Torek, 3. 9. 2019, 4.00
5 let, 2 meseca
Razkrivamo: zakaj so padale glave v slovenskem Unicreditu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,97
17
Kaj se skriva v ozadju nedavne zamenjave vrha pete največje slovenske banke? Kako je z njo povezana sanacija ene od največjih slovenskih livarn? In kdo so skriti vlagatelji, zaradi katerih je družba z več kot 700 zaposlenimi postala njihov talec?
Letos spomladi je v vrhu Unicredit Bank Slovenija prišlo do čistke. Na zahtevo italijanskega lastnika se je moral posloviti dolgoletni predsednik uprave Stefan Vavti. Odšli so Živko Šiftar, vodja poslovanja s srednje velikimi podjetji, Damijan Dolinar, ki je vrsto let vodil službo za upravljanje tveganj, in Rok Rozman, ki je v Unicreditu zasedal različne vodstvene položaje.
Zamenjava vrha Unicredita, po kriteriju bilančne vsote pete največje slovenske banke, ki je imela lani na domačem trgu osemodstotni delež, je močno odmevala v poslovni javnosti. Sploh, ker v banki nikoli niso razkrili, zakaj so njeni nekdanji vodilni morali oditi. Po naših informacijah pa so bile zamenjave posledica ene od največjih nasedlih zgodb Unicredita v Sloveniji, v katero so bili očitno neposredno vpleteni tudi njeni zdaj že nekdanji vodilni.
Gre za sanacijo Livarja, ene največjih slovenskih livarn z več kot 700 zaposlenimi. Banke upnice na čelu z Unicreditom so se namreč po tem, ko so družbo rešile pred stečajem, odločile, da njeno lastništvo prepustijo vlagateljem, skritim za davčnimi svetovalci. Čeprav ti v Livar skoraj niso vložili lastnega denarja, so si od njegove prodaje obetali milijonske dobičke.
Toda sanacija, ki bi ji sledila prodaja, je zašla v slepo ulico. Unicredit, ki je do Livarja izpostavljen z več kot osmimi milijoni evrov posojil, mora zdaj za družbo poiskati novo rešitev. Medtem eden od malih delničarjev Livarja zahteva razkritje zakulisnih dogovorov in posebno revizijo domnevno spornih poslov.
Livar za pol milijona evrov prodali skritim vlagateljem
Banke so vajeti v Livarju prevzele konec leta 2012, ko je bila družba na robu bankrota. V primerjavi z letom 2011 je izgubila četrtino prometa in ustvarila visoko izgubo, njen denarni tok iz poslovanja pa ni zadoščal niti za plačilo obresti na bančna posojila.
Zato so vodilni v bankah Unicredit in Hypo (danes Addiko) sklenili, da dotedanje lastnike Livarja, ki naj bi bili krivi za klavrno stanje, razlastijo in se lotijo poslovnega prestrukturiranja družbe. Toda namesto da bi sami prevzeli lastništvo, so ubrali drugačno pot.
Stefan Vavti je letos spomladi zapustil Unicredit. Zakaj, uradno ni znano. Po naših informacijah pa je bil razlog Livar.
Za pet milijonov evrov Livarjevih dolgov so za vsega pol milijona evrov prodali novoustanovljenemu podjetju Vimpro. Njegov uradni lastnik je bil davčni svetovalec Michael Knaus iz Avstrije, ki je z Unicreditom v istem času sodeloval pri reševanju slovenskega Dinersa pred stečajem. Da je Knaus zgolj posodil svoje ime, priča podatek, da si je denar za financiranje nakupa Livarja v celoti izposodil. Ali ga je dobil pri Unicreditu, ni znano.
Bankirji so na čelo Livarja imenovali Jožeta Kaligara, ki je tako kot Knaus pomagal pri reševanju Dinersa. Skupaj z vodstveno ekipo Livarja se je nemudoma lotil poslovne sanacije družbe in jo v manj kot dveh letih tudi uspešno izpeljal.
Kdo sta bila glavna akterja
Pri reševanju Livarja sta imeli od vsega začetka glavno vlogo dve osebi:
- Vojko Rovere, v javnosti bolj znan kot nekdanji prvi mož Telemacha. Že konec leta 2012 je postal član in pozneje tudi predsednik upravnega odbora Livarja. Po naših informacijah se je v zgodbi predstavljal kot predstavnik (skritih, op. p.) lastnikov.
- Rok Rozman, ki je bil v Unicreditu tedaj zadolžen za pravne zadeve in zahtevne primere prestrukturiranja. V letih od 2012 do 2014 je bil tudi namestnik predsednika nadzornega sveta Mercatorja. Po naših informacijah je bil zadolžen za prodajo terjatev, ki jih je nato podjetje Vimpro konvertiralo v večinski delež v Livarju.
