Vsak nosi svoj križ

Oni dan sem nekaj brskal med gramofonskimi ploščami in ven potegnil naslednji izdelek:

Nisem se mogel upreti in skladba z naslovom Mlada cesta se je znašla na gramofonu: Nomadi smo, potujemo, če treba je, če treba ni. Ves svet je naš, sanjarimo o Veneri z neba. Potujemo, odkrivamo, zavidamo, tekmujemo, zapravljamo, zabavljamo, se vračamo domov.

Je to poskus državne himne? Antropološki opis slovenstva? Ne, hrbtna stran plošče je pokazala, da je šlo za izdelek, ki ga so ga izdali ob devetem kongresu Jugoslovenskog društva za puteve leta 1975. Skladba hvali prvi zgrajeni del slovenskega avtocestnega križa, Ljubljana–Razdrto, za katerega Wikipedija pravi, da so ga odprli 29. decembra 1972. Financerji so najeli mladega pevca Alfija Nipiča, Bojan Adamič je napisal glasbo, Elza Budau besedilo.

Kaj se je zgodilo po tej plošči? Minilo je skoraj 40 let, gradbeni lobiji so obrali davkoplačevalce pri tem projektu za kake tri milijarde evrov, lokalne skupnosti še skoraj milijardo, slovenskim fevdalcem so bile ceste štiri desetletja vir dohodka: "Svoj delež k zamudam in podražitvam pa je prispevala tudi politika s tako imenovanim flomaster projektiranjem, še dodaja naš vir. To pomeni, da so na zemljevid traso po svojih željah narisali kar poslanci." (vir - http://www.zurnal24.si/slovenija/krizi-z-avtocestnim-krizem-176123/clanek).

Torej je poslanec potegnil črto avtoceste, potem pa tekel v domačo občino, kjer je bil – slučajno! – tudi župan in – glej čudo – kar znano mu je bilo, kako bo trasa tekla, zato je tudi vedel, kako ravnati. In tako dalje.

Ste se kdaj vozili po avtocestah Vzhodne Nemčije? Država se ni pretegnila z obnovo, zato se je asfalt pri robu krušil in vsako leto so se vozila tiščala bolj na sredino. Vsakič pa sem v sebi hvalil gradnjo, ki je morala biti fenomenalna, ker desetletja ni potrebovala vzdrževanja. Podobno je danes v Kaliforniji. Bankrotirana država, avtoceste stare, nevzdrževane, a vseeno vozne in uporabne. Spet odlično opravljeno delo.

Mislite, da bi slovenski avtocestni križ zdržal pol stoletja brez vzdrževanja? Če pogledate seznam vseh zapor, je odgovor jasen ne. Torej moramo odplačevanju gradnje prišteti še stroške vzdrževanja.

V pol stoletja je postal vir preživetja premnogo ljudem s preveliko močjo, da bi opustili to mano iz davkoplačevalskih žepov. Ne samo mi, marveč naši potomci so obsojeni, da bodo delali za vzdrževanje tega križa, in ker vsak nosi svoj križ, bo križ Slovencev pač avtocestni. Kako lepo je to že takrat vedela Elza Budau, ki je v Mladi cesti zapisala: Naša cesta, naš ponos, vsi skrbimo zanjo, Da ostala taka bo, naša lepa cesta.

Kajti Slovenci smo avtocestni križ zgradili točno tako, kot smo navajeni graditi lastna prebivališča: neprestano. Kot so hiše življenjski projekti, kot vsakih nekaj let dodamo še kak kvadratni meter, kot je večina dopusta namenjena dozidavam, prezidavam in obnavljanjem, kot gredo popoldnevi za manjša popravila in ženska življenja za pospravljanje, tako smo zastavili tudi avtocestni križ – za zmerom.

Nato bo prišel dan sodbe in Gospod bo poklical predse narode. In vsak, velik ali majhen, bo stopil pred Njegovo obličje in povedal, iz česa je naredil smisel svojega obstoja. Stopili bodo Špartanci in rekli, da so postali vojni stroj, ki so se ga bali največji imperiji sveta. Stopili bodo Atenci in povedali, da so s kulturo zasejali tisočletno civilizacijo. In ko bodo prišli na vrsto Slovenci, bodo ponosno rekli, da so zgradili in vzdrževali avtocestni križ. "Čakajte no," se bo začudil Bog, "pa saj to je samo par sto kilometrov, življenje naroda je šlo zanje?" Slovenci bodo šokirani strmeli vanj, nato pa se bodo spogledali in se v čudenju začeli krohotati: "Neverjetno, še Bog nas ne razume!"