Petek, 22. 3. 2024, 13.04
8 mesecev, 1 teden
Pogovor z Gabrom Keržišnikom
Vse za dobro fotografijo: Ja, brez težav se zapeljem ovinek ali dva nazaj, kdaj tudi kakšen kilometer ali dva
Da je Gaber Keržišnik, ki ga mnogi še vedno poimenujejo "prvi glas MotoGP", zakladnica znanja, je jasno že v prvih minutah pogovora. Prav tako to, da se z njim ni treba pogovarjati le o motociklih in avtomobilih. Je človek širine, a srce je vseeno še pri … da, motorjih. In potovanjih. Ravno se je vrnil iz Daytone, pogovor pa je nanesel tudi na užitke, ki so znani le motoristom – na primer smrdeč izpuh dizelskega kamiona pred njim ali sveže pognojena njiva, ko se pelje mimo. Pa o varnosti, fotografiji in še čem.
Kako bi opisal svojo strast do motociklov in kako se je začela?
Moja strast do motociklov ni samo strast, ampak je z leti postala tudi način življenja. Vse, kar počnem, je tako ali drugače povezano z motocikli ali pa tudi avtomobili. Vse skupaj traja že praktično od malih nog. Verjetno me je za vse skupaj navdušil oče, ki je bil zaposlen v Tehniškem muzeju v Bistri, kjer je skrbel za vzdrževanje in obnovo starih muzejskih avtomobilov in motociklov. Ko mi je v drugem razredu osnovne šole kupil prvi moped, je bila moja usoda zapisana vsemu, kar ropota in smrdi po bencinu.
Kaj je tisto, kar te najbolj privlači v svetu motociklizma?
Pravzaprav me zanimata tehnika in vožnja motocikla. Najbolj me privlačita hitrost in pospešek. Še vedno se mi zdi vožnja motocikla nekaj, kar je povezano s prostim časom, zabavo in užitkom. Motor mi pomeni sprostitev, zato je sprostitev in hobi vse, kar je povezano s tem. Pa tudi, če je to delo.
Kako si postal komentator MotoGP in kakšne so bile tvoje izkušnje v tej vlogi?
MotoGP komentator sem postal na osnovi mojega novinarskega dela v MotoGP. Včasih sem delal in pisal o MotoGP dirkah za različne tiskane medije. Najbolj znana izmed vseh sta takrat bila Avtomagazin in dirkaška revija Grand Prix. Imel sem znanje in izkušnje z dirk MotoGP in Superbike. Takrat sem vodil tudi radijsko oddajo Pole Position, ki je enkrat tedensko pokrivala dogodke iz avtomoto športa. Ker sem približno deset let amatersko dirkal z motorji tudi sam, sem ta svet poznal dovolj dobro, da me je takratna TV-ekipa, ki je pokrivala dirke Formule 1, povabila k sodelovanju za MotoGP. Seveda sem povabilo z veseljem sprejel.
Kateri je tvoj najljubši dirkaški spomin ali dogodek v MotoGP, ki se ti je posebej vtisnil v spomin?
Ni samo eden. Več jih je bilo. Med te sodi delo z velikimi dirkaškimi imeni. Intervjuji z največjimi imeni tega športa. Rossi, Stoner, Lorenzo in ostali. Pa dobre in napete dirke, na katerih se je o zmagovalcu ali prvaku odločalo v zadnjem krogu. Seveda pa tudi žalostni in pretresljivi dogodki ostajajo zapisani globoko v spomin. Smrtna nesreča Marca Simoncellija v Maleziji, nesreča Tomizawe v Misanu, Saloma v Barceloni in tudi smrt Nickyja Haydna v Misanu, čeprav se ni ponesrečil na dirki, ampak na cesti s kolesom.
Kako se razlikuje tvoja izkušnja kot voznika motociklov od tvoje vloge komentatorja?
Gre za dve povsem različni stvari, ki pa sta si včasih lahko podobni. Pri vožnji motorja sediš na motociklu in si akter, pri komentiranju pa sediš v studiu in si opazovalec. Je pa res, da je oboje napeto in adrenalinsko. Tako pri enem kot drugem moraš biti ves čas zbran in osredotočen na dogajanje. Če se z motorjem pelješ hitro, se zdi, da adrenalin kar šprica (smeh, op. a.). Če komentiraš dirko in je napeto, se prehitevajo in je drama ... Potem je to enako. Adrenalin je na vrhuncu in to se čuti in sliši.
Kako pomembna je varnost na motorju zate in kako se izogibaš tveganju na cesti?
