Sobota, 24. 9. 2022, 22.42
2 leti, 2 meseca
Panika ob Kučanovi Nataši
Lepih časov Roberta Goloba je konec. Zmanjkuje poceni denarja in na vseh koncih so težave. Inflacija je podivjala, zaradi česar vsi hočejo višje plače, da bi preživeli, centralne banke po svetu tekmujejo v višanju obresti, dramatično raste cena slovenskega zadolževanja, ugledni mediji svarijo pred svetovno recesijo, fiskalni svet pa je opozoril, da je vlada pri proračunskih načrtih spregledala, kje živi, ko načrtuje vzpon, astronomski minus in dodatno zadolževanje. Zbudila pa se je tudi opozicijska SDS, ki je zahtevala razpravo parlamenta o delu notranje ministrice Tatjane Bobnar in zunanje ministrice Tanje Fajon. Fajonova je z odpoklicem ostro kaznovala veleposlanika v ZDA Toneta Kajzerja zaradi razkritja, da so ga z depešo silili k nepoštenemu ravnanju pred predsedniškimi volitvami v korist Nataše Pirc Musar, ki jo podpira Milan Kučan in je tudi nekdanja informacijska pooblaščenka, ki ve, da so informacije orožje.
Fajonova je Nataši Pirc Musar pri zbiranju podpisov pomagala po navodilu notranjega ministrstva Tatjane Bobnar. Po Kajzerjevem razkritju je nastala panika in celo preobrat v spopadu za položaj predsednika republike, kjer po meritvah Mediane ves čas vodi Nataša Pirc Musar, po meritvah Ninamedie pa poslanec in nekdanji zunanji minister Anže Logar. Preobrat se je zgodil v SD Tanje Fajon, kjer so se že odločili, da ne bodo imeli predsedniškega kandidata. Da bo njihova pač Nataša Pirc Musar. Nenadoma pa so si premislili in v boj na vrat na nos poslali svojega evropskega poslanca Milana Brgleza. Pirc Musarjeva, ki so jo kot vladarji privilegirali, ne more več biti njihova glavna kandidatka.
Za koga je Vučko odpustil Nino
Kako panično so ravnali, pokaže, ker bo zaradi prepoznega odpiranja volilnega računa za Brgleza po zakonu SD Tanje Fajon morala plačati najmanj deset tisoč evrov globe, njihov glavni tajnik (odgovorna oseba) Dejan Levanič pa še najmanj 1.500 evrov kazni. Levanič iz lastnega žepa. Kar boli. A globam, ki jih določa zakon, se stranke praviloma izognejo. Zanje zakoni ne veljajo tako resno kot za državljane.
Pirc Musarjevi je o pomoči, ki ji jo je zagotavljala diplomatska mreža, kar bo Tanja Fajon morala pojasniti tudi poslancem, povedala: "Mi pa zagotovo ni prav, da tovrstne depeše romajo v roke tistih, ki do tega nimajo pravice." To je Pirc Musarjeva povedala za depešo, ki je od diplomatov po celem svetu zahtevala, da morajo le Pirc Musarjevi pomagati zbirati podpise za kandidaturo, in za to po njenem mnenju ne bi smeli izvedeti "tisti, ki do tega nimajo pravice". To so drugi kandidati in predvsem ne bi smel izvedeti šef opozicijske SDS Janez Janša. V diktaturah opozicija nima dostopa do informacij o delovanju oblasti. Predvsem pa ne o zlorabah. O teh se ne sme govoriti. Eni imajo več pravic, so bolje obveščeni o možnostih in imajo boljše zveze. Drugi morajo molčati. Nataša Pirc Musar ni le kandidatka, ki jo je podprl Milan Kučan. Je tudi nekdanja informacijska pooblaščenka, ki ve, da so informacije orožje in da je slabo, če drugi izvedo. Pa so. Vsi smo. Da pri izvedbi postopkov pred volitvami ni nič prepuščeno naključjem, pa nam pokaže še, ker izvedbo volilnih postopkov vodi direktor službe državne volilne komisije, nekdanji poslanec LDS Dušan Vučko, ki si je pred volitvami poslancev za pomoč nenadoma zaposlil Tino Hrastnik, prej piarovko LDS in tesno sodelavko Gregorja Golobiča. Zadnje mesece pa je krivdno odpustil svojo namestnico Nino Mujagić, ki ima z izvedbo volilnih postopkov več izkušenj kot Vučko. Kaj je bilo v ozadju, se je pokazalo, ko si je za novo pomočnico za organizacijo in izvedbo volitev postavil