Medtem ko je Rovere pomagal Livarju pri poslovni sanaciji, je bil Rozman zadolžen za prestrukturiranje njegovih finančnih obveznosti. Kot kaže, pa so bili v ozadju tudi apetiti po lastništvu.
Rok Rozman je bil na Unicreditu zadolžen za reševanje Livarja, danes je njegov glavni izvršni direktor.
Ali je med lastniki tudi nekdanji vrh Unicredita?
Vojko Rovere se je namreč pred dnevi razkril kot pomemben lastnik Livarja. Od Michaela Knausa je odkupil polovico podjetja Vimpro, ki obvladuje 75 odstotkov Livarja.
Druga polovica podjetja Vimpro je še vedno v rokah v javnosti praktično neznanega avstrijskega podjetnika Christiana Rutarja. Kdo je resnični lastnik preostanka Livarja, ni mogoče preveriti. Po informacijah več virov blizu dogajanja pa naj bi Rutar deleže držal za nekatere vodilne v Unicreditu, ki so imeli v Livarju v rokah vse vzvode odločanja.
Eden od teh naj bi bil Rok Rozman, ki je novo službo našel ravno v Livarju. Predstavniki njegovih lastnikov so ga maja lani imenovali v upravni odbor družbe. Ko je v začetku letošnjega leta zapustil Unicredit, pa je postal glavni izvršni direktor Livarja.
Vojko Rovere, predsednik upravnega odbora Livarja, se je pred dnevi razkril kot eden od njegovih lastnikov.
Na vprašanje, ali je sam posredno, prek fiduciarja ali kako drugače udeležen v lastništvu Livarja in ali bo imel kakršnekoli koristi ob njegovi prodaji, Rozman, ni odgovoril. Iz Livarja so zgolj sporočili, naj se za pojasnila obrnemo na posamezne delničarje oziroma zunanje deležnike, ker nimajo "pooblastila, da bi lahko podajali izjave v njihovem imenu".
Kot poudarjajo v Unicreditu, pa se je imenovanje novega prvega moža Livarja zgodilo brez njihove vednosti. Poudarili so, da je Rozmana imenoval upravni odbor, v katerem Unicredit ni in tudi nikoli ni bil udeležen. Dodali so, da Unicredit nima lastniškega deleža v Livarju.
Na vprašanje, ali je z reševanjem Livarja povezan tudi nedavni odhod Stefana Vavtija in nekaterih drugih vodilnih zaposlenih, niso odgovorili. Vavti, sodeč po objavi na družbenem omrežju LinkedIn, še išče nove izzive, za komentar ni dosegljiv.
Banke: razkrijte lastništvo
Toda ravno zaradi lastniških skrivalnic je usoda Livarja, ki na leto ustvari več kot 50 milijonov evrov prihodkov od prodaje, v Ivančni Gorici in Črnomlju pa zaposluje več kot 700 ljudi, pod velikim vprašajem.
Medtem ko ima družba polno knjigo naročil, ima velike težave zaradi visokih obresti, ki jih mora plačevati na bančna posojila. Z bankami se že od leta 2015 poskušajo dogovoriti za refinanciranje, s katerim bi zmanjšali breme finančnih obveznosti in Livarju omogočili večje investicije, a neuspešno.
Banke so bile po naših informacijah pripravljene podaljšati posojila pod ugodnejšimi pogoji in zagotoviti sredstva za razvoj, a so od Michaela Knausa zahtevale, naj se pred tem razkrijejo resnični lastniki Livarja. Toda ti tega niso bili pripravljeni narediti.
Našli kompromis, a se je načrt izjalovil
Ker nobena od strani ni želela popustiti, so v Livarju našli kompromis. Izpeljali bi menedžersko-delavski prevzem, pri katerem bi sodelovalo okoli 140 vodilnih in drugih zaposlenih Livarja. Banke bi bile v tem primeru tudi pripravljene refinancirati dolgove.
Toda v začetku lanskega leta je dogovor o prodaji propadel. Rovere in drugi vlagatelji, ki so se skrivali za Rutarjem in Knausom, naj bi tik pred sklenitvijo posla ugotovili, da so napačno ocenili, koliko bi zaslužili s prodajo Livarja, in so zadevo zaustavili.
Po tistem so se v Livarju začele zadeve podirati. V začetku letošnjega leta se je upravni odbor pod vodstvom Vojka Rovereja odločil za zamenjavo Jožeta Kaligara in namesto njega za glavnega izvršnega direktorja imenoval Roka Rozmana iz Unicredita. Sledil je eksodus vodilnih zaposlenih v Livarju. Po naših informacijah je zaradi propadlega menedžersko-delavskega prevzema in zamenjave Kaligara odšlo okoli deset njegovih najožjih sodelavcev.