Zelo je pomembna. Le tako preživiš. Tveganju se vedno izogibam v največji meri. Najprej je tu popolna in kvalitetna zaščitna oprema. Na motor nikoli ne grem brez nje. Tudi za kratko vožnjo do tržnice in nazaj oblečem jakno, rokavice in, jasno, nataknem čelado. Za daljše ture ali izlete pa še vse ostalo. Na dirkališču je obvezen usnjen kombinezon. Med vožnjo motorja po cesti vedno tudi spremljam promet in pazim na ostale udeležence na cesti. Priznam, da nisem vedno povsem znotraj omejitev in da kje, kjer je pregledno ali prazna cesta, včasih potegnem kak kilometer nad dovoljeno mejo, ampak ne delam neumnosti in ne pretiravam. Čez vasi ali naselja se ne vozim 200 kilometrov na uro.
Kako vpliva tvoja ljubezen do potovanj na tvoj odnos do motociklov?
Tudi to je običajno vedno nekako povezano. Vsako moje potovanje gre v to smer. Ali je povezano s kakšno moto turo ali pa grem pogledat kakšno dirko ali dogodek in potem to podaljšam v kak dan dodatnega dopusta. Pravkar sem se vrnil z dirke v Daytoni na Floridi. Ker sem šel pogledat dirko in se vozit z motorjem, sem potem to podaljšal na dodatnih nekaj dni dopusta. Pozimi sva bila z mojo gospo na Tajskem in v Indoneziji. Jasno sva se ves čas vozila z motociklom oziroma s skuterjem, ki ga na vsakem koncu lahko najameš. Ker sva bila ravno v Aziji, sem sam skočil še na testiranja dirkačev MotoGP, ki so se v vmesnem času tri dni dogajala v Maleziji. Vsak moj dopust je povezan z motorjem. Tudi če se s svojim avtodomom odpeljeva na poletni dopust na Hrvaško ali v Grčijo, je motor vedno zraven. Tam ga potem raztovorim in na dveh kolesih odkrivava nove kraje, zalive, kulinariko in ostalo. Moj dopust je res vedno vezan na dogajanje na dveh kolesih. Ko sem zime še preživljal v Sloveniji, pa sem si za zimski čas kupil motorne sani. Ko so vsi ostali smučali, sem se sam po zasneženem terenu preganjal z motornimi sanmi, ki so na nek način pač motor za sneg.
Kako se je tvoja strast do motociklov razvijala skozi leta, predvsem zdaj v "teh" letih?
Predvsem v smislu različnih interesov, povezanih z motocikli. Ko sem začenjal, so me zanimali le športni motocikli. Samo hitrost in dirkanje. Hitrejši kot je bil motor, bolj mi je bil zanimiv. Potem te to z leti mine. Starejši kot si, več ti pomeni uporabnost motorja ali udobje. Kasneje so me začenjale bolj zanimati ture z motociklom, potovanja, daljši izleti in druženje s prijatelji. Odkrivanje novih krajev na dveh kolesih. Še nekaj let kasneje so se temu pridružili cafe racerji. To so v starem slogu predelani motocikli. Potem klasični motocikli in veterani. Z leti te pri motorju bolj zanimajo stil, oblika, zgodovina in zgodba. Pomembna ti je uporabnost motocikla. Končna hitrost in moč padeta v drugi plan. Saj se je še vedno dobro peljati športno in hitro, a to ni več bistvo in vodilo. Vsaj pri meni je bilo tako.
Kako bi opisal občutek svobode, ki ga doživiš med vožnjo s svojim motorjem?
Všeč mi je veter v obraz. In sonce na koži. Pa rad doživljam okolico – intenzivno. Rad vonjam naravo, pomlad, cvetoč travnik in lipov drevored, pa morje ob cesti in še kaj. Na motorju mi ni odveč včasih tudi smrdeč izpuh dizelskega kamiona pred menoj ali sveže pognojena njiva, ko peljem mimo. Gre za doživljanje narave, okolice in vožnje na precej pristnejši in prvinski način, kot če sediš v avtu za volanom. Ko žge sonce, ti je vroče, in ko je hladno, te zebe. Če pa pada dež, si pač moker. To je to na motorju. V avtomobilu vsega tega ni.
Kateri je tvoj najljubši model motocikla in zakaj?
