Sobota, 24. 6. 2017, 4.12
7 let, 2 meseca
Asmir Bečarević, predsednik sindikata rudarstva in energetike
"Namesto da bi bili na Teš 6 ponosni, nas je sram" #intervju
Ko je pred natanko devetimi leti tedanji direktor Termoelektrarne Šoštanj (Teš) Uroš Rotnik v Parizu s francosko multinacionalko Alstom podpisal pogodbo o dobavi tehnološke opreme za blok 6, je bil Asmir Bečarević star 30 let. V Premogovniku Velenje je delal na jamskih gradnjah, predvsem na progah.
Nekaj dni zatem je Rotnik novico o podpisu pogodbe, ki je pomenila dokončni začetek projekta Teš6, razkril na skoku čez kožo – tradicionalni prireditvi na velenjskem stadionu, namenjeni sprejemanju novincev v rudarski poklic. Pospremil jo je buren aplavz. Rudarji so verjeli, da je pred njimi svetla prihodnost.
A izkazalo se je drugače. 1,43 milijarde evrov projekt je z vsemi svojimi napakami, nepravilnostmi in napačnimi napovedmi začel uničevati vse okrog sebe. Najbolj je udaril po tistih, zaradi katerih so ga sploh gradili – rudarje. Danes je Bečarević predsednik Sindikata delavcev rudarstva in energetike (SDRES), ki ga je pomagal ustanoviti leta 2014 ob izbruhu spontane stavke v premogovniku. "Bili smo zavedeni," pravi danes, ko beseda nanese na Teš 6.
Sediva le streljaj od Termoelektrarne Šoštanj (Teš), kjer imajo že nekaj dni težave. Blok 6 ne obratuje. Tudi edini preostali blok 4 dela z zmanjšano zmogljivostjo. Kaj to pomeni za Premogovnik Velenje, ki dobavlja lignit za elektrarno v Šoštanju? (Pogovarjala sva se v torek, blok 6 zdaj spet deluje, op. a.)
Trenutni zastoj ne vpliva na samo proizvodnjo premoga, bo pa manjši odvzem, kar bi lahko vplivalo na našo likvidnost. Premogovnik za Teš izkoplje približno 13 tisoč ton premoga na dan. Premog, ki ga zdaj kopljemo, gre namreč v zalogo, ki se šteje v poslovni izid. Kaj bo to pomenilo na letni ravni, bo jasno, ko bo Teš spet začel na polno obratovati.
Delamo 500 metrov pod zemljo v okolju, kjer ni naravne svetlobe, ampak le veliko plinov, prahu in prepiha. To je težko in tvegano delo.
Vas skrbi? Premogovnik Velenje je od leta 2015, ko je razglasil insolventnost, v finančni in poslovni sanaciji. Kako to občutite zaposleni?
To zelo občutimo. Že od 2012 nas silijo v sklepanje različnih kompromisov. Delodajalec izkorišča razmere in pritiska na stroške dela, čeprav se kaže, da bi bilo pred tem mogoče privarčevati tudi na drugih področjih. Eden od takšnih primerov so razpisi. Zdaj jih v imenu premogovnika vodi posebej za to izbrano podjetje in prihranki so veliki. To kaže na to, kaj se je dogajalo v letih pred tem.
Biti rudar je poseben poklic.
Res je. Zelo specifičen.
Preberite še:
Slovenski vojak: nekoč ponos, danes v strganih škornjih
Kaj dela Slovenija, ko jo Hrvaška premika po šahovnici
Med fizično najzahtevnejšimi. Je nevaren za življenje in zdravje. Kje sploh še lahko varčujejo pri rudarjih in ostalih zaposlenih v jami?
Ne more se in ne sme. Delamo 500 metrov pod zemljo v okolju, kjer ni naravne svetlobe, ampak le veliko plinov, prahu in prepiha. To je težko in tvegano delo. Pri zdravju in varnosti se zagotovo ne sme varčevati. Če pri tem kdorkoli popusti, vse skupaj nima več smisla.
