Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
9. 3. 2015,
17.02

Osveženo pred

7 let, 9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

podjetništvo

Ponedeljek, 9. 3. 2015, 17.02

7 let, 9 mesecev

Med bombardiranjem Beograda je v ZDA prodajal IT, danes vlaga v slovenske start upe.

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Kako bo nastala "Balkanska Silicijeva dolina", kako je bilo poslovati iz Srbije z Američani v vojnih letih ter kaj lahko Srbija ponudi slovenskim visokotehnološkim podjetjem.

Srb Nebojša Lazić je serijski podjetnik, ki je pred tremi leti v iskanju novih izzivov postal poslovni angel. Zato je s prijateljem Vojem Lalićem ustanovil "inkubator-pospeševalnik-sklad tveganega kapitala" StartLabs. Danes zaradi posla živi med Beogradom in San Franciscom in poskuša ustvariti naslednjega tehnološkega velikana. Tega išče v zagonskih podjetjih v vseh državah nekdanje Jugoslavije, tudi v Sloveniji. Tako je del družine StartLaba tudi slovenski start up CarLock, ki je tudi prejel njihovo investicijo v sodelovanju z izraelskimi skladi tveganega kapitala. Danes 40-letni Lazić sicer spada v generacijo, ki je svojo karierno in poslovno pot začela v Srbiji v svinčenih 90. letih preteklega stoletja ter uspehe dosegala tudi pod embargom države v prvem desetletju tretjega tisočletja. Po izobrazbi je diplomirani strojnik, je tudi avtor večjega števila knjig s področja programiranja, večino svojega življenja pa je preživel v digitalnem svetu.

V svoji "podjetniški eri" ste ustanovili več kot pet podjetij. Kdaj pa ste se prvič spustili v svet podjetništva? Že v srednji šoli sva s kolegom začela pisati programsko kodo. To je bilo ravno v času razpada Jugoslavije. Pravzaprav sva razvijala programske rešitve za programiranje strojev, ki so predelovali kovine. Primarno za stroje, ki so jih uporabljale strokovne šole. Prve posle z njimi sva sklenila leta 1991, torej v tretjem letniku srednje šole. Kmalu pa je prišlo tudi povpraševanje iz industrije.

Zakaj ste se odločili, da nadaljujete šolanje, in ne ostanete podjetnik? Zaradi znanja. Takrat sploh še ni bilo fakultet, ki bi se osredotočale prav na programiranje. Sicer so posamezne naravoslovne fakultete v okviru svojih programov ponujale tudi ta znanja, vendar so bila zelo osnovna in vezana na ozko področje. Ker sem se že v srednji šoli ukvarjal s povezavo programske in strojne opreme, sem se na koncu odločil, da grem študirat na fakulteto za strojništvo univerze v Beogradu. To se je izkazalo za odlično potezo. Prvič, fakulteta je imela odlično moderno opremo, najverjetneje najboljšo v širši regiji. Drugič, spoznal sem tri asistente, ki so kmalu odprli svoje podjetje Pamet in k sodelovanju povabili tudi mene.

Ste postali uslužbenec? Da. Prvo leto sem bil stažist, potem pa sem se ekipi pridružil kot polnopravni član. Delali smo spletne strani, večinoma izključno za ameriške naročnike. V bistvu samo za Američane. Edini projekt, ki smo ga takrat, torej okoli leta 1998, naredili za evropski trg, je bila spletna tržnica rabljenih avtomobilov Mobile.de. Ta je danes največji ponudnik teh storitev v Nemčiji, če se ne motim tudi v Evropi.

Podjetnik v bombardirani in izolirani državi

Zakaj ste delali z Američani? Leta 1999 je Nato že začel bombardirati Beograd. Vas ni motilo delati za "sovražnika"? S tujino smo delali predvsem, ker v Srbiji nihče ni iskal takih storitev. Kar zadeva sodelovanje z Američani … Nismo bili edini. Vsi v Srbiji, ki so imeli taka znanja, so delali z njimi.

