O socialni dimenziji ekonomske in monetarne unije

Komisar za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje László Andor je – kljub "opaznim znakom počasnega gospodarskega okrevanja" – opozoril, da "se z doseženim ne smemo zadovoljiti". Le kako bi se vendar lahko, ko pa komisija sama ugotavlja, da stopnja brezposelnosti mladih še nikoli ni bila tako visoka, dolgotrajna brezposelnost je v EU kot celoti dosegla rekordno vrednost, ukinjanje delovnih mest sovpada z naraščanjem števila negotovih zaposlitev, od leta 2007 se je v EU povečala revščina. Prav zares, le kdo bi bil lahko s takšnimi dosežki zadovoljen? Konec lanskega novembra je Evropska komisija sprejela načrt za oblikovanje ekonomske in monetarne unije (EMU), ki jo sestavljajo tri komponente: politična, fiskalna in ekonomska. No, že čez slab mesec je sklenila, da bi se spodobilo, če bi k temu dodala še socialno dimenzijo. Osnovna ideja je preprosta: če so v dobrih starih časih v trenutku krize države lahko devalvirale nacionalne valute, lahko danes samo še bolj ali manj ubogljivo izvajajo "strukturne reforme", tj. mrcvarijo svoje državljane. Te reforme brez dvoma pomenijo veliko brezposelnih. Zelo veliko brezposelnih. Ravno zato se je ideja o socialni dimenziji ekonomske in monetarne unije sprva navezovala na vzpostavitev nekakšnega finančnega solidarnostnega mehanizma, s pomočjo katerega se bodo olajšale težave tistih držav evroobmočja, ki bodo zaradi strukturnih reform plačale najvišjo ceno. Ker pa bi uveljavitev takšnega mehanizma med drugim terjala tudi poseg v aktualne pogodbe, je v tem trenutku stvar neizvedljiva. Skratka, vsaka država se mora znajti, kakor se ve in zna. Omenjeno poročilo ni torej nič drugega kot nekakšen seznam želja za dedka Mraza. Večina evropskih medijev mu zato ni posvetila kake posebne pozornosti, tisti pa, ki so jo, so večinoma objokovali socialno državo. Toda ali je s socialno državo res tako nepreklicno konec? Dobro, vsekakor je tistim, ki trdijo, da je s socialno državo nepreklicno konec, težko oporekati na ravni dejstev, sploh ob zadnji razglasitvi nizozemske vlade, da bo socialno državo oz. državo blaginje (welfare state) nadomestila "participativna družba". Jim je pa brez dvoma mogoče oporekati na nekoliko bolj subtilni ravni idej. Z drugimi besedami: boj za socialno državo je na ideološki ravni še povsem odprt. Konec koncev, le zakaj komisija sploh čuti potrebo po takšni verbalni apologiji socialne države? Boj bo izgubljen natanko v tistem trenutku, ko bodo politiki besedo socialno začeli uporabljati v negativni konotaciji, npr. za diskvalifikacijo nasprotnikov. Ko se bo torej – kakor nekoč v ZDA – beseda prilepila na "socializem", ki pa ga je treba že pred tem, da bo operacija uspešna, narediti za neke vrste prepovedano besedo. (No, kot kaže, ta ideološki urok v ZDA počasi popušča.) Za poantiranje argumenta lahko služi pronicljiv članek Rainerja Hanka v FAZ, v katerem analizira vzroke za poraz stranke FDP. Članek nosi pomenljiv naslov Das Elend der deutschen Neoliberalen, beda nemških neoliberalcev in je zelo koristen pri razjasnjevanju osnovnih pojmov. Ali se je torej omenjeni izraz (neoliberalizem) prvič pojavil v Sloveniji? Ne. Ali izraz v Nemčiji označuje zagovornike socialne države? Ne. Ali ima izraz izrazito negativno konotacijo samo v Sloveniji? Če je dovoljeno citirati znanega ljubljanskega podjetnika: "Odgovor je enak prejšnjemu." Ali omenjeni izraz pogosto zgreši pravo tarčo samo v Sloveniji? Ne, po mnenju Hanka bi v Nemčiji pravo tarčo prej našel v kakšnem Gerhardu Schröderju. Ali je stranka FDP izpadla iz Bundestaga, ker so jo volivci percipirali kot neoliberalno stranko? Po mnenju Hanka da. Zanimivo in hkrati presenetljivo je, da se v Nemčiji že nekaj časa lepo prodaja Marxov Kapital. Takoj ob izbruhu krize naj bi bil nekaj mesecev celo na seznamu t. i. bestsellerjev. To je po svoje razumljivo, politki in bankirji so pač hoteli zvedeti, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. No, tisti, ki berejo FAZ, gotovo vedo, da sta letošnje poletje del Unescove svetovne kulturne dediščine postala tudi prvi zvezek Kapitala in Komunistični manifest. (Mimogrede, Marx je posredno postal pomembna tema celo v VB – v zadnji kontroverzi med Edom Milibandom in Daily Mailom gre namreč v bistvu za vprašanje družbenega statusa oz. sprejemljivosti marksistične dediščine. In tvegano bi bilo reči, da je operacija "lepljenja" uspela.) Zanimive stvari se dogajajo tudi na drugi strani Atlantika. Na vrhu seznama najvplivnejših ekonomistov, objavljenem poleti v Wall Street Journalu, so se znašli: 1. Paul Krugman, 2. Joseph Stiglitz, 3. Bill Gates. Najbrž se bo vsakdo strinjal, da bi te ljudi človek težko označil za kakšne izjemno trdovratne nasprotnike socialne države. Danes v ZDA pravzaprav niti mularija več ne mara dolgočasnega in zateženega Hayeka, kar je lepo razvidno iz znanega raperskega izobraževalnega videospota z naslovom Hayek vs. Keynes. Seveda bi se dalo o tem povedati še marsikaj, a bo na žalost treba počasi končati. Poanta napisanega je torej v tem, da bi morda s pogrebom socialne države vendarle kazalo še malce počakati.