Karolino Lužar. Ta je bila prej zaposlena pri informacijski pooblaščenki. Saj veste, to je bila v preteklosti Nataša Pirc Musar. Kam politično nova moč sodi, pa nam pokaže še, ker je bila v karieri prej sekretarka Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića. Leva sredina ima ljudi na ključnih položajih, ko gre za izvedbo postopkov pred volitvami. Tiste, ki razkrivajo zlorabe, pa ostro kaznujejo. Veleposlanika Toneta Kajzerja sta premier Robert Golob in Tanja Fajon kaznovala z bliskovitim odpoklicem iz ZDA, ker je opozoril na goljufanje, ko so podpise za kandidaturo pomagali zbirati le eni od predsedniških kandidatk.
Ali opozicija res ustrahuje oblast?
Ravnanje je bilo tako nenavadno, da se je uprl celo predsednik republike Borut Pahor, ki je v SD nekoč pripeljal do takrat novinarko TVS Tanjo Fajon, in to z opozorilom, da se vlada z njim ni ustrezno posvetovala o odpoklicu in da je odpoklic nesorazmeren ukrep. Zunanja ministrica Tanja Fajon pa nam je razkrila, kakšno mnenje ima o pravici opozicije, da jo kaj vpraša o njenem delu. Na napoved interpelacije SDS, Fajonova pa bi naj za to izvedela od Kajzerja, se je odzvala z oceno, da jo poskušajo "ustrahovati", in se vprašala: "V kakšni državi živimo, da trikratni predsednik vlade lahko na Twitterju objavlja fotografije depeš?" Da bo morala Fajonova v parlamentu pojasnjevati svoje delo, ni ustrahovanje. Pojasnjevati in odgovarjati po interpelaciji je ustavna obveznost ministrice do opozicije. Namen je zmanjšati možnost zlorab oblasti, kakršne je nekoč zagrešila komunistična stranka, katere naslednica je SD. Če ustavni institut predsednica SD in ministrica označi za ustrahovanje, ima za nervozo zagotovo resne razloge. Skrivnostna depeša, za katero po mnenju Fajonove Janša nikakor ne bi smel izvedeti in je kot nekdanji večkratni premier razkriti javnosti, je to:
Ali na zunanjem ministrstvu lažejo?
V tej depeši ni nič, kar bi javnosti v demokratični državi smeli prikriti. Očitek Janši, da tega kot nekdanji šef vlade ne bi smel predstaviti javnosti, kaže neverjeten odnos do opozicije in do pravice javnosti do obveščenosti. Ni res, da lahko informacije javnega značaja oblasti prikrivajo. Depeša ni imela nobene zveze z odnosi z drugimi državami in tovrstnimi obveznostmi veleposlanikov. Depešni sistem, v katerem mora biti komuniciranje prikrito, da tujci ne bi izvedeli, so uporabili po nemarnem za povsem domačo stvar. Še večja težava pa je, da oblast tudi lagati ne sme. Z razlago, da bi naj Tone Kajzer z razkritjem te depeše kršil zakon o varstvu osebnih podatkov, nam z zunanjega ministrstva lažejo. Na področju, na katerem je Nataša Pirc Musar ekspert. Zaradi tega je pomembno, da je depeša v celoti objavljena. Da lahko vsak vidi. V njej ni niti enega osebnega podatka, ki bi ne smel biti javno objavljen. Naslov Nataše Pirc Musar, ki ga je po depeši treba javno objaviti na vseh ambasadah, ni oseben podatek, ki ga je treba varovati. Če je, so zakon kršile vse ambasade, ko ga objavljajo. Zakon velja enako za vse. Tudi za Natašo Pirc Musar in Tanjo Fajon. Vsebina depeše so le navodila za izvedbo predvolilnih postopkov, ki morajo biti po zakonu izvedeni transparentno in se jih absolutno ne sme prikrivati drugim kandidatom in javnosti. Tudi opoziciji ne. Predvolilni postopki so tajna diplomacija le v najbolj čudnih državah. V diktaturah. Pri referendumih Vladimirja Putina v Ukrajini, denimo. Da je vlada hudo zašla, je pokazal tudi oster odziv predsednika republike Boruta Pahorja, ki je ob očitku, da se s predsednikom vlada ni ustrezno posvetovala, odpoklic Kajzerja ocenil tudi kot nesorazmeren, ker ni imel "vpliva na slovenske zunanjepolitične interese".
