Franc Bobovec. Le kdo ne ve, da ga je sama strast. Do športa. Kako tudi ne, saj je športni novinar. A strast do športa je prerasla tudi v zbiralsko strast.
"Spominke sem začel zbirati pred 35 leti, najprej značke nogometnih klubov. Prvo – iz romunskega kluba Progresul Bucuresti - mi je poslal Dušan Parađin iz Splita. Najbolj pa sem se za zbiranje navdušil na Češkoslovaškem, kjer je bilo zbiranje značk izjemno priljubljeno. Videl sem namreč zbirko, ki jo je imel nogometni vratar Planička, in takrat me je prijelo," hiti razlagati Franc Bobovec, ki ga bo kmalu dohitel 60. rojstni dan. Njegova zbirka je … impresivna. Tudi za nekoga, kot sem jaz, ki mu ne pomenijo prav veliko imena, kot so Ferenc Puskas, Hans Krankl in Dragan Džajič.
Za zbirateljstvo je potrebno znanje
Tomu Kölešu so se seveda oči veliko bolj svetile kot meni, čeprav mi je jasno, da je za takole zbirateljstvo potrebno še pa še. "Imeti moraš predvsem znanje. Ker ti včasih hoče kdo kaj prodati, pa sploh ni izvirnik. Pa seveda je potrebna tudi potrpežljivost. A danes mi pri zbiranju pomagajo mnogi. Skoraj vsi, ki so mojo zbirko videli v živo, mi sami nosijo stvari. Od trenerjev recimo Klančnik, Horjak, Blaževič in številni drugi. Od igralcev pa Šiljak, Bozgo, Cipot, Simeunovič in številni iz Nemčije, Madžarske in Hrvaške.
Največji partner pri zbiranju spominkov nekdanji vratar hrvaške reprezentance
Moj največji partner pri zbiranju pa je nekdanji vratar hrvaške reprezentance Marijan Mrmić,« razlaga Franc Bobovec. Njegova zbirka je pravzaprav spoznavanje sveta. Ne le sveta športa, ampak vsega sveta, saj pravi, da ni države na svetu, od koder ne bi imel vsaj dveh spominkov. A ne le to! O vsakem zna povedati tudi zanimivo zgodbo.
2
