuje poslanske nadzornike

Zadnje čase so le še okrepili  vtis, da NPU predvsem obračunava s politiki z desne in s tistimi, ki na levi niso "pridni". Nazadnje so po menjavi oblasti imeli na radarju kar dva voditelja trenutno koalicijskih strank: Zdravka Počivalška (SMC) in Mateja Tonina (NSi). Začuda pa še ni bilo hišne preiskave pri predsednici DeSUS Aleksandri Pivec, če doma kaj korumpira svoje otroke. Tonina so začeli preiskovati zaradi dela, ki ga je opravljal kot nekdanji predsednik komisije za nadzor obveščevalcev, kar je danes Nemec. Preiskovali so ga kot tistega, ki nadzira tudi NPU.

Hojs je tudi zaradi tega dogajanja z oceno, da je NPU navadna politična policija, predsedniku vlade Janezu Janši pred počitnicami poslal odstopno izjavo. A odstopa premier ni poslal v državni zbor, kar levo opozicijo, ki bi se Hojsa rada znebila, precej jezi. 

Da novinarji, ki spremljamo dogajanje v parlamentu, izvemo za zaupne poslanske nadzore, kakršnega je ta teden izvedel Nemec, je precej običajno. Tudi v preteklosti smo. V državnem zboru je to novinarjem tudi težko skriti. A tako obsežna poročanja o dogajanju, kot smo jih lahko spremljali zadnje dni, zadnja leta nikakor niso bila v navadi. To ni več tajni nadzor, če vsi vedo zanj in dogajanje skoraj neposredno prenašajo. Je bolj javni spektakel. Ki bi bil logičen, če bi Hojs morebiti zavrnil nadzor ali če na NPU poslancev ne bi bili pripravljeni spustiti v svojo stavbo. A se tokrat nič od tega ni zgodilo. Se pa je v preteklosti, pa novinarjev takrat to ni pritegnilo.

Ni pa to edina nenavadnost.

Podobno različno mediji poročajo o protestih. Protestom pred sodiščem, ko je bil nekoč zaprt Janez Janša in kjer smo lahko videli tudi danes Šarčevega Damirja Črnčeca, veliki mediji niso posvečali podobne pozornosti, kot jo namenjajo prireditvam Jaše Janulla, Ivana Galeta in posebnih enot Mihe Kordiša proti vladi tega istega Janše. Ob teh levih protestih se, mimogrede, spet pojavi Črnčec.

Foto: Ana Kovač  

Javna RTV in njen spletni portal, ki sta proteste proti "krivosodju" nekoč precej ignorirala, sta danes pobudnik in z načinom poročanja tudi glavni medijski sponzor dogajanja v Ljubljani. Vsak petek so protesti na njihovem portalu najpomembnejši dogodek na svetu. Čisto na vrhu. Iz tedna v teden. Tudi če se tam ne zgodi nič novega in tega skoraj nihče več ne bere.

Si pa kaj izmislijo, denimo krivdo SDS za "napad" na Galeta na Primorskem. In pozneje izmišljotine popravljajo. Urednica Manica Janežič Ambrožič pa vmes kot nežna dušica tarna zaradi pritiskov in nam pokaže izbrane komentarje iz spletnih omrežjih, ki jih vsak teden po ostrini na celi črti posekajo že komentarji pod mojo kolumno.

Bralci so pač kritični. Pa kaj potem?

V državah, ki spoštujejo svobodo tiska, ni nič neobičajnega, da kak zasebni časopis na vso moč podpira demonstracije proti politiki vlade ali vladi sami. 

Za javne servise pa je to precej neobičajno. Praviloma nočejo biti sredstvo političnih skupin v političnem spopadanju. Velika pristranskost se praviloma dolgoročno maščuje z izgubo statusa medija, ki je od vseh.

A Slovenija je posebnost: v prejšnjem sistemu so bili vsi največji mediji podrejeni eni stranki, uredniki in novinarji pa so bili člani in celo funkcionarji te stranke. Še danes so taki. Hitro tudi preskočijo.

Ko se je preverjalo Šarca

Pred letom se je v podoben nadzor kot ta teden Nemec podala skupina poslancev, ki jih je takrat vodil Matej Tonin (NSi), zraven pa so bili še Žan Mahnič (SDS), Zvonko Černač (SDS) in poslanka Monika Gregorčič (SMC). Preverjali so, ali je bila znanka Marjana Šarca Nataša res na hudo nenavaden način prezaposlena na Sovo. 

Za javnost je tisto bilo vsaj tako zanimivo dogajanje kot je zdaj Nemčev nadzor Hojseve zahteve, da je treba preveriti, zakaj NPU propade večina stvari, ki jih preiskuje.