Pa vaših sonarodnjakov to ni motilo? Srbi ste znani kot patrioti … Ne. Kot sem že omenil, nismo bili edini, ki so iz Beograda med bombardiranjem poslovali z Američani, pa ne samo na področju IT-rešitev. To je Balkan, vsak je poskušal preživeti, kakor se je pač dalo. Nikoli nismo naleteli na kakršnokoli negativno mišljenje o našem delu. Pač, poskušali smo preživeti. Kot vsi drugi.

Kako pa vam je uspelo poslovati v času bombardiranja in pozneje pod embargom? Največji izziv je bil kupiti dovolj veliko količino bencina na tržnici, da so lahko agregati živeli. IT-posel brez elektrike ni ravno … posel. Bili so zelo zanimivi časi. Sem se pa v teh razmerah naučil, kako iz nič nekaj narediti. Poleg tega jaz in celotna moja ekipa takrat nismo imeli posebnih znanj o vodenju podjetja. Nismo razmišljali o start upih, o denarju skladov tveganega kapitala … Takrat je bilo vse to novo še v zahodnem svetu, kaj šele v Srbiji.

Omenili ste že, da Američanom ni bilo mar, s kom sodelujejo … Res je. Sicer je treba poudariti, da smo imeli ljudi v tujini, ki so se dogovarjali o poslih. Sicer pa je bilo Američanom popolnoma vseeno, iz katere države smo. Ali iz Kitajske, Kazahstana, ali iz Srbije. Pomembno je bilo, da so lahko z nami komunicirali ter da so dobili to, kar so naročili. Danes, ko gledam nazaj, bi kot našo glavno dodano vrednost izpostavil našo pripravljenost prilagajanja njihovemu časovnemu pasu. Preden so oni odšli spat, smo se dogovorili, kaj je treba storiti. Potem smo mi celo noč delali, zjutraj pa so dobili zahtevano. Tak način dela in posledično sodelovanje je na koncu izpadlo zelo produktivno in učinkovito. Seveda pa smo bili Srbi zelo poceni delovna sila. Na začetku pa smo imeli tudi srečo, saj smo začeli v obdobju nastajanja ".com balončka". In denarja je bilo dovolj.

Kako pa je pok dot.com balona prizadel vas? Podjetje je v začetku poka balona zaposlovalo okoli 50 ljudi. Hkrati pa je podjetje prešlo s področja razvoja predvsem na področje poslovnega svetovanja. Vendar se je kmalu po poku balona naš trg začel krčiti, posledično pa tudi naša ekipa. Tako smo leta 2003 ostali samo še trije. Jaz sem potem za devet mesecev odšel v vojsko. Po prihodu nazaj smo ponovno poskušali začeti prodirati na tuje trge. In tako smo odprli podjetje MotionApps.

Ste se spet osredotočili na razvoj? Da. Ravno v tem času so se začeli v ospredje prebijati pametni telefoni. Sami pa smo želeli preiti s svetovanja in dela za druge na razvoj lastnih proizvodov. Po naključju smo naleteli na ekipo nekdanjih zaposlenih pri Palmu, ki so odprli svoje podjetje HandSpring in razvili enega prvih pravih pametnih telefonov Treo. Vse skupaj je sicer pozneje kupil Palm.

Ste hoteli izkoristiti predvsem priložnost, da ste med prvimi na trgu? Res je. Začeli smo razvijati aplikacije za omenjeni mobilnik. Posebnost trga aplikacij, v primerjavi z današnjimi razmerami, je bilo dejstvo, da so imeli razvijalci lastne "tržnice". In ne proizvajalci operacijskih sistemov in mobilnikov, kot je danes, ko imata Google in Apple bolj ali manj monopol na tem področju.

Pa ste bili osredotočeni samo na končnega uporabnika? Na začetku da, vendar smo kmalu začeli sodelovati s podjetji. Ker so nas ona kontaktirala. Sicer nismo delali aplikacij po naročilu, ampak smo obstoječe prilagodili naročniku. Ko danes gledam nazaj, smo bili pravzaprav zelo "lean" (smeh). Samo da takrat na to nismo gledali iz tega zornega kota, ampak smo samo želeli postati čim bolj uspešni.