Kakšne težave imajo rudarji po letih dela pod zemljo?
Številne. S sklepi, hrbtenico, kostno-mišičnimi obolenji, vidom in sluhom. Nekatere so povezane s težkim fizičnim delom, druge z razmerami, tretje z vibracijami, ki jih povzročajo stroji. Na koncu imajo težave že s slabo zakonodajo. Imamo ogromno delavcev, ki so invalidi, okrog 400 jih je. Prepričan sem, da jih je 70 odstotkov to postalo zaradi dela, torej zaradi poklicne bolezni, a jim tega ne priznajo.
Laične predstave so eno, resničnost pa drugo. Seveda je jama mehanizirana, ampak vse te, več ton težke stroje je treba pripeljati in montirati.
V kakšnem smislu?
Ko rudar postane invalid, ga ne ocenijo za invalida zaradi poklicne bolezni, saj jih v Sloveniji ne ugotavljamo. Poznamo le eno, in to je azbestoza. Deloma smo si krivi tudi sami, ker se prej nismo poglobili v te težave.
To so ljudje, ki so v jami od svoje mladosti.
Od osemnajstega ali dvajsetega leta. Po novi zakonodaji mora delavec v jami delati do 53. leta pod pogojem, da ima najmanj 32 let oziroma 34 let delovne dobe. Če torej začne delati pri 25. letu starosti, se lahko poklicno upokoji šele pri 57. letu starosti, seveda, če ima na osebnem računu dovolj sredstev.
Tudi pri poklicnem upokojevanju rudarjev so težave. Uprava premogovnika je zato najela svetovalno podjetje v lasti Antona Ropa in več vplivnih članov SD.
Gre za širše vprašanje, ki ne zajema samo rudarjev.
Pri obstoječi, po mojem mnenju sporni zakonodaji, kjer poklicno zavarovanje ne izpolnjuje temeljnega namena poklicnega upokojevanja, bi morala uprava najprej ukiniti plačevanje prispevkov tistim, ki do tega niso upravičeni, saj tem delodajalci poklicno zavarovanje plačujejo v zameno za napredovanje v višje plačilne razrede. Naša uprava je najela inštitut, katerega ustanovitelj je tisti nekdanji minister za delo (Rop, op. a.), ki je v svojem mandatu ukinil beneficirano delovno dobo in uvedel poklicno upokojevanje kot naložbeno zavarovanje. In zdaj naj bi ravno ti ljudje, ki so zavozili sistem poklicnega upokojevanja, iskali rešitve in služili na plečih teh istih delavcev.
Delodajalci predvsem v javnem sektorju poklicno upokojevanje uporabljajo v zameno za napredovanje v višje plačilne razrede. Iz tega naslova bi lahko milijone, ki si jih nekateri izplačujejo kot naložbe, govorim o teh, ki do tega niso upravičeni, porabili za višje plače in dostojne pokojnine.
Vendarle si tisti, ki med delovnim časom vidimo tudi dnevno svetlobo, predstavljamo, da je danes rudariti danes lažje kot pred stotimi leti. Jama je mehanizirana.
Laične predstave so eno, resničnost pa drugo. Seveda je jama mehanizirana, ampak vse te, več ton težke stroje je treba pripeljati in montirati. Prav tako je treba izdelati vse te proge s težkim ločnim podporjem. Ker odkopavamo vedno globje in hitreje, to pomeni večje koncentracije plinov, zato moramo v jamo spraviti več zraka. To prinese večji prepih.
Lahko rečemo, da so se razmere za rudarje celo poslabšale. Res je, da velenjski premogovnik dobro skrbi za varnost, a delamo 500 metrov pod zemljo, zato smo odvisni od narave. Ker kopljemo vedno globlje, je vse več pritiskov in stebrnih udarov. Narava lahko že jutri naredi svoje.
Je bila strateška odločitev premogovnika, da se iz več manjših usmeri v dva večja odkopa, napaka? Ko so se pred petimi leti pojavile težave pri odkopavanju dela sloja premoga v eni od jam, je proizvodnja skoraj zastala.
