Strategija izhoda iz krize

Od vsepovsod butajo v nas razlogi za paniko: kriza, odrekanje, več bo treba delati, kapitalizem, storilnost, dosegli bomo Švedsko, Finsko, Dansko, reforme, BDP, višji davki, več dela, več prispevkov in tako dalje. Ne pustimo si spodnesti razsodnosti, globoko vdihnimo in z jasnimi očmi proučimo korake, ki so nas pripeljali v krizo.

Da se je naša kultura začela v stari Grčiji, ni dvoma. Tam je delo veljalo za opravilo sužnjev, v sladkem brezdelju so nastale večne umetnine. Sledili so Rimljani z istim odnosom do dela. Pa potem kristjani, ves srednji vek v kontemplacijah, molitvi in sladki zamaknjenosti, medtem ko so tlačani kopali po njivah. Sledi renesansa in razprave o tem, ali je kiparstvo sploh umetnost, saj vključuje fizično delo. V dvajsetem stoletju se je razrasel komunizem, krščanstvu konkurenčna religija, seveda zelo podobna, zato sta si tudi skočili v lase. Odnos do dela na papirju povsem drugačen, a v praksi prav nič. Večni sestanki, razprave, mitingi, zborovanja, za piko na i si je slovenskega naroda sin izmislil še samoupravljanje, ki je v debate in razprave vključilo na enakovredni osnovi vse, od direktorja do čistilke. Komunizem je propadel in zdaj smo v kapitalizmu, ki nam ga razložijo kot dobo celodnevnega garanja.

Kdor je kdaj hodil po Londonu in gledal Angleže, ki iz služb odhajajo takrat, ko pri nas končujemo popoldansko delo na črno, temu bo solza stopila v oči. Kdor je kdaj videl Skandinavce pohlepno popivati v petek zvečer, na hitro, da bodo lahko čim prej preboleli mačka in spet sedeli vse dneve v službi, ta z njimi ne bi menjal. Kdor je kdaj videl Američane, kako garajo in koliko ur na dan, tega stisne pri srcu. A to še ni vse: pred časom sem pregledoval ameriške statistike o zaposlenih in vmes je bil tudi podatek o odstotku, ki jih nosi plenice. Naiven kot francoska sobarica sem najprej pomislil, o, kako human je ta kapitalizem, tudi inkontinentne zaposlujejo, a me je vseeno obšel sum in preverjanje je pokazalo, da gre za ljudi, ki jim delodajalci ne pustijo na stranišče med delovnim časom in zato se morajo strankam smehljati poscani in posrani (Draga lektorica, prosim, pustite ta dva izraza, včasih resnico lahko zaobjamejo le neprijetne besede. Hvala.). Ni čudno, da so Američani tako navdušeni nad Slovenijo! Kaj šele, ko jih naučite uporabljati stranišče in snamejo plenice ter začutijo veter v dlakah, saj bi se kar preselili k nam!

Kaj je ta ljudstva pripeljalo v globoko nesrečo, v kateri tičijo? Eh, vsega je kriv odcepek krščanstva, imenovan protestantizem in njegova delovna etika, lepa beseda za samokaznovanje z garanjem. V njem tiči razlog za njihove težave in bo tudi za naše, če se ne bomo uprli! Kajti mi nismo protestanti, mi smo katoliki! Mi delo preziramo! Za nas je delo kazen! Nam podobni so Portugalci, Italijani, Španci, Irci in tudi ortodoksni Grki, nihče ni protestant! Zmerjajo nas s PIIGS (po začetnicah imen držav)! A pomislite – vse dneve garajo v plenicah, hkrati pa se norčujejo iz človeka, ki je v istem trenutku na lagodni pavzi v kafiču? Tu bo nekaj narobe, ni logike, priznajte! Kdo je tu osel BDP in kdo užitkar?

Slovenija je komaj polnoletna in kot se v teh letih rado dogaja, smo zašli v slabo družbo. Začeli smo se primerjati in družiti z Nemci, Skandinavci in drugimi protestanti, ki nas seveda hočejo pokvariti s suženjskim služenjem delu. Grki, Italijani in drugi PIIGS so naši bratje, ne pa države na severu. Naj kar Martin Luther pribija tiste teze na vrata, to nas ne zanima, vihtenje kladiva je težko delo.

Dokler je še čas, podaljšajmo kratico PIIGS v PIIGSS in bodimo med svojimi. Grki bodo kmalu praznovali tri tisočletja odpora do dela – in kaj jim manjka? Si bomo res pustili vzeti vse naše odmore, pavze, čikpavze, kavopavze, menopavze? Večino zgodovine je bilo delo nečastno, zakaj bi se torej pustili prepričati le par stoletij stari norosti? Pa tako lepo nam je šlo. V Jugoslaviji se je od sedemdesetih vedno manj delalo, v samostojni Sloveniji srečujem kup ljudi, ki odlično živijo brez dela, zdaj pa naj bi prekinili svetlo tradicijo ali kaj?

Ko boste naslednjič slišali mladega ekonomista, ki vam bo začel soliti pamet, pomislite: gre za janičarja, šel je študirat v protestantsko deželo, nato se je vrnil med nas, katolike, in širi svoj strup. Misijonar nam tuje vere je, torej. Nismo divjaki, da bi ga spekli in požrli, kristjani smo, zato ga sežgimo na grmadi ob naslednjih prvomajskih praznikih.

Tistim, ki jih skrbi, kako bomo preživeli brez dela, naj zastavim nasprotno vprašanje: kako smo pa do zdaj? S protestantskimi posojili, kakopak! Ja, porečete, saj ne bodo več dali. Zakaj pa dajo Grčiji? Ja, ampak ... Naj vas ne mučim, načrt je tak: Evropska unija bo razpadla na protestantski in katoliški del. Prvi se bodo ob tem na glas krohotali, češ, znebili smo se lenob, a ne pozabimo, kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. Nato bodo protestanti dobili tisti svoj teden dopusta in krenili na morje. Mi pa: STOP! Kam pa kam? A, ne bo šlo, kar pojdite nazaj na svoj sever, da se vam plenice ne ohladijo. Jokali bodo po morju, Mediteranu, picah, siestah, girosih, portu in kaj je še katoliških iznajdb, jokali in jokali, protestirali in noreli, predvsem pa ne bodo mogli delati, angst jih bo požiral; zato nam bodo njihove vlade v strahu odobrile posojila.

Slovenija ima problem identitete, saj se že nekam dolgo pretvarjamo, da smo delovni. Kaj če nas preostali bratje katoliki ne bodo hoteli med PIIGS? Potem bomo spet postali neuvrščena država, težavo pa bomo rešili interno. Kajti tudi v naši deželi je nekaj protestantov, tam v Prekmurju. To pojasnjuje, zakaj so garali v ogromni tekstilni tovarni še leta potem, ko je izgubila sleherno perspektivo. No, takole: vsa preostala delovna mesta bomo preselili v Prekmurje, ki se bo odcepilo v novo Mursko republiko. Prebivalci bodo garali in ko bodo hoteli izkoristiti tisti teden dopusta, bodo krenili na morje. Mi pa: STOP! Kam pa kam? A, ne bo šlo, in tako dalje, saj poznate recept.

Skratka, tako smo dobili prvo realistično strategijo izhoda iz krize: Murska republika nam bo dajala posojila, mi pa njim dostop do onesnaženega morja, neprijaznih natakarjev in zažganih lignjev na žaru.