Ste bili "lean" zaradi intuicije? Da. Prav s tem načinom dela smo na koncu našli nekaj "zlatih jajc". Torej našli smo bolečine na trgu, ki jih do takrat še nihče ni reševal.

Bolj specifično? Prvi uspeh smo doživeli z aplikacijo, ki je uporabniku omogočala, da lahko prek mobilnega telefona posluša posnetke na domači telefonski tajnici. Vem, da se danes sliši neumno, takrat pa je bila rešitev zelo tehnološko zapletena. In ljudje so to potrebovali. Veliko ljudi.

Vendar ste denar na koncu našli v poslu s podjetji? Mislim, da je okoli leta 2005 do nas resneje pristopil sam Palm. Podjetje je takrat pripravljalo svojo različico prenosnika, ki bi bil povezan z mobilnim telefonom. Torej nekaj, kar bi danes najverjetneje uvrstili med netbooke. Razvili smo veliko različnih aplikacij za Palm, vendar je bila dva tedna pred uradno splavitvijo proizvoda zamenjana vsa uprava Palma. In projekt ni nikoli ugledal luči sveta. Palm so potem prevzeli nekdanji zaposleni Appla in hoteli konkurirati iPhonu, ki je takrat že bil na trgu. Smo torej nekje leta 2008. Nova uprava nas je spet kontaktirala in spet smo začeli delati z njimi. Sodelovali smo tudi pri pisanju operacijskega sistema WebOS in velik del njegove kode je prišel izpod naših prstov. Vendar tudi ta zgodba na koncu, čeprav smo kar nekaj zaslužili, ni bila uspešna. Kot veste, Palma danes ni več, saj jih je na koncu kupil HP.

Zato smo začeli razvijati aplikacije za iPhone.

Pa je bil takrat to še dober posel? Zadnje raziskave kažejo, da danes le majhen odstotek razvijalcev sploh lahko preživi od aplikacij … Takrat je bil to dober posel, dobro smo služili. Ni bilo potrebno, da ste razvili Angry Birdse. To obdobje se je končalo leta 2012, ko je trg postal že zelo konkurenčen in zasičen.

Od podjetnika do investitorja

Kako ste prešli od podjetnika do investitorja? Ko nam je posel z aplikacijami že umiral, smo razvili spletno prodajo kuponov. Prvič smo se začeli igrati z idejo, da potrebujemo investicijo za hitrejšo rast. Takrat sem se prvič "uradno" srečal s svetom start upov. Ta izkušnja me je veliko naučila, predvsem tega, kaj pomeni dobiti denar iz tujine za podjetje v Srbiji. Zato smo se leta 2013 odločili, da odpremo StartLabs. Pa niste videli večje priložnosti v tem, da sami poskušate uspeti z novim start upom? Novo podjetje sem ustanovil že petkrat, šestkrat pred tem. Želel sem si novih izzivov. Poleg tega sem imel nekaj svojega denarja ter veliko poznanstev tako v regiji kot v Silicijevi dolini. Prav v regiji nekdanje Jugoslavije sem videl, in vidim še danes, veliko potenciala, predvsem v ljudeh.

Kaj pa je pravzaprav StartLabs? Ste inkubator, pospeševalnik ali sklad tveganega kapitala? Mi smo mešanica vsega naštetega. Osnovna ideja je bila, da naredimo pospeševalnik. Vendar smo kmalu ugotovili, da regija takrat še ni bila dovolj razvita. Večina balkanskih start upov v tistih časih je bila ali spinoffov oziroma stranskih projektov strokovnjakov, ki so podjetje razvijali ob redni službi. Le malo je bilo pravih start up podjetnikov oziroma, kot jih moj partner Lalić imenuje, superherojev s samomorilnimi težnjami. Prvo leto delovanja StartLabsa je bilo pravzaprav tipanje trga. Ponujali smo semensko investicijo in mentoriranje. Testirali smo hipoteze: ali sploh lahko najdemo zanimive projekte, zanimive ljudi, ali lahko izkoristimo svojo mrežo poznanstev …

Očitno ste uspešno končali testno fazo. Smo. Ob tem bi poudaril, da smo pravzaprav zadovoljni, ker nismo odprli pospeševalnika, ker sta že sama beseda in koncept pridobila kar veliko negativne konotacije v vmesnem času.