Zavedati se moramo, da je bilo pred leti obratovanje jame predvideno do leta 2025. Takrat bi se moralo začeti postopno zapiranje. Vse to se je spremenilo, ko je padla odločitev za gradnjo Teš 6. Takrat se je življenjska doba premogovnika podaljšala do leta 2054. Temu je bilo treba prilagoditi odkopne fronte. Še pred dobrim desetletjem tega ni pričakoval nihče. Po prvotni strategiji bi morali obratovati le bloki 3, 4 in 5.
Vsi smo bili zavedeni. Govorili so, da bomo z blokom 6 dobili delovna mesta v premogovniku in elektrarni. Nihče pa ni govoril, da je danes Teš 6 v resnici nadomestni blok.
Kako danes gledate na projekt Teš 6? Na eni strani gre za investicijo, ki je podaljšala življenje dejavnosti premogovništva v Šaleški dolini za 30 let. Na drugi strani je prav nespametno in morda še kakšno vodenje projekta v pomembni meri krivo, da se danes v premogovniku in elektrarni odpušča in varčuje.
Na to zgodbo gledam zelo široko. Teš 6 smo absolutno potrebovali z vidika varne in zanesljive oskrbe z električne energije. Vprašanje pa je, ali smo res potrebovali blok z močjo 600 megavatov ali pa bi ta lahko bila manjša, morda bi zadostovala že obnova blokov 4 in 5.
Kot knap lahko povem naslednje. Namesto da bi bili na Teš 6 ponosni, ker Sloveniji z velenjskim premogom ne le daje električno energijo, ampak tudi zagotavlja zanesljivo in varno oskrbo z njo, nam je danes v sramoto. Lahko rečemo, da so nas prinesli naokoli, ampak ceno za to danes plačujemo delavci. V premogovniku se varčuje pri zaposlenih, odpuščali in zniževali plače so tudi v Teš.
Ste pred desetletjem, ko se je odločalo o Teš 6, zasledili, da je bilo mogoče razmisliti o alternativah? Na primer o obnovi dveh starih blokov v kombinaciji z manjšim blokom 6.
Ne. Vsi tisti, ki so zagovarjali druge rešitve ali so se o njih le pogovarjali, so bili označeni za sovražnika premogovnika in Šaleške doline. Vsi smo bili zavedeni. Govorili so, da bomo z blokom 6 dobili delovna mesta v premogovniku in elektrarni. Nihče pa ni govoril, da je danes Teš 6 v resnici nadomestni blok.
To je postal šele pozneje. Po prvotnem načrtu bi imela elektrarna dobrih 1.200 megavatov moči, a se je izkazalo, da za to ni dovolj premoga.
Javnost, ki so ji govorili eno in isto zgodbo, je šele zdaj izvedela za vsa dejstva. Danes povsod piše, da je blok 6 nadomestek bloka 4 in 5. Zakaj je to težava? Ko govorimo o do okolja prijaznem bloku 6 kot edinem, ki bo deloval, to pomeni tudi 30 odstotkov manj odkopavanja premoga zaradi boljšega izkoristka. Ljudi so zavajali, razprave pa sploh ni bilo. Ko je kdo kdaj pripomnil, da bloka 6 takega, kot je, ne potrebujemo, so ga vsi napadali, da premogovniku ne želi dobro. To ni bilo res. Tudi po letu 2025 bi se odkop le postopoma zmanjševal. Enako, kot se bo kljub zgrajenemu bloku 6, saj najpozneje po letu 2027 ne bosta več obratovala ne blok 4 ne blok 5.
Takrat se je govorilo, da novi blok zahtevajo rudarji. Ste bili res pripravljeni množično priti v Ljubljano pred parlament?