Poslanci so takrat preverjali, ali je prezaposlitev iz Občine Škofljica Šarec Nataši uredil prek svojega svetovalca za nacionalno varnost Damirja Črnčeca, ki je bil nekoč šef obveščevalne službe, in takratnega direktorja Sove Rajka Kozmelja. V Občini Škofljica je Natašo pred tem župan Ivan Jordan zaposlil na Šarčevo priporočilo, potem pa mu je nenadoma izginila. In to celo z bolniške odsotnosti. Na Sovo.

O tem nadzoru posebne skupine mediji niso poročali enako obsežno. Če smo natančni: najprej sploh niso. So pa morali pozneje, ker se je pri poslanskem nadzoru zaposlovanja Nataše zapletlo. Na Sovi so razglasili, da poslanci ne smejo zelo podrobno preverjati dogajanja. Podrobnosti so nerodna stvar. Niso pristojni za to, so trdili v vladi. 

Kot je pokazal čas, so za to imeli tehtne razloge: prikrivali so nepravilnosti. Nataša je bila zaposlena na delovno mesto, za katero ni izpolnjevala pogojev, s previsoko plačo in po posredovanju z vrha.

Novice Komisija spet nad zaposlitev Lepe Nataše? Šarec: Slep je, kdor se ukvarja z mano.

Dogajanje je imelo številne posledice, ena zadnjih stvari, ki jih je Šarec storil pred odstopom konec januarja, je bilo pričanje pred komisijo za nadzor obveščevalcev prav o tej zaposlitvi. Ena od posledic pa je bila tudi preiskava NPU proti Toninu, ali ni z vodenjem nadzorne komisije, ki je povzročala težave Šarcu, kršil zakonov.

Nadzorovani so začeli nadzorovati svoje nadzornike. NPU opozicijske poslance.

Preiskava NPU proti takrat predsedniku komisije Toninu in proti podpredsedniku Žanu Mahniču (SDS) je bila lep kazalec, da se je NPU res spreminjala v politično policijo, ki se ukvarja s preiskovanjem, kaj za zaprtimi vrati v parlamentu počnejo opozicijski poslanci, ki so po ustavi njihovi nadzorniki.

Namesto da bi se ukvarjali s tistim, za kar jih plačujemo.

Denimo s krajami denarja iz zdravstva, s katerimi se lahko financira marsikaj, med drugim tudi medijska podpora današnjih protestov proti najnovejši vladi, ker je ta zdravstvenim delavcem in ljudem takoj po prevzemu oblasti zagotovila dovolj mask, bolnišnicam pa dovolj ventilatorjev, da ne bi bilo še več smrti. In to z dodatnim proračunskim denarjem.

Na posnetku so trije ministri, ki so na udaru, kar dva pa sta se že znašla v preiskavah "politične policije" NPU:

Foto: STA ,

Pri teh nabavah trenutne vlade, ki so se dogajale v času hude stiske, so se dogajale najhujše zlorabe, nas skuša že nekaj časa prepričati opozicija in del medijev.

Nikakor pa ni bilo mogoče ničesar ugotoviti pri podjetju Mark Medical, ki je – kot so pred štirim leti opozorili poslanci – žilne opornice v Sloveniji prodajalo po 1.300 evrov, ko so enake na Poljskem stale 460 evrov. Pa takrat ni bilo epidemije in starostnikov, ki bi umirali, če ne bi kupili mask za zdravnike in zaposlene, ki so prišli s smučanj v Italiji, kot tudi ni bilo pomanjkanja na svetovnem trgu in ob tem skoraj panike.

Žilne opornice pa tudi nikakor niso bile edini tak nenavaden posel, ko je denar iz kliničnih centrov v Ljubljani, Mariboru in Celju potoval v tujino, tudi proti družbi KB1909 (z udbovsko zgodovino), ki je bila prek podjetja Distriest solastnik Mladine. 

Zanesljivo je vse to deloma tudi razlog za posebno pozornost medijev, da je tajni poslanski nadzor Hojsevega nadzora ta teden postal velika zgodba in da so novinarji poročali skoraj neposredno s kraja dogajanja.

Če bo rezultat Hojsevega nadzora, Nemčevega nadzora Hojsevega nadzora in velike medijske pozornosti, kar je nadzor vseh teh nadzorov, da bodo vsi bolje delali, da bo denar iz zdravstva manj odtekal sem in tja in da bo zaposlenih nekaj manj Nataš, bo celo vredno skrajšanja poslanskih počitnic.

Vtis tega skoraj paranoičnega neskončnega nadzora nadzornikov, ko nihče nikomur ne zaupa, pa za nikogar ni in ne bo najlepši.