Nimam samo enega. Več jih je v garaži. Za potovanja imam BMW GS, ker je ultimativni motor za ture. Med športniki mi je najbolj pri srcu ducati, ker je ekskluziva. Sem tudi ljubitelj britanskih motociklov, zato imam triumphe. Pred kratkim sem si omislili še kultni indijski royal enfielda, izmed starodobnikov pa imam kawasaki KZ1000 in legendarno hondo CB500 four. To je le nekaj izmed motociklov v garaži. Aja, saj res ... Kakšen harley davidson tudi ne sme manjkati.
Kako vzdržuješ svoje motorje in skrbiš za njihovo varnost?
To je najtežje. Ker jih je več. Časa pa vedno premalo. Še najbolj tako, da jih vzdržujem v voznem stanju. Z vsakim se poskušam zapeljati vsaj nekajkrat na leto, da vzdržujem akumulatorje in pogonski agregat. Da jih obdržim v voznem stanju.
Se ti zdi izobraževanje o novih trendih in tehnologijah v svetu motociklizma pomembno v tvojem vsakdanu?
Izjemno. Vsaj dvakrat dnevno (zjutraj in zvečer), občasno pa še vmes, preverim dirkaške in moto novice na najpomembnejših internetnih straneh. Pokupim tudi vse domače moto revije in večino tujih. Novice spremljam redno in sem na nek način odvisen od njih.
Kakšne so tvoje izkušnje z mednarodnimi motociklističnimi skupnostmi ali dogodki?
Lahko rečem bogate, saj sem celo življenje vpet v to. Na mednarodni sceni. Popotovanja, moto ture, druženje s kolegi iz tujine, dirke ... Samo v MotoGP je več kot 20 dirk na leto na različnih koncih sveta. Moje delo zadnjih 25 let je povezano z motorji in potovanjem. Na leto preživim skoraj polovico časa v tujini, včasih pa sem bil več na potovanjih kot doma.
Kako ocenjuješ vlogo MotoGP in drugih dirkaških serij pri popularizaciji motociklizma?
Vloga MotoGP pri popularizaciji dirk ali motociklov je zelo velika. Kjer pač so TV-prenosi. Motoristi radi gledajo dirke in navijajo za svoje junake. Nemalo je takšnih, ki so zaradi dirk in zaradi junakov, kot sta Rossi in Marquez, začeli voziti motor, naredili izpit za motor ali se z motociklom odpravili na ogled kakšne dirke. Tudi sam sem med njimi. Ko sem v devetdesetih letih na TV spremljal boje Schwantza in Raineya, sem vedel, da je to nekaj, kar bi rad počel profesionalno in celo življenje. Tudi zaradi tega sem hotel voziti motor.
Kako bi opisal svoj slog vožnje in kako se je ta morda spremenil skozi leta?
Svoj slog vožnje bi opisal kot zmerno športen. Uf, trenutek za priznanje ... Ko sem bil mlajši, sem vozil hitreje. Zanimala me je hitrost. In tudi pospešek. Moj cilj je bil čim hitreje priti od točke A do točke B. Tudi na cesti sem bil ves čas na dirki. Potem se z leti povsem umiriš. Še vedno se rad peljem dinamično in tekoče. Ne maram "cjazenja" in stanja v kolonah. No, daleč pa od tega, da bi divjal. Če okoliščine dopuščajo, če je cesta pregledna in prazna in je lep asfalt, se še vedno rad peljem športno. Da pa bi divjal skozi mesta in vasi, da bi ogrožal druge v prometu ali sopotnika zadaj, mi pa ne pride na misel. Tudi skupinskih voženj po kakšni jadranski magistrali ali podobno se najraje izogibam, ker to hitro preide v dokazovanje. Razen če grem s skupino prijateljev, ki jih dobro poznam in od katerih vsak že ve, kaj drugi zmore. Takrat se peljemo skupaj in počasi. Prav to je najbolj luštno ... (zavzdihne ob misli na te vožnje, op. a.).
Kateri so tvoji najljubši kraji za potovanje z motociklom in zakaj?
Vedno topli kraji. In tam, kjer so lepe ceste in kjer so ostali udeleženci naklonjeni motoristom. Pozimi zagotovo Azija. Pa tudi Amerika. Florida ali še bolj Kalifornija, ki ima super ceste in naravo za vožnjo motocikla. Enkratna je tudi Španija. Pa Avstrija in nam bližnji prelazi ter Alpe. Z motorjem grem vedno rad na hrvaško obalo in otoke, a ne v strogi sezoni, ker je preveč prometa in je prevroče. Spomladi ali jeseni. Zadnja leta pa z motorjem vse bolj odkrivava Grčijo in je tudi super.
Kako sodeluješ pri promociji varne vožnje z motociklom v skupnosti?
