Nedelja, 17. 11. 2013, 20.08
7 let, 9 mesecev
Klara Stanič: Podjetja še vedno ne razumejo, da ne prodajajo zaradi prometa, temveč zaradi plačila
Ena od stvari, ki je v času krize močno narasla, je plačilna negotovost. O tem ne govorijo le podatki o večjem številu stečajev podjetij, temveč tudi povečanje povpraševanja po zavarovanju terjatev v zadnjih treh, štirih letih, pravi Klara Stanič, strokovnjakinja za plačilno nedisciplino, ki na področju zavarovanja terjatev in poslovnega tveganja deluje že deveto leto.
Prav z zavarovanjem terjatev se lahko podjetja zavarujejo pred plačilno nedisciplino. Čeprav zavarovanje terjatev ni nov instrument, v Sloveniji še ni dobro uveljavljen ter ga bolje kot podjetja, ki delujejo na domačem trgu, poznajo in po njem posegajo izvozniki.
"Če je podjetje zavarovano, zaradi obveznosti do zavarovalnice ne more dolžniku omogočiti dvo- ali večmesečno zamudo, saj je na drugi strani zavezano poročati zavarovalnici, ki se v primeru zamude odloči za izterjavo. Na ta način poslovanje podjetij postane bolj dosledno."
V čem je, poleg tega, da za to možnost ne vedo, še razlog, da podjetja pogosteje ne zavarujejo svojih terjatev? Klara Stanič: "Morda a priori mislijo, da je to drago in niti ne poskušajo pridobiti ponudbe. Morda razlog tudi, da v številnih slovenskih podjetjih ni nikogar, ki je neposredno odgovoren za finance, in se prepogosto zanašajo na morebitno pomoč zunanjega računovodstva. Pogosto pa se z njimi ukvarjajo direktorji, ki tako ali tako počnejo vse."
Ker v preteklosti nismo vpeljali določenih dobrih praks, kot je zunanja ocena zmožnosti poplačevanja posojil, imamo danes pri nas več stečajev in več bančnih krčev, kot bi jih imeli sicer. "Če bi recimo v Sloveniji leta 2007 ali 2008 uvedli institucijo ECAI-a (External Credit Asessment Institution, v prevodu: ocena kreditne zmožnosti, ki jo izvede zunanja institucija), določena podjetja v preteklosti ne bi mogla dobiti posojil pri bankah, saj bi te uporabljale mnenje še nekoga zunanjega za benchmarking. Veliko posojil je bilo namreč odobrenih ravno na podlagi napačnih ocen tveganosti podjetij."
"Veliko podjetij še vedno gleda na svoje poslovanje skozi obseg prometa. Če se odločiš, da boš imel dosledno politiko tveganja, da boš torej vpeljal dober risk management, to pomeni, da boš previden pri prodaji tistemu, ki mu morda ne smeš a priori zaupati, ker ima slabo bonitetno oceno. Zaradi tega bo sicer promet morda nižji, vendar se zdi, da prepogosto podjetja še vedno ne razumejo, da ne prodajajo zaradi prometa, ampak zaradi denarja, ki ga dobijo plačanega."