Ni bilo natanko tako. Bilo je tudi veliko dvomov. A vse se je dogajalo zelo hitro. Danes imamo to, kar imamo. Teš 6 je omogočil čistejše okolje, pomemben je za regulacijo in samozadostnost oskrbe. Posebna zgodba je to, kar so nekatere osebe počele v tem projektu, to je druga zgodba. Zgradili so proizvodno enoto, za katero so na koncu porabili milijardo in pol.
Šlo je za interese posameznikov, kar je klasična zgodba iz energetike.
Je v Šaleški dolini težko imeti drugačno mnenje?
Zelo. Še danes je tako. To sem osebno večkrat izkusil.
Od kod po vašem izhaja ta nestrpnost?
Ker tisti, ki odločajo, niso navajeni, da nekdo glasno opozarja na nepravilnosti.
Pa vendarle: vi ste knap, enako kot nekoč velenjski župan Bojan Kontič, njegov predhodnik Srečko Meh in nekdanji direktor premogovnika Milan Medved. Zakaj niso poslušali drugih knapov?
Nikakor ne želim zagovarjati g. Kontiča in g. Meha, ampak večkrat sem se vprašal, ali nista bila tudi onadva zavedena. Ko se spomnim, kaj vse sta zagovarjala, verjamem, da sta bila iskreno prepričana o zgodbah o novih delovnih mestih. Očitno nista preverila, ali je to, kar nam predstavljajo, res.
Večna težava naše države je, da se interes narekuje od spodaj. Ne od države, ampak od lobijev.
So tudi pri Teš 6 interes vsilili od spodaj? Je v tej zgodbi država sploh obstajala?
Šlo je za interese posameznikov, kar je klasična zgodba iz energetike. Kaj so bili resnični interesi teh ljudi, lahko le ugibamo. Morda je to uvoz premoga. Želeli smo, da država v energetski koncept zapiše, da bo premogovnik edini, ki bo zagotavljal premog Teš. Tega v nobenem dokumentu ni. Če bo res nujen uvoz premoga, naj to počnejo le Teš ali podjetja v državni lasti, ne pa nekdo, ki bo s tem mastno zaslužil.
Kdaj ste prvič izvedeli, da je v Teš mogoče mešati črn premog?
Zelo pozno. Ves čas se je govorilo, da bodo v Teš kurili le lignit. Potem so okrog leta 2010 v javnost prišli podatki, da je predvideno 10-odstotno mešanje. Nihče pa ni pojasnil, ali se teh deset odstotkov nanaša na maso ali kurilnost. To je lahko pri lignitu, ki je premog slabše kakovosti, velika razlika.
Ste vedeli, da je strategija Teš že leta 2003 omenjala mešanje uvoženega premoga v bloku 6?
Tega takrat zagotovo nismo vedeli.
"Nisem član IDS, vem pa, da sem moteč"
V premogovniku so vam očitali povezave s politiko, natančneje z Združeno levico. Ste član Iniciative za demokratični socializem (IDS), nekoč ene od štirih strank zdaj razpadle koalicije?
Nisem član nobene politične stranke. Pred leti sem bil član IDS, a danes ne več. Razumem pa, da smo moteči, ker se borimo za pravice.
Zakaj pa ste se odločili ustanoviti še en sindikat v družbi? Mar ne greste s tem na roke delodajalcu?
Glavni razlog je bil nezadovoljstvo s takratnim vodstvom. V naših vrstah so pretežno delavci, ki delajo v jami. Edini pogoj je, da sindikalni zaupnik ne more biti vodstveni delavec v podjetju. Včasih je zdravo, da sta v podjetju po dva sindikata, saj drug drugega spodbujata in delata. Nikoli si ne smemo biti konkurenca, saj mora biti naša energija usmerjena v drugo stran. Naš prvi interes mora biti delavec, sem pa zagovornik povezovanja med sindikati. To lahko ohrani pravice, ki so si jih izborili naši predniki.
Kaj pa cena premoga? Je bil kdo v premogovniku, ki bi Milanu Medvedu upal povedati, da s ceno, h kateri se je zavezal ob začetku gradnje projekta Teš 6 (2,25 evra na gigadžul), velenjska družba ne more preživeti?