Vedno, kadar me povabijo, se odzovem. Kadar so različne akcije za varnost v prometu, sem iskreno rad zraven. Tudi skozi oddaje pred dirkami MotoGP smo promovirali varnost v prometu, uporabo zaščitne opreme ali šole varne vožnje. Veliko smo naredili za promocijo tega, vsekakor po svojih močeh.
Kako med vožnjo vkomponiraš telefonske pogovore?
V avtomobilu preko vgrajenega prostoročnega sistema za telefoniranje. Na motorju pač ne telefoniram med vožnjo. Včasih sem mislil, da lahko in da je prostoročno telefoniranje to, da telefon zataknem med uho in čelado. Pa me je nekega dne ustavil policaj in me podučil, da temu ni tako. Dal mi je kazen. Od takrat ne telefoniram več. Poznam pa cel kup ljudi, ki so si v čelado vgradili mikrofon in slušalke za uporabo telefona. Sam tega nimam, a vem, da sistem deluje brezhibno in odlično. Jaz pa imam na motorju rad svoj mir. Med vožnjo svoj telefon Huawei P60 Pro uporabljam zgolj za navigacijo preko nosilca na krmilu motocikla.
Kako pomembno je zate, da imaš pri sebi telefon, ko greš na vožnjo?
Zelo. Vedno ga vzamem s seboj. Telefon mora biti pri roki. Tudi za primer, če bi šlo kaj narobe. Če se pokvari motor ali spusti guma.
Katere aplikacije so zate kot vozniku motorja najpomembnejše?
Zagotovo vremenske. Da vem, kako se obleči in kam se odpraviti, kje je suho in kje bom moker. Pa različne mape za navigacijo. In jasno, kakšen vodič po dobrih gostilnah. Včasih preko Bookinga iščem tudi prenočišča.
Če greš na vožnjo z motorjem sam, ali imaš navado, da se javiš svoji partnerki, ko prispeš na cilj? Če da, kaj to pomeni tebi in njej?
Običajno ne. Nimava dogovora, da bi bilo to obvezno. Ponavadi sicer pokličem, ampak ne zato, da bi se javil, da sem živ. Kar tako, da povem, če se je kaj lepega zgodilo med vožnjo ali če smo doživeli kaj zanimivega. Sicer pa pri meni ponavadi to hitro vidi na Instagramu (glasen, nagajiv smeh, op. a.).
Ali je tvojo partnerko kdaj strah, ko greš na vožnjo?
Mislim, da ne. Pravzaprav je tega nikoli nisem vprašal. Jaz sem tako ali tako ves čas nekje na motorju, tako da to ni posebno doživetje, ampak skoraj stvar rutine. Tako kot za tistega, ki v službi vozi kamion, avtobus ali bager. Sicer pa je tudi ona pogosto z menoj na dveh kolesih.
Kako se spopadaš s predsodki, povezanimi z vožnjo z motocikli, še posebej v tvoji starosti?
Saj še nisem tako star! (glasen smeh, op. a.) Ne vem. Star si, kolikor se počutiš starega. Ravnokar sem se vrnil s Floride. Tam mi je družbo delal moj stric, ki je star 76 let in je brez težav vozil mojega harley davidsona in nam sledil. Čisto nič ga nismo čakali. Mislim, da če si agilen in gibljv, ni ovir. Dokler je želja, je vse dobro. Predsodke imajo tisti, ki nikoli niso vozili motocikla. Od ljudi sem tudi že slišal, da ne gredo na motor, ker se bojijo, da se jim bodo ljudje smejali. Da bodo videti smešno v motoristični opremi in s čelado na glavi.
Kakšno mnenje imaš o mladih in motorjih? Ali se ti zdi, da se prehitro usedejo na motor? Ali spoštujejo varnost na motorju?
Žal ne, ne mislim, da se mladi prehitro usedejo na motor. Ravno obratno. Mlade motorji zanimajo vse manj. Bolj jih vlečejo telefon, tablica in računalnik. Za mlade so danes socialna omrežja in videoigre skorajda vse. Povprečna starost kupca motocikla se v svetu vse bolj dviguje. Tja proti 50. letom že gre. Včasih je bilo drugače. Vsi smo vozili motor ali moped "na šverc", še preden smo zares imeli dovoljenje za vožnjo ali bili sploh dovolj stari za to. Svoj prvi motor sem si kupil z zaslužkom od počitniškega dela. Danes kaj takšnega ne vidiš več. Po večjih naseljih, kot je bilo naše Štepanjsko ali kot so sosednje Fužine, so se skupine mulcev po cele dneve preganjale skupaj s Tomosovimi mopedi. To je danes povsem izginilo. In s tem zamira tudi zanimanje za motor med mladimi. Običajno se vozijo z avtobusom, skiroji, rolerji ali pa jih na vsak konec peljejo starši z avtom. Ko dopolnijo 18 let, naredijo izpit za avto, in to je to. Mi smo pri 14 letih vsi imeli mopede. Še celo prej. Pri 16. pa sem šel takoj delat izpit za A-kategorijo motocikla do 125 ccm.
