Jambrek: FDV je bila trdnjava ideološkega monopola komunistične partije

Fakulteta za družbene vede je bila po njegovem trdnjava ideološkega monopola komunistične partije od njene ustanovitve dalje kot visoka politična šola. Nove fakultete pa po njegovem tega genskega zapisa nimajo.

V zadnjem času se je veliko govorilo o Novi univerzi, vendar morda nekoliko površno. Kaj pravzaprav predvideva ta projekt? Nova univerza pomeni združitev treh fakultet: fakultete za državne in evropske študije z Brda pri Kranju, evropske pravne fakultete iz Nove Gorice in fakultete za uporabne družbene vede iz Nove Gorice. Te fakultete so bile vsaka posebej že akreditirane kot visokošolski zavodi, izpolnjujejo pa vse pogoje, ki jih zakon o visokem šolstvu določa za ustanovitev univerze: da se na njej gojijo študijski programi z vsaj treh področij; da vsaka od fakultet izvaja študijske programe vseh treh ciklusov - dodiplomskem, magistrskem in doktorskem; ter da so v univerzo združene fakultete sposobne oblikovati 21 članski senat.

Poleg tega nismo predlagali v akreditacijo nobenega študijskega programa, ki bi ga Nova univerza neposredno izvajala. To pomeni, da se združujejo že akreditirane fakultete z že akreditiranimi študijskimi programi. Po načelnem stališču sveta za visoko šolstvo in po precedenčnem primeru ustanovitve Univerze v Novi Gorici akreditacijskega postopka v strokovno-vsebinskem pogledu ni.

Senat za akreditacije sveta za visoko šolstvo pa vendarle ni dal soglasja. Kje se je zalomilo? Vloga za Novo univerzo je dobila soglasje komisije za družboslovje kot strokovnega delovnega telesa sveta, ustrezni predlog pa je bil posredovan senatu za akreditacijo. Pred odločanjem o vlogi je predsednik senata Jurij Tasič prisotne člane seznanil s stališči Univerze v Ljubljani.

To dejstvo navajam zato, ker sem okoliščino tega pisma že omenil kot nedopusten poseg v neodvisno in nepristransko delo senata za akreditacije. Poleg tega so štirje člani senata uslužbenci ljubljanske univerze. Člani senata so s tremi glasovi za, dvema vzdržanima in enim pogojno vzdržanim sprejeli sklep, da mora predlagatelj odpraviti omenjene pomanjkljivosti in dopolniti vlogo.

Kaj nameravate storiti? Nismo se še odločili, ali bomo vlogo dopolnili ali ne. Vsekakor bomo še enkrat posredovali stališče predlagateljev Nove univerze svetu za visoko šolstvo ter jih seznanili s podatki, ki jih še dodatno zanimajo, kot so recimo število študentov na teh fakultetah ali podatki o potrebah po zaposlitvi diplomantov. Zanesljivo pa bomo tudi informirali svet in njegov senat za akreditacijo, da od tega, ali bomo vlogo dopolnili s temi informacijami ali ne, ni odvisna pozitivna odločitev senata, saj se senat ne ukvarja z akreditacijo študijskih programov.

Na morebitno negativno odločitev bo sledila takojšnja pritožba na svet za visoko šolstvo. Težko si sicer predstavljam, kako bi senat za akreditacije lahko obrazložil morebitni negativni sklep. Ob morebitnem nadaljnjem negativnem mnenju bi se nato pritožili na upravno sodišče, pa na ustavno sodišče in naprej na evropsko sodišče za človekove pravice. Prepričani smo namreč, da slovenska ustava in konvencija za človekove pravice varujeta svobodo izobraževanja in združevanja ter avtonomijo univerze.

Rektorica ljubljanske univerze Andreja Kocijančič je izrazila skrb zaradi razraščanja številnih novih visokošolskih zavodov in programov. Novi, samostojni zavodi zunaj okvira obstoječih fakultet so se ustanavljali vse od leta 1992 dalje in so tudi dobivali koncesije za svoje programe. Ne bi si upal trditi, da gre trend zadnjih nekaj let v smeri strmega naraščanja. Je pa res, da so tovrstne zavode ustanavljale lokalne skupnosti in inštitucije javnega prava, medtem ko bi bila Nova univerza čisto zasebna zadeva.

Ob tem naj opozorim na napačen izraz privatizacija. Ničesar se ne privatizira, saj bi privatizacija pomenila, da se nekaj javnega ali državnega transformira v zasebno. Te fakultete so nastale kot zasebne.

