Pripisovali so mi moške, s katerimi sem bila le na kavi

Kaj ste si želeli postati kot otrok in zakaj?

Želela sem si postati balerina! Navdušil me je oče, ki me je kot desetletno deklico prvič peljal na baletno predstavo Pepelka v najstarejšem beograjskem gledališču. Od tod še danes ljubezen do plesa. Nekaj let sem obiskovala baletno šolo, a me je učiteljica opozorila, da zaradi ploskih stopal ne bom prišla daleč.

Ko sem bila mlajša, sem veliko preplesala in še danes uživam v plesu. Sem pa prenehala obiskovati klube, ko sem za svojim hrbtom slišala mnenje rosno mlade deklice: "Kaj pa ta metuzalem dela tukaj?" Bilo je pred Gaviolijem, ko sem tam odložila sina.

Zavedanje in obvladovanje telesa mi je veliko pomagalo pri manekenstvu in fotografiranju. Menim, da bi bilo za vsako mlado dekle dobrodošlo, da vsaj nekaj časa obiskuje kakšen plesni tečaj, saj bo tako precej bolj samozavestna in ženstvena! Lepota ženske še zdaleč ni le v njenem videzu ali obleki. Je lepota, ki izvira iz giba, pogleda, nasmeha, fluida, ki jo obdaja in ga izžareva ... Po poklicu ste vzgojiteljica. Zakaj ste se odločili ravno za predšolsko vzgojo otrok in ali ste kdaj obžalovali odločitev, da tega poklica niste nikoli opravljali?

Moja mama se je zavedala, česa sem ali nisem sposobna. Nič, kar je tehničnega in povezano z matematiko, mi ni ležalo. Sem tehtnica, nagnjena k umetnosti. Pisala sem pesmi, članke, vodila modne oddaje, imam čut za estetiko, za vse lepo ... Bližje so mi sociologija, pedagogika, ukvarjanje z ljudmi, od tod tudi izbira poklica. Kot vzgojiteljica sem delala le eno leto, v letih šolanja pa tudi med poletnimi počitnicami. Odneslo me je drugam in ni mi žal! Manekenstvo je izpolnilo mojo željo po potovanjih in druženju. Sem namreč zelo družabna oseba, rada obiskujem gledališče, hodim na koncerte, dogodke, se družim s prijatelji ... Po čem ste bili v modnem svetu najbolj prepoznavni?

Kljub temu da sem nosila različne pričeske, od čisto kratke, skodrane do ravnih dolgih las, sem bila verjetno najbolj prepoznavna po svoji dolgoletni pričeski. Znana sem seveda tudi kot manekenka, saj sem se s tem profesionalno ukvarjala do 40. leta starosti, in manekenskih tečajih, ki jih vodim še zdaj. Številni me verjetno poznajo tudi po modnih oddajah Modna dežela in Sijaj, ki sem ju na televiziji vodila kar 13 let.

Modne zapovedi se, kot kaže, neprestano reciklirajo. Tisto, kar se je nosilo pred 40 leti, se spet nosi danes. Katero obdobje vam je bilo najbolj všeč in zakaj?

Še danes mi je všeč obdobje art dekoja, dvajseta in trideseta leta prejšnjega stoletja. Tako moda kot pohištvo. Ta slog sem odkrila na cesti PortobelIo road v Londonu, kjer so bile trgovinice in starinarnice s predmeti, oblačili in pohištvom iz različnih obdobij. Všeč so mi seveda tudi sedemdeseta leta, predvsem zaradi velike sproščenosti v oblačenju. Togost in strogost v oblačenju sta izginili čez noč. Razbohotile so se barve, novi materiali, potiski (Pucci, Cavalli), afriški, maroški, azijski vplivi, različne tehnike barvanja. Poslovili so se stezniki, tudi modrčki, nogavice … Prišle so bikinke, parei, mini, džins, debeli podplati ... Ste vraževerni in kako se to kaže v vašem življenju?

Ne preveč! Malce dam na to, da se vse zgodi z razlogom. Horoskopi so zelo splošni, ne hodim v cerkev. Bolj verjamem v dobre in zdrave vrednote, ki mi jih je kot dobro popotnico za življenje dala mama. V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

Ljudje mislijo, da sem vzvišena, važna. Pripisovali so mi moške, s katerimi sem bila le na kavi. Mislili, da porabim ves denar le za obleke, da ne znam kuhati, pospravljati, delati in da drugi naredijo vse namesto mene! V resnici pa sem v življenju počela že marsikaj. Šivala na šivalnem stroju, pletla, polagala tapete, barvala stene, vrtnarila, se izobraževala še pri 47-ih letih, letela z zmajem pri 50-ih. Veliko ljudi me pozna, a le peščica dolgoletnih prijateljev pozna mojo bit od 16. leta pa do danes!

Na splošno ljudje preveč dajejo na prvi vtis, ki je pogosto povsem zgrešen. Ljudi sodijo po govoricah, ne da bi osebo sploh poznali. In kar je še huje, take govorice posredujejo naprej, pri tem pa človeka osebno sploh ne poznajo, niti niso bili priča dogodkom, povezanim z njim.

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

Da sem odpravila nekatere strahove, ki so v meni ždeli od mladosti. S tem sem postala bolj odprta, svobodna in čuteča. S spoznavanjem različnih krajev, kultur in ljudi. Odprejo se ti nova obzorja, zavrtost in strahove pa lahko odložiš. Kot balast.