Tomaž Ambrožič: Drug drugemu vzor in ne tekmec

Kot ničkolikokrat doslej smo spet lahko videli, v čem vse se je vredno zgledovati po športnikih. Pa tokrat nimam v mislih zgolj zmagovalne miselnosti in sposobnosti dosegati novih in novih rekordov. Pač pa nekaj povsem človeškega. Novo nadaljevanje zgodbe družine Prevc, ki smo mu bili priča v pravkar končani sezoni, nam lahko spet odpre oči in ponudi navdih, ki mu je vredno slediti.

Vzgoja v družini je temelj uspehov

Da je družina okolje, ki vsakega od nas močno zaznamuje, je dejstvo. Osnovni odnosi v družini nas izoblikujejo. Ne rodimo se vsi v enakih okoljih in nekateri imamo pri tem več, drugi manj sreče. Pa ne govorim o materialnih stvareh, ki se od družine do družine razlikujejo. Veliko bolj bistvena je prava vzgoja v vrednotah, ki jih prejmeš in posvojiš v gnezdu, ki ti je dodeljeno. Žal je ena od slovenskih posebnosti tudi ta, da v mnogih družinah sorojenci, ko odrasejo, niso več bratje in sestre, pač pa med seboj sprti dediči, ki ne govorijo ali pa se sploh ne želijo poznati. Razlogi so pogosto banalni in nepomembni, četudi se tako ali drugače pogosto nanašajo na dedovanje ali pa na različne karakterne lastnosti, ki jih otroci različno podedujemo po svojih številnih prednikih. Mnogi se te nesmiselnosti zavejo šele, ko je prepozno, ko ni poti nazaj, ko nekoga, s katerim si krvno povezan, preprosto ni več. Žal.

Foto: Grega Valančič

Prav zato so zgodbe, ki jih ustvarjajo bratje in sestri družine Prevc, tako zelo pomembne. Tako navdušujoče, tako preproste. Peter je kot najstarejši otrok v družini petih otrok lahko še bolj ponosen leto dni po koncu svoje športne poti, kot je bil lansko leto takšen čas. Ne gre za to, kaj vse je dosegel, njegova najpomembnejša zapuščina so njegovi bratje in sestri. Vsi vemo, da sta vlogi mame in očeta ključni pri vzgoji otrok, a v velikih družinah si predstavljam, da je vloga najstarejšega od otrok tudi posebej pomembna. Bolj kot starše otroci običajno poslušajo najstarejšega med njimi. On jim je vzornik, učitelj, zaupnik in seveda tudi brat ali sestra. Peter je bil prvi, ki so ga gledali skakati, prvi, ki jim je pokazal, kako je treba počepniti, se odriniti in kako pozabiti na strah. Morda jim ni zelo veliko o tem govoril, a več kot očitno je, da so mu slepo sledili.

Najbrž družine, kjer bi štirje otroci zgradili tako izjemno športno kariero, ne bomo našli nikjer na svetu. A kot rečeno: bolj kot njihovi dosežki in svetovni rekordi navdušuje dejstvo, da je to posledica izjemnega odnosa, ki so ga spletli med seboj. Niso postali nevoščljivi tekmeci, pač pa so uspehi vsakega izmed njih spodbudili preostale, da so jim sledili. Najmlajša izmed "skakalcev" Nika je imela pred seboj tri starejše brate in ne bom presenečen, če bo že kmalu prav ona prevzela tudi absolutni svetovni rekord v poletih. In ne samo med skakalkami.

Kaj lahko ustvari to vzajemno spoštovanje, ki temelji na zdravem bratskem odnosu, je vidno vsem.

Uspehi drugih naj bodo spodbuda, navdih in ne travma

In tudi kaj naredijo potlačene travme, ki nekatere spremljajo celo življenje in jih – namesto da bi sledili uspehom svojih sorojencev –  odpeljejo povsem drugam. Vzornik, ki ga lahko dobiš v družini, je še kako pomemben prav v vseh okoljih, med drugim v družinskih podjetniških okoljih. Tekmovalnost je seveda zdrava, a pogosto se zgodi, da nima srečnega konca. Slovenci bolj izjemoma znamo biti navdušeni nad tistimi, ki so uspešni. V športu smo morda še najbolj tolerantni, na mnogih drugih področjih pa ni tako. Uspešnih ne znamo sprejeti za svoje vzornike.

Božidar Prevc in Domen Prevc Foto: Grega Valančič

Raje se ukvarjamo s tem, da ugotavljamo, kdo vse jim je pomagal na poti, da so postali uspešni. Drugim zelo pogosto ne znamo privoščiti uspeha in se ga tudi ne veselimo. To še posebej velja za sosede, zaradi česar je tudi nastala za nas značilna krilatica: "Naj sosedu crkne krava!" Zavist, ljubosumje – tudi to sta naši slovenski posebnosti. 

Šport nudi zdravilo proti temu. Uspešne športne zgodbe so najboljše lekcije za življenje. K sreči smo takšnih in podobnih lekcij od naših športnikov deležni neprestano. Ker boljše vedno premaga slabše, je to edini način, da premagamo svoje slabosti ter se od dobrih in odličnih športnikov nalezemo "zdravih" lastnosti. Pa nam ni treba postati športniki. Tako kot športnica več kot očitno ne bo najmlajša v družini Prevc, Ema. Da pa bo zrasla v izjemno baletno plesalko in osebo, pa ni prav nobenega dvoma. In da, še enkrat hvala, Julijana in Božidar Prevc, ker so vajini otroci postali navdih za vse nas.