Rožnik

V soboto zvečer sem z dvojčkoma v vozičku hitel čez železniško postajo proti domu (skozi tisti podhod, v katerem dvigalo skoraj nikoli ne dela) in nenadoma zaslišim za sabo: "Gospa!" In takoj zatem: "Gospod z vozičkom!"

Bile so tri mladoletnice, ki so solidno zadete iskale Gospodarsko razstavišče, s katerega je bilo povsem nazorno slišati butanje basov, ki je obetalo dolgo, naporno zabavo. V nedeljskem jutru, ko sem (v isti postavi) odrinil proti mestu, so bile posledice sobotnega mladinskega razvrata vidne na vsakem koraku. Malo morje pločevink, steklenic, črepinj, "flyerjev", vrečk in podobne krame od Navja do Dunajske. Burja bo vse odnesla, gremo na Rožnik. Rožnik je moj dolgoletni, pravzaprav najstarejši prijatelj. Dvakrat, trikrat na teden se sprehodim čezenj, dvakrat, trikrat tečem čezenj ali okoli njega. Nikoli se ga ne naveličam, vedno je enako dolgočasen. Ves njegov čar je prav v tej dolgočasnosti. In seveda drevesih ter sprehajalcih, če jih le (tako kot ponavadi v nedeljo) ni preveč. Nekatere ljudi poznam samo z Rožnika, skoraj prepričan sem, da se ob morebitnem srečanju kje drugje sploh ne bi opazili in prepoznali. Na Rožniku se nikoli nič ne zgodi. Velikokrat tečem ob enajstih zvečer, opolnoči, in le redko naletim na kakšnega tekača ali kakšnega sprehajalca s psom. Če izvzamem prvomajsko rajanje, ko je treba na Rožnik za nekaj dni pozabiti, se je daleč najvznemirljivejša epizoda zgodila pred dvema letoma spomladi, ko se je po Rožniku sprehajal medo, ki je tri mesece pozneje končal tragično obglavljen nekje na slovensko-avstrijski meji.

Neke spremembe je na Rožniku v zadnjih letih vseeno možno opaziti. Podrli so orodja na trim stezah. Obeležja na Jesenkovi poti so že dolgo polomljena (mogoče manjka tudi že kakšno drevo). Pod Šišenskim hribom del poti, ki ga je odnesla lanska povodenj, čaka na sanacijo v prijaznejših časih. Klopi, kolikor jih je, so v precej žalostnem stanju. Drevesa tudi. Potem je tukaj razvpiti Drenikov vrh s svojo podrtijo, ki jo je z zajetnim okoliškim zemljiščem kupil nek čistokrvni investitor, da bi zgradil novo, večjo, eminentnejšo (kot pravijo temu sladokusci) vilo-blok oziroma dve. Pa se je zapletel v spor z mestom in državo, eni bi mu dovolili novogradnjo, drugi ne, tretji ga hočejo razlastiti, četrti trdijo, da je vsa pravica na njegovi strani, on pa medtem inšpektorskim prepovedim v posmeh vneto podira drevesa, saj je kazen za sečnjo smešno nizka v primerjavi z vrednostjo posekanega lesa. Zgodba o pohlepnem lastniku ima seveda tudi drugo plat: ker se mesto že leta požvižga na upravljanje mestnega krajinskega parka (kamor sodi Rožnik), je vsa skrb za dobro stanje gozdov prepuščena lastnikom: dreves ne smejo sekati, če bi na kakšnega sprehajalca padla veja, bi plačali mastno odškodnino.

V senci neusmiljenega boja med lastnikom podrtije na Drenikovem vrhu in mestno ter državno oblastjo se je v letošnjem poletju zgodila obnova hiše ob dovozni poti na Rožnik. Bila je stara hiša z značajem, nekoliko temačna zaradi vrhnjega dela iz brun in strme strehe. Dolgo je stala prazna, potem se je je končno usmilil človek s polno denarnico in jo obnovil v maniri najslabše samograditeljske prakse. Smreke okoli nje so letele kot za stavo. Naenkrat je nastal raven prostor, na katerem bi lahko pristal tudi helikopter. Verjamem, da bo srečni lastnik za začetek zadovoljen že z bazenom. Kje so (bili) v tem primeru inšpektorji in poklicni naravo- in kulturovarstveniki? Stari znanci s sprehodov po Rožniku se, ko se srečamo v bližini te nove rožniške pokveke, le spogledujemo, odkimavamo in se nasmihamo. Jasno je kot beli dan, da bodo drevesa, pa če jih tajkunčki še tako žagajo, preživela vse nas. Jasno pa je tudi, da bomo stari prijatelji Rožnika imeli svoje obrede proti pritepencem: kakšna prazna plastenka ali zmečkana embalaža bo zagotovo kdaj pa kdaj priletela na njihovo dvorišče, da bodo vedeli, kje so doma.