Nekateri razumejo podeljevanje koncesij tem zavodom kot obliko privatizacije. Rekel bi, da je prej obratno. Če zasebni zavod pridobi koncesijo, pomeni to kvečjemu podržavljenje ali podružbljanje zasebnega. Prej smo opravljali neko povsem zasebno izobraževalno dejavnost. Ko dobiš koncesijo, taista dejavnost, za katero si dobil koncesijo, postane javna služba. Posledično si podvržen računskemu sodišču, inšpekcijskemu nadzoru, najrazličnejšim nadzorom. Poleg tega pa smo koncesionarji vključeni v nacionalno strategijo razvoja visokega šolstva in tu izvajamo nek javni interes.

Držijo očitki, da se ustanavljajo predvsem družboslovne fakultete?

Tega podatka ne vem, zato ne morem reči, da prevladujejo družboslovne ali naravoslovne. Vendar si oglejmo nekaj primerov iz zadnjih let. Iz novogoriške Politehnike so nastale štiri fakultete, ki so naravoslovne, potem je tu visoka strokovna šola za design. No, domnevam, da je večina ustanov vendarle družboslovnih, a zato bi morali pogledati točne številke. Vendar se mi zdi, da znotraj družboslovja prevladujejo t.i. Poslovno-ekonomske in menedžerske šole.

Nova univerza ne deluje na tem področju. Nova zasebna pravna fakulteta v Novi Gorici se tako lepo umešča v prostor pravnega izobraževanja, saj je njen obstoj ob rob ljubljanske in mariborske fakultete zaradi svoje lege tudi v regionalnem smislu dosti logičen. Poleg tega je ta fakulteta edina uvedla bolonjski študij po sistemu 3+2. Nenazadnje pa daje ta fakulteta izrazit poudarek na mednarodno in evropsko pravo.

Tudi študijski programi fakultete za državne in evropske študije so koncipirani precej različno od obstoječih programov, na primer dodiplomski program javna uprava, ki se bo začel izvajati jeseni. Gre za študij, kakršnega drugje v Sloveniji ni in ki ga kot uspešnega prepoznavajo tisti, ki se vpisujejo vanj.

Pa vendar: kolikšno bi bilo še vzdržno ali smiselno število zavodov s koncesijo? Stališča se tu razlikujejo, vendar bi tu izpostavil nekaj drugega. V Sloveniji je bilo leta 2007 za vse študijske programe s koncesijami namenjenih približno tri milijone evrov. To je toliko ali verjetno celo manj, kot davkoplačevalce stane plačevanje rektorata Univerze v Ljubljani. V tem sva se v torkovih Odmevih strinjala z rektorico Kocijančičevo. Dejstvo je, da so državne univerze do torka zvečer kot glavni problem ustanavljanja zasebnih zavodov s koncesijami omenjale finančno škodo zanje. Pa se je izkazalo, da to ni res.

Proračun celotne ljubljanske univerze je približno 300 milijonov. Mislim, da en odstotek nikogar ne ogroža. Še več: konkurenta, ki ima en odstotek mojih dohodkov, sploh ne percipiram kot obstoječega.

Matevž Tomšič je govoril o določeni ideologizaciji visokega šolstva. Kaj pod tem izrazom pojmujete vi? Kar se ideološkega momenta tiče, se morda v tem smislu čuti bolj prizadeta ljubljanska Fakulteta za družbene vede, ki je bila nekakšna trdnjava ideološkega monopola komunistične partije od njene ustanovitve dalje kot visoka politična šola. Ustanovitelji tedanje visoke šole so ohranjali neko kadrovsko kontinuiteto, zato je v njenem genskem zapisu še danes zagotovo ideološki monopol. Nove fakultete tega genskega zapisa nimajo in so v tem smislu gotovo bolj avtonomne.

Lahko točneje izrazite bistvo te ideologije? Če bi jo moral poimenovati, je to tranzicijska levica. S tem izrazom bi poskušal označiti tisti način razmišljanja, ki je v nekem benignem smislu konservativen in ki poskuša ohranjati obstoječe zatečeno stanje v družbi, kakršno se je odvijalo zadnjih 15 let na 50 let podlage.

Se vam zdi sporna povezava določenih profesorjev s političnimi strankami? Ne. Svoboda združevanja je ustavna kategorija, profesorjem ni prepovedano združevanje v stranke. Morebiti pa to ni lepo s stališča akademskega etosa.

Velik očitek novim fakultetam je njihova domnevno slabša kakovost. Kakovost je reklamno-propagandna kategorija, češ dober sem, nudim kakovostne storitve in to je moja pozicija na tržišču. Tako delajo državne univerze in fakultete. V tem smislu so nove zasebne fakultete manj agresivne.