Rekli ste, da ste na začetku v StartLabs vložili svoj denar. Ste po uspešni validaciji ideje pridobili dodaten denar? Po prvem letu smo povabili tudi druge poslovne angele in sklade tveganega kapitala. Nekaj denarja je prišlo iz Evrope in ZDA, večina pa od regionalnih poslovnežev. Zadnje imam za osebni uspeh. To so večinoma uspešni poslovneži iz "old biznisa", ki spremljajo trende v svetu. Želeli so se vključiti v ta svet, niso pa vedeli, kako. V to bi se spustili s ciljem, da oplemenitijo svoj denar. Zato smo jim mi ponudili način, da je varnost njihovega vložka kar največja, hkrati pa, da ne izgubljajo svojega časa. Saj to ni njihov posel, nimajo dodane vrednosti. Poleg tega pa vlagatelje učimo o poslu, regiji …

So zadovoljni? Vse skupaj traja šele štiri mesece. Naredili smo šele nekaj investicij, tako da zdaj težko rečem.

Ste kakšno podjetje že prodali? Ne, najdlje s start upom delamo šele leto dni. Treba je poudariti, da uspešno globalno tehnološko podjetje ne nastane v treh, šestih mesecih … To je tek na dolge proge. Mi s podjetji nameravamo delati od pet do deset let.

O start upih

Ali morajo podjetja, v katera investirate, odpreti pravno osebo v Srbiji ali v ZDA? ZDA. Vendar po mojem mnenju to ni pomembno. Dokler si start up. To postane pomembno, ko ali začneš prodajati na veliko ali ko iščeš "grow" investicijo. Vendar mora start up do takrat veliko narediti. Je pa nemogoče dobiti tujo investicijo, če imaš podjetje registrirano v Srbiji ali v Sloveniji.

Kakšna podjetja vas zanimajo? Programske rešitve z globalnim potencialom rešujejo bolečine podjetji. Torej posel B2B. Strojne rešitve nas toliko ne zanimajo, predvsem zato, ker sami nimamo toliko izkušenj na tem področju.

Kaj mora podjetje imeti, ko pride do vas? Če ima plačljive stranke, je odlično (smeh). Če ima MVP, je velik plus, ampak zanimajo nas tudi proizvodi, ki so pred tem. Torej proizvodi, ki so lahko v treh mesecih že pri testnih strankah. Veliko naših start upov že ima proizvod, ampak imajo težave pri pridobivanju strank.

Sodelujete že s slovenskim start upom CarLock. Vas zanimajo še kakšna druga podjetja? Pogovarjamo se z mnogimi, ampak trenutno se še z nikomer nismo dogovorili.

Kakšni smo Slovenci v primerjavi s Srbi kot podjetniki? Zelo podobni. Velikih razlik ni. Ljudje, v katere mi investiramo, ne živijo v svetu bedarij, ki so se dogajale v naših državah v zadnjih desetletjih. Slovenci ste sicer, zelo na splošno, boljši v kreativnih industrijah. Torej dizajn … Srbi pa imamo malo več znanja na področju naravoslovja. Vendar razlike so res majhne, pa govorim tako o Makedoncih, Bosancih …

Kaj najprej naredite, ko sprejmete novo podjetje pod svoje okrilje? (smeh) Povem jim, da je večina stvari, ki so jih do zdaj naredili, ničvrednih in da naj vse skupaj čim prej pozabijo.

In kako to sprejmejo? Odvisno. Imeli smo nekaj primerov, ko so bili ljudje za tak odnos hvaležni. In nekaj primerov, ko to ni bilo dobro sprejeto.