Kakšne so tvoje sanje ali cilji, povezani z motociklizmom v prihodnosti?
Moje sanje so še vedno enake. Če bi lahko, bi imel svoje dirkalno moštvo. To bi bil moj cilj. Sicer bi si želel delati dobro popotniško motociklistično TV-oddajo in še vedno tudi delati reportaže in prenose z dirk MotoGP za televizijo in gledalce. To bi mi bilo povsem v redu.
Kaj bi sporočil mlajšim navdušencem nad motocikli in MotoGP, ki se morda prav tako želijo ukvarjati s tem športom?
Naj se z motorjem vozijo po stezi in naj ne dirkajo po cesti. Kdor je res dober, pogumen in talentiran, bo hiter na dirkališču in ne v javnem prometu. Če je želja dovolj močna, jim bo zagotovo uspelo, pa čeprav so dirke drag šport in je pokroviteljev malo. Naš uspešni motokrosist in prvak Tim Gajser je lep primer, da se s trdim delom da uspeti in biti najboljši tudi, če prihajaš iz motociklistično nezanimive države, kot je Slovenija. Trdo telo in močna želja lahko odpreta vsaka vrata.
"Če ne fotografiraš, nisi bil." Pritisneš kakšno fotografijo konca ali cilja vožnje? Ali morda zdaj, ko si uporabnik P60 Pro, fotografiraš kaj več?
Fotografiram vedno. In enako. Ne več in ne manj. Že tako so nekateri mnenja, da sem preveč na telefonu in da hočem zabeležiti vsako stvar in vsak dogodek. Morda z novim P60 Pro fotografiram celo nekoliko manj oziroma manj časa, saj mi dobra fotografija hitreje uspe. Fotoaparat je res precej boljši od predhodnika, pa je bil že tam odličen (P30 Pro). Ga pa vsakokrat potegnem iz žepa, ko se z motorji ustavimo in je lep razgled ali pa zadovoljna skupina prijateljev.
Ali se kdaj med vožnjo ustaviš za dobro fotografijo?
Redno. Kadar je lep razgled. Dober ovinek. Dober motiv. Star avto ob cesti. Sončni zahod. Ne samo, da se ustavim, nemalokrat se celo zapeljem ovinek ali dva nazaj, kdaj tudi kakšen kilometer ali dva. Zdravo, sem Gaber in rad imam dobre fotografije (smeh, op. a.).
Že nekaj časa si uporabnik P60 Pro. Katere funkcije so te najbolj prevzele in navdušile?
Priznam. Nisem zahteven uporabnik telefona. Telefon, SMS, osnovne aplikacije, kot so Booking, mobilna banka, WhatsApp, e-pošta, Instagram, Facebook in, jasno, fotoaparat – to je v glavnem vse, kar uporabljam. Deluje odlično in nimam pripomb. Najbolj me je zagotovo navdušil fotoaparat, še posebej v temi ali slabih delovnih pogojih.
Baterija telefona zdrži zelo dolgo časa? Kolikokrat na teden ga ti polniš? Kakšno je tvoje mnenje o bateriji tega telefona?
Res zdrži dolgo. Odvadil sem se avtomatskega polnjenja vsak večer, to je zame velika sprememba. Če je treba, ga za nekaj minut priključim na turbo polnilec, da na njem piše sto odstotkov, kajti to je pri meni obvezno – le s polno baterijo grem od doma.
Če potegnemo črto – kako bi ocenil telefon Huawei P60 Pro na lestvici od ena do deset?
Meni je všeč. Dam mu najvišjo oceno. Zdaj to lahko storim. Čez nekaj let, ko bom v rokah držal novejši Huawei, ki bo sodobnejši in boljši, bo tisti imel deset, tale pa morda sedem ali osem. Ampak zdaj imam tega, in dokler dela odlično, je moja ocena upravičeno deset. Super telefon je in zna in zmore bistveno več, kot znam ali obvladam sam. Ima pa naziv "kralj mobilne fotografije" resnično upravičeno.
Naročnik oglasnega sporočila je HUAWEI.