Lahko trdimo, da so nove fakultete boljše ali slabše od državnih. Jaz trdim, da so boljše.

Vendar konkretnih zunanjih evalvacij v tem smislu ni? Zanimiva sedaj delujoča zunanja evalvacija je vpis študentov. Mislim, da je to v perspektivi tudi daleč najzanesljivejša evalvacija. Na Evropski pravni fakulteti v Novi gorici je trenutno, po dveh letih njenega delovanja, vpisanih približno isto število študentov kot na mariborski pravni fakulteti.

Večji vpis bi bil lahko pogojen s tem, da se da na določeni fakulteti lažje pridobiti diplomo. Mislim, da je delež tistih, ki se vpišejo zaradi tega vzgiba, skoraj zanemarljiv. Mladi se vpisujejo v programe, ki jih veselijo ali pa na tiste čim bolj splošne, ker pač ne vedo, kam se vpisati. Dosti zanesljiv kriterij pa so starši, ki gotovo ne bodo motivirali svojega otroka, da se bo vpisal nekam, kjer bo lažje prišel do diplome.

Tržišče je po mojem najbolj zanesljiv kriterij tudi zato, ker želijo mladi doseči zaposlitev in torej imeti diplomo, ki bo za delodajalca zanimiva. Mimogrede, mislim, da je na zavodu za zaposlovanje okoli 2500 diplomantov s FDV. Ne poznam pa nikogar izmed naših diplomantov, ki bi iskal službo. Kar se kakovosti tiče, na naših zasebnih fakultetah nenehno preverjamo kakovost v smislu dobre organizacije, tako da ne bi odpadlo nobeno predavanje in da so izpiti strogo obravnavani. To je nenazadnje v interesu samih ustanoviteljev in uprave fakultet. Edine zanesljive zunanje evalvacije pa bi bile mednarodne. Slovenija predstavlja tako majhno akademsko skupnost, da se vsi poznamo med sabo.

Janko Prunk je v tem primeru govoril o familiarnosti, ki da vlada v tej srenji. Trenutno recenzente za akreditacijo programov zasebnih visokošolskih zavodov imenuje svet za visoko šolstvo. V primeru ustanovitve novega študijskega programa državne univerze pa se ta recenzira sama. Temu bi lahko malce hudobno rekel familiarnost.

V opoziciji, predvsem LDS in Zares, zahtevajo ustanovitev neodvisne agencije za kakovost v visokem šolstvu. Čudim se neresnosti tistih, ki kar naprej kot neko mantro ponavljajo izraz neodvisna agencija, pa ne vedo, kaj to je. Takšna agencija tudi ne bi vzdržala presoje ustavnega sodišča. Postavlja se vprašanje, ali je sedanji svet za visoko šolstvo tisti organ, ki ustreza kriterijem neodvisne evalvacije, kakršnega bi zahtevala za svoje članstvo ENQA.

In nekateri - gre za politike in profesorje, ki pripadajo ali so lojalni tem tranzicijskim strankam, to je opozicijskim LDS, Zares in SD - pravijo, da svet ni tista strokovna, neodvisna ustanova in da je zaradi tega potrebno ustanoviti neko 'neodvisno' agencijo za evalvacijo.

Zakon o visokem šolstvu je uveljavil svet za visoko šolstvo in njegov senat za evalvacijo kot neodvisen, samostojen, strokoven in nepristranski organ za opravljanje evalvacije, akreditacije in habilitacije v Sloveniji. Ustavno sodišče je januarja presodilo, da je zakon o visokem šolstvu glede tega skladen z ustavo ter da svet za visoko šolstvo izpolnjuje kriterije za članstvo v mednarodni mreži agencij za nadzor nad visokošolsko kakovostjo ENQA.

Opozicija je mnenje sodišča razumelo drugače. Ustavno sodišče je razveljavilo le določbo, po kateri strokovne naloge za svet za visoko šolstvo opravlja strokovna služba, ki je organ v sestavi ministrstva. Od tu naprej sta na podlagi presoje ustavnega sodišča dve možnosti: strokovno službo integrirati v svet za visoko šolstvo ali pa - kot predlagajo v opozicijskih strankah in z njimi identificirani profesorji - ustanoviti neodvisno agencijo. Naj pa opozorim, da je predlog o neodvisni agenciji cotradictio in adiecto, saj v slovenskem pravnem sistemu takšne agencije ne more biti. Zato bi takšno agencijo, ki bi opravljala strokovne naloge za svet za visoko šolstvo, ustavno sodišče razveljavilo tako, kot je to storilo v primeru organa v sestavi ministrstva.