Kakšen nasvet daste vsem, ki se spuščajo v svet podjetništva? Da naj iščejo nasvete. Večina ljudi se ne zaveda, kako malo vedo. To sem na svoji poti izkusil tudi sam. Treba se je zavedati, da ne veste vsega, ter najti ljudi, ki imajo to znanje in izkušnje. Hkrati pa morajo biti podjetniki tudi odprti do sprejemanja nasvetov. Nato jih morajo znati analizirati in ovrednotiti. Velikokrat bodo dobili različne nasvete glede iste težave. Pa še to bi poudaril: ne berite TechCruncha. Ne da bi bila vsebina slaba, ampak izkrivlja realnost. Vsi govorijo o Facebooku, DropBoxu, Uberju …, vendar je v ozadju veliko odličnih zgodb o start upih, za katere večina niti ne razume, kaj delajo. In posledično ne pridejo v medije. Niso "celebrity". In takih zgodb je ogromno.

Hkrati pa se je treba zavedati, da znanje ni v knjigah. Vsi se še učimo, tako jaz kot kolegi iz San Francisca. Stvari je treba delati pazljivo in premišljeno.

Balkanska silicijeva dolina

Že 25 let delate z Američani, zadnjih nekaj let pa tudi s podjetniki iz balkanske regije. So kakšne razlike med temi podjetniki, mentaliteto …? Razlike med recimo slovenskimi in srbskimi podjetniki so zanemarljive, to sem že omenil. Predvsem na področju mentalitete. Sicer je Slovenija najbolj razvita v tej regiji na področju start upov, saj imate nekaj let prednosti. Glede primerjave z ZDA bi se osredotočil na Silicijevo dolino, saj je Amerika širok pojem. Silicijeva dolina je planet zase. Tudi v primerjavi z drugimi najrazvitejšimi državami na svetu. Silicijeva dolina je nastala pred 60 leti, svet start upov pa ima že več kot 20-letno tradicijo. Res, ne moremo primerjati Silicijeve doline z drugimi kraji na svetu. Veliko se govori o tem, da želijo druge države posnemati Silicijevo dolino. Vendar je to po mojem mnenju napačen pristop. Treba je pogledati, kakšne so prednosti posamezne države, regije v primerjavi z ZDA. Kaj mi znamo in oni ne. Morda je slišati smešno, vendar je takih področij veliko. Mi verjamemo, da ima recimo regija Balkana veliko različnih prednosti pred ZDA. Treba jih je le odkriti in jih razvijati.

Moramo torej začeti razmišljati o "balkanski Silicijevi dolini"? Povezovanje med akterji v skupnostih nekdanjih držav Jugoslavije ni samo potrebno, ampak ključno za razvoj regije. Veliko podjetij je že dokazalo, da se da tudi v tej regiji narediti globalno visokotehnološko zgodbo. Se je pa treba zavedati, da je za večino tujcev Balkan še vedno en del. Ravno sem se pogovarjal z investitorji iz Silicijeve doline, ki bodo prišli v Slovenijo na konferenco Podim, in ni jim jasna razlika med Slovenijo in Srbijo. Razdalja med Ljubljano in Beogradom je enaka kot razdalja med San Franciscom in Los Angelesom. Imajo popolnoma drugačno perspektivo. In to moramo razumeti tudi mi. Vsaka posamezna država je kot trg absolutno premajhna.

Se mora torej Balkan promovirati kot regija? Gre za kompleksno vprašanje.

Tehnično ali politično kompleksno? Ni tehnično kompleksno. Ampak v politiko se ne bi spuščal, saj se z njo ne ukvarjam. Edini način, da se regija začne spet povezovati, so majhni koraki. Sistemska rešitev bi bila sicer dobra, vendar se mi ne zdi, da bi bilo povezovanje med državnimi inštitucijami realno izvedljivo. Vse mora biti organsko. Povezovati se morajo podjetja, poslovni angeli, podjetniki … Sistemska rešitev mora biti posledica realnih potreb in realnega načina, kako se stvari povezujejo. Ne pa da sistemska rešitev diktira način, kako se bomo v regiji povezovali. Lahko pa države že zdaj pomagajo, predvsem na področju infrastrukturnih projektov. Ter pri privabljanju tujih strokovnjakov … Sistemsko ne bomo nikoli razvili "balkanske Silicijeve doline".

Kako lahko bralci pridejo do vas? Prek spletne strani ali LinkedIna … ves čas iščem zanimive projekte in vsakomur rad prisluhnem.

Ne spreglejte