Osebno ne poznam nikogar. Če mu je kdo to rekel, je verjetno že kmalu moral oditi iz premogovnika. Ko je Medved prvič naročil, da morajo podaljšati načrt odkopavanja do leta 2035, so mu rekli, da bo to zaradi strukture odkopnih front zelo težko. Tega ni želel slišati. Dejal jim je, da lahko gredo kadarkoli po delovno knjižico. Ista zgodba se je ponovila, ko se je odkop podaljšal do leta 2054.
Ampak v tem ni bilo logike. Kako bi lahko premogovnik z nižjo odkupno ceno in manjšimi količinami izkopanega premoga ustvarjal iste, če ne celo večje prihodke?
Ne razumem, kako je lahko nekdo leta 2008 obljubil, kakšna bo cena za 30 let naprej. Saj ne moreš vedeti, kakšna bo cena olja, plina ali nafte v tem obdobju. Cena je vendarle odvisna tudi od geomehanskih razmer.
Ne sedanji direktor premogovnika Ludvik Golob ne nihče od nekdanjih direktorjev premogovnika na zaslišanjih pred preiskovalno komisijo o Teš 6 v državnem zboru ni vedel povedati, kako so prišli do te cene. Je bila izmišljena, ker se je prilegala enačbi o ekonomski donosnosti Teš 6?
Absolutno. Cena je umetna in izmišljena. Preprosto so izračunali, po kakšni ceni lahko projekt izpeljejo dalje, pri tem pa jih ni zanimalo, kaj bo s premogovnikom in delavci.
Je knape motilo, ko ste videli zunanje znake bogatenja ljudi, ki so v vašem imenu počeli domnevno sporne stvari? Nekateri snovalci projekta Teš 6 imajo veliko nepremičnin in milijone na bančnih računih.
O tem se je veliko govorilo. Vsi smo to videli, a smo bili tiho, ker bi takoj prišli na slab glas ali izgubili službo.
Na Češkem imajo 37-urni delovni teden. Tega se strogo držijo. Celo na dan izplačila plače lahko gredo 10 minut prej, da je ne dvignejo zunaj delovnega časa.
Danes so razmere drugačne. Že nekaj časa se borite, da bi vam uprava v delovni čas štela tudi priprave na prihod v jamo in izhod, kar ni zajeto v delavnik. Na Slovenskih železnicah (SŽ) se na primer strojevodjem pot na delo z vlakom šteje v delovni čas.
Zgodba se vleče že dlje časa. Na to smo opozarjali vrsto let. Rudar, ki dela v jami, je povprečno 8 in pol, celo 9 ur v krogu delodajalca. Mora se preobleči, dvigniti malico in vodo, ki je v jami ni. Čaka nas veliko dela. Upravo smo opozarjali. Ker ni imela posluha, smo dali prijavo na inšpektorat za delo, ki nam je v odločbi ugodil. To so utemeljili z zakonodajo. Že Mednarodna konvencija iz leta 1931 je o delovnem času rudarjev govorila, da ne dovoljuje, da so rudarji v jami več kot sedem ur in pol. Ministrstvo zdaj o pritožbi premogovnika odloča že dobra dva meseca.
Kako se človeku pozna, če je v jami šest ali osem ur?
Ogromno. Razlika dveh ur je pri teh razmerah, plinih, prepihu in prahu ogromna. Tudi v utrujenosti.
Koliko premogovnik prihrani, ker ne plačuje tega časa?
Težko rečem. To bi moralo veljati že od leta 2003. Vem, da bi delavci dnevno imeli 45 minut več časa za druge zadeve, saj ga ne bi porabili za brezplačne nadure. Ne verjamem, da bi nakopali manj premoga, ker je to odvisno od organizacije. Navodila za delo bi lahko prejeli tudi v jami, kar jih zdaj ne. V delovnem procesu bi morali več pozornosti in odgovornosti nameniti prevozu delavcev iz jame in nazaj, pa se pri proizvodnji ne bi poznalo. Namesto tega raje govorijo, da bo odkopa manj. Hkrati Teš 6 že več dni stoji, zato se premog kopiči na deponiji.