Na čudno ravnanje zunanjega ministrstva Tanje Fajon je pokazalo že, ko smo jih iz Siol.net vprašali, ali res pritiskajo na veleposlanika Kajzerja, da bi moral odstopiti. Takrat je bilo slišati govorice, da bi naj Marti Kos že obljubili njegov položaj, če se umakne iz predsedniškega spopada. Vprašanje smo poslali, ko sem iz ZDA izvedel, da so Kajzerja poklicali "na zaslišanje", ker ga nameravajo po hitrem postopku "spraviti stran". Presenetljivo so z zunanjega ministrstva gladko zanikali pritiske na Kajzerja. Kako bi vi rekli takšnemu odgovoru?
Hkrati pa so s tem iste pritiske na veleposlanika obsežno pojasnili za Delo, ki je poročalo celo, da je odstavitev zahteval sam premier Robert Golob. Že takrat sem opozoril, da državna volilna komisija o nameri zunanjega ministrstva in drugih državnih organov, da bodo pomagali kandidatom pri zbiranju podpisov, ni obvestila vseh kandidatov in da je zaradi tega nastal vtis, da Tanja Fajon diplomatsko mrežo, vlada pa svojo moč, zlorablja za agitacijo za le eno kandidatko: Pirc Musarjevo. Ta je edina vedela za to "zaupno" možnost.
Z zunanjega ministrstva so to ta teden ostro zanikali. A ker morajo prav navesti dejstva in le ravnati pošteno, so dejansko vse zapisano le potrdili.
Zapisali so: "Kot smo že večkrat pojasnili vsem predstavnikom medijev, ki so se obrnili na nas, je Ministrstvo za zunanje zadeve RS - po usmeritvah Ministrstva za notranje zadeve RS - diplomatskim predstavništvom in konzulatom posredovalo informacijo o naslovu, na katerega lahko državljani posredujejo obrazec podpore za vse predsedniške kandidatke in kandidate, ki so za to zaprosili ministrstvo za notranje zadeve. Do današnjega dne je za to možnost zaprosilo sedem predsedniških kandidatk in kandidatov, in sicer Nataša Pirc Musar, Vladimir Prebilič, Sabina Senčar, Ivo Vajgl, Boris Vene, Boris Žulj in Robert Vereš. Zato je zunanje ministrstvo diplomatskim predstavništvom in konzulatom posredovalo informacijo o naslovu za zbiranje podpisov podpore, in sicer 1. 9. 2022 za Natašo Pirc Musar, 5. 9. 2022 za Vladimirja Prebiliča, za Sabino Senčar in za Borisa Veneta, 6. 9. 2022 za Iva Vajgla, 7. 9. 2022 za Borisa Žulja in 13. 9. 2022 za Roberta Vereša ..."