Livar ima zdaj težavo. Kot je v nedavnem intervjuju povedal novi prvi mož družbe, lastniki niso pripravljeni zagotoviti dodatnega denarja, zaradi česar imajo omejene možnosti nadaljnjega razvoja. Največji izziv zanje pa pomeni dogovor z bankami, ki bi se moral skleniti v manj kot letu dni. Ali bo med financerji še naprej Unicredit, bo jasno v kratkem.
V uredništvo smo od Roka Rozmana prejeli popravek članka, ki ga objavljamo v obliki, kot smo ga prejeli, brez uredniških ali lektorskih popravkov.
Dne 03.09.2019 je bil objavljen članek avtorjev Primoža Cirmana, Tomaža Modica in Vesne Vuković z naslovom »Razkrivamo: zakaj so padale glave v slovenskem Unicreditu«, v katerem so avtorji navedli posamezna neresnična dejstva in domneve, ki neutemeljeno blatijo moje dobre ime.
V članku avtorji navajajo moje ime v povezavi z UniCredit Banko in postavljajo naslednje trditve: »Zamenjava vrha Unicredita … je močno odmevala v poslovni javnosti … Po naših informacijah pa so bile zamenjave posledica ene od največjih nasedlih zgodb Unicredita v Sloveniji, v katero so bili očitno neposredno vpleteni tudi njeni zdaj že nekdanji vodilni”.
Prikaz nasprotnih dejstev:
Rok Rozman sem prekinil zaposlitev v UniCredit Banki izključno po svoji volji in v želji po prevzemu novega poslovnega in kariernega izziva, nikakor pa ne v posledici zamenjave ali kakršnegakoli poziva, zahteve ali celo v povezavi z očitkom kakršnihkoli spornih poslov.
Avtorji v nadaljevanju v povezavi z reševanje družbe Livar konec leta 2012 navajajo, da naj bi bil Rok Rozman »v Unicreditu tedaj zadolžen za pravne zadeve in zahtevne primere prestrukturiranja… Po naših informacijah je bil zadolžen za prodajo terjatev, ki jih je nato podjetje Vimpro konvertiralo v večinski delež v Livarju… je bil Rozman zadolžen za prestrukturiranje njegovih finančnih obveznosti.«
Prikaz nasprotnih dejstev:
Rok Rozman od nastopa zaposlitve v banki leta 2008 dalje in v zadevnem obdobju nisem bil zadolžen ali pristojen za vodenje izpostavljenosti UniCredit Banke do Livarja, niti za prodajo terjatev banke do navedene družbe oziroma njeno prestrukturiranje. Prav tako nisem imel kakršenkoli pristojnosti odločanja v zvezi s to izpostavljenostjo banke in prodajo terjatev. Tovrstne odločitve sodijo v okvir divizije upravljanja s tveganji, oddelka za upravljanje z nedonosnimi terjatvami in kreditnega odbora banke, pri čemer osebno nisem bil udeležen v nobenem od teh organov.
Avtorji članka nadalje v povezavi z domnevami lastništva družbe Livar navajajo: »Po informacijah več virov blizu dogajanja pa naj bi Rutar deleže držal za nekatere vodilne v Unicreditu, ki so imeli v Livarju v rokah vse vzvode odločanja. Eden od teh naj bi bil Rok Rozman, ki je novo službo našel ravno v Livarju.«
Prikaz nasprotnih dejstev:
Rok Rozman nikoli nisem bil in nisem kakorkoli povezan z lastništvom družbe Livar. Prav tako nisem imetnik delnic te družbe niti neposredno niti v kakršnekoli posredni obliki.
Funkcijo v upravnem odboru družbe Livar in kasneje funkcijo izvršnega direktorja sem nastopil izključno na podlagi vabila in prošnje predsednika upravnega odbora, g. Vojka Rovereta, ker sem prepoznal osebni izziv izpeljave poslovnega in finančnega prestrukturiranje velike gospodarske družbe v težavah. V ta namen je bila oblikovana nova vodstvena ekipa, katere vodenje sem prevzel in za katero trdno verjamem, da lahko uspešno izpelje zastavljene poslovne načrte. Svoje mnenje glede obstoječe lastniške strukture družbe, kateri osebno nisem naklonjen, sem tudi javno izpostavil kot kritiko lastnikom, da ni podane njihove pripravljenosti, da bi v družbo vložili finančna sredstva, ki jih le-ta potrebuje za uresničitev potenciala nadaljnjega razvoja (op. Intervju z dne 21.08.2019 v časniku Finance).
Rok Rozman
17