Delovni čas traja 40 let na teden, zato si sindikati ne moremo dovoliti, da se ob taki naravi dela to krši. Na Češkem imajo 37-urni delovni teden. Tega se strogo držijo. Celo na dan izplačila plače lahko gredo 10 minut prej, da je ne dvignejo zunaj delovnega časa. Zdaj stoji vse. Tudi socialni sporazum v podjetju. Predvidevam, da zato, ker čakajo na odločbo ministrstva.
Poklicno zavarovanje je namenjeno delavcem, ki delajo na zdravju škodljivih in težkih delovnih mestih in tistih, ki jih po določeni starosti ni mogoče opravljati. Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje se zlorablja kot naložbeno zavarovanje, s tem pa se izkrivlja resnične razmere v težkih poklicih. Z milijoni, ki bi jih lahko raje porabili za dostojne pokojnine, bi lahko spodbudili zaposlene, da že ob prvem pogoju gredo v pokoj, ne pa, da delajo dlje.
Upam, da se ne bo ponovilo Zasavje. Vse je odvisno od vodstev podjetij in lokalne skupnosti.
Delodajalci predvsem v javnem sektorju poklicno upokojevanje uporabljajo v zameno za napredovanje v višje plačilne razrede. Iz tega naslova bi lahko milijone, ki si jih nekateri izplačujejo kot naložbe, govorim o teh, ki do tega niso upravičeni, porabili za višje plače in dostojne pokojnine.
Je med mladimi še zanimanje za rudarstvo?
Zadnje čase spet zaposlujemo, a je vpis v rudarsko šolo slab.
Zakaj?
Prejšnja vodstva so z mladimi ravnala zelo slabo. Čeprav so končali rudarsko šolo, so jih zaposlovali kot nekvalificirane delavce, s tem pa so dobili nižje plače. Šele čez dve ali tri leta so dobili možnost za pripravništvo in delo, za katero so se urili. Pred tem so morali delati ista dela, kot jih opravljajo kvalificirani delavci. To se je razvedelo in to je bila slaba reklama za premogovnik. Pozneje smo dosegli dogovor, da delavce z rudarsko izobrazbo takoj zaposlimo na ustreznem delovnem mestu.
Se lahko v Šaleški dolini ponovi Zasavje, kjer je energetika ugasnila brez scenarija B?
Tega me je najbolj strah, zato tega ne smemo dopustiti.
Kako vidite dolino, ko ne bo več rudarstva? Se strinjate, da bi lahko z milijardo in pol, ki bi jih država vložila v druge dejavnosti, zagotovili trajno prihodnost?
Upam, da se ne bo ponovilo Zasavje. Vse je odvisno od vodstev podjetij in lokalne skupnosti. Premogovnik Velenje je pred leti prav zaradi tega ustanovil več hčerinskih podjetij, ki bi morala preživljati sama sebe, nase prevzeti del zaposlenih in biti jamstvo za prestrukturiranje regije. Druga zgodba je, kaj se je dogajalo s temi podjetji, kdo jih je vodil, ali je to počel gospodarno, koliko so ta podjetja izčrpavala matico, izbrani podizvajalci pa njih.
Žal v Sloveniji nimamo enotne linije in koncepta. Sploh v energetiki, ki je razdrobljena na množice proizvajalcev, distributerjev in upravljavcev omrežja. Imamo kup direktorjev in nadzornikov, ki so zelo dobro plačani, a stroške plačujemo delavci. Gledati bi morali korak naprej. V Velenju bi na primer lahko izdelovali komponente za zeleno energijo.
Bi morali o teh vprašanjih razmišljati že danes?
Absolutno. Da ne bi bilo prepozno, že zdaj potrebujemo načrt B, ki bi vključeval celo predčasno zaprtje Teš 6 zaradi zavez do podnebja.
16