V tem opisu manjka le podrobnost, da so po celem svetu podpise od 1. 9. pomagali na ambasadah zbirati Pirc Musarjevi, 2. 9. je Janša na Twiterju tudi druge kandidate obvestil o tem, da so še sami lahko to zahtevali. In so. Prej niso vedeli, ker ni bilo nikjer objavljeno. Zaradi tega so tudi protestirali.
Od strank neodvisni strankarski kandidat
Posledica zapletov je, da so se izjalovile napovedi novinarjev po prvih raziskavah javnega mnenja, da je že vse odločeno in da bosta v drugem krogu Nataša Pirc Musar, ki jo predlaga Milan Kučan, in Marta Kos, za katero je Svoboda, v drugem krogu pa bo gladko zmagala Pirc Musarjeva. Marta Kos ni več kandidatka. Anže Logar pa po raziskavi Ninamedie Natašo Pirc Musar prehiteva celo v drugem krogu. To, in zapleti ob kazenskem odpoklicu Kajzerja, je sprožilo paniko in nenadoma smo dobili vrsto novih kandidatov. Levica je v spopad poslala borca proti kapitalistom in obrambni povezavi zahodnih demokratičnih držav Nato Miho Kordiša. Kordiš jim bo koristil kot brezplačna reklama za stranko pred lokalnimi volitvami. Podobno lahko NSi koristi kandidatura Janeza Ciglerja Kralja. Pravi preobrat pa se je zgodil v SD Tanje Fajon, ki se je že odločila, da sploh ne bo imela kandidata. Potem pa so nenadoma za predsednika republike ponudili Milana Brgleza, ki ga je podprla tudi Svoboda in s tem demantirala lastnega predsednika Roberta Goloba, ki je trdil, da bodo podprli neodvisnega kandidata. Brglez to ni, če njegovo kampanjo finančno vodi (plačuje) SD. Nataši Pirc Musar in Anžetu Logarju kampanje ne vodita in plačujeta stranki ali stranke.
Golob je neodvisnost od strank povsem strankarskega kandidata pojasnil tako: "Ker hočemo, da je skupni kandidat dveh strank in ne ene same in tudi, mimogrede, dokaz njegove, če hočete, neodvisnosti je to, da se nismo pogovarjali med strankami, kako bomo našli skupnega, ampak s kandidatom in to je bil zame tisti test, če hočete, tudi njegove samostojnosti, ki jo bo moral tudi kasneje kot predsednik opravljati."
Kot Brglezova kandidatura ni od strank neodvisna, če jo vodi stranka, tudi razlog za odpoklic veleposlanika Toneta Kajzerja ni bilo razkritje osebnih podatkov, ki jih v depeši ni, ali kakšna škoda v odnosih z drugimi državami, ki je tudi ni. Razen v smislu, da smo se kot država osramotili z zlorabo diplomatske mreže za zagotalvjanje nepoštene prednosti kandidatki vladnih strank.
Pravi razlog odpoklica je kazen, ker je veleposlanik razkril nepošteno ravnanje oblasti s privilegiranjem Nataše Pirc Musar in predvsem ker je komuniciral s predsednikom največje opozicijske stranke Janezom Janšo in z opozicijo. To je za zdaj vladajoče greh. Z odpoklicem so vsem v državnih službah sporočili, da je država last vladnih strank. Javnost pa bi to moralo skrbeti. Kaže, da nam vladajo nenavadni politiki.
Nekoč je premier Janez Janša v dogovoru s predsednikom največje opozicijske stranke Borutom Pahorjem za veleposlanika v Izraelu imenoval Borisa Soviča. Iz opozicijske SD. Takrat opozicije niso preganjali in veleposlanikom in najvišjim državnim uradnikom ni bilo prepovedano komunicirati z voditelji opozicijskih strank. Podobno je ravnal in bil spoštljiv do vsakokratne opozicije tudi Janez Drnovšek.
Zdajšnja oblast ni.
Morda bi se morali tudi današnji vladarji, ker so pred državo težki časi, zgledovati po teh zmernih in modrih vladarjih in ne po Vladimirju Putinu in njegovih referendumih v Ukrajini.
204