prazniki
Nedelja, 27. 4. 2025, 10.07
2 uri, 35 minut
Povelikonočni intervju
Jožef Poje: ljudski župnik, ki je z jadralnim padalom pristal na Blejskem otoku
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,04
Duhovnik, jadralni padalec in strojnik po izobrazbi – Jožef Poje že deset let vodi župnijo na Brezovici, zadnjih 15 let pa tudi redno osvaja nebo. Šport, ki mnogim povzroča nelagodje in nažene strah v kosti že ob sami misli nanj, je zanj način sprostitve, notranjega miru in raziskovanja sveta z višine. Do danes je vzletel z okoli 1.800 različnih vzletišč, kar ga po tem dosežku uvršča v sam svetovni vrh. Letel je v več kot 30 državah, pristal na vrhovih in otokih, tudi na Blejskem otoku. Ob 50-letnici in dveh desetletjih duhovniškega poklica je v intervjuju za Siol.net spregovoril o svoji športni in duhovni poti, o pokojnem papežu Frančišku, o trenutkih tišine visoko nad tlemi, pa tudi o težavah, ki so ga zaradi poletov celo pripeljale za rešetke.
Poglejte si Pojetove najimpresivnejše polete in pristanek na Blejskem otoku (video):
Kdaj in kako je dozorela vaša odločitev za duhovniški poklic?
Prav zgodaj se to ni zgodilo. Naša družina je bila povezana z vero in v tem duhu sem tudi odraščal. Doma sta bila prisotna molitev in redno obiskovanje maše, velik poudarek smo dajali praznikom (božič in velika noč). Srednjo šolo sem obiskoval na Srednji strojni šoli v Ljubljani, program strojni tehnik. Ko sem končal srednjo šolo, sem se vpisal na Fakulteto za strojništvo. Ko sem začel študij, sem si rekel, da če bo šlo, doštudiram, v nasprotnem primeru pa pustim študij in grem v službo.
Ob misli, da mi bo šlo in doštudiram, sem se začel spraševati, kaj bom jaz v življenju. Šele ob študiju strojništva se mi je porodilo vprašanje: "Kaj pa, če bi bil jaz duhovnik?" Ta misel me je vedno intenzivneje spremljala, se pojavljala in sem o tem tudi razmišljal. Ob koncu študija na strojni fakulteti sem zamenjal fakulteto in se nato vpisal na Teološko fakulteto kot bogoslovec.
Je željo po duhovništvu pri vas spodbudil kakšen dober zgled?
Rekel bi, da je bil to zgled domačega župnika in kaplanov, ki so bili seveda prisotni krajše obdobje, vsak s svojim značajem in pristopom. Pomemben je bil tudi utrip med prazniki in sodelovanje v župniji. To me je najbolj zaznamovalo in tudi razmišljanje o človeškem življenju, naši prihodnosti in o tem, kakšna je pot človeka. Kaj se zgodi po koncu našega zemeljskega življenja, s tem vprašanjem sem se veliko ukvarjal.
Kdo je Jožef Poje?Rodil se je 24. aprila 1975 in prihaja iz Šentvida nad Ljubljano, kjer je odraščal v družini še z dvema starejšima sestrama. Njegovo otroštvo je bilo močno povezano z gozdom in naravo, še ena stvar, ki ga je močno zaznamovala v obdobju odraščanja, pa je bil pogled na gore – na Šmarno goro, Grmado, Kamniško-Savinjske Alpe. Navdušenost nad pohodništvom in gorništvom je razvil v srednješolskem obdobju, razmahnila pa se je ob njegovi polnoletnosti, ko si je kupil avto in imel več možnosti za obisk različnih krajev.
Na fakulteti za strojništvo v Ljubljani je diplomiral s področja energetike, nato pa ga je pot vodila na Teološko fakulteto in ljubljansko bogoslovje. Po duhovniškem posvečenju je bil kaplan v Železnikih, Dražgošah in na Zalem Logu, njegovo drugo kaplansko mesto je bilo v Zagorju ob Savi, nato pa je sledilo duhovniško delo in oskrbovanje bolnikov v ljubljanskih bolnišnicah, Kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu.
Zatem je bil imenovan za duhovnega pomočnika v Cerkljah na Gorenjskem in bil sočasno odgovoren za dom Oaza miru na Ljubelju. Po slabem letu dni je postal župnik v župnijah Nova Oselica in Stara Oselica, kjer je bil župnik nekaj manj kot štiri leta. Spomladi leta 2015 je bil imenovan za župnika v župniji Brezovica pri Ljubljani, kjer vodi župnijo že deset let.
Z jadralnim padalstvom se Poje, ki je lani praznoval 20 let duhovništva, ukvarja zadnjih 15 let, njegove najljubše destinacije poletov, odkar prebiva na Brezovici, so Slivnica, Koreno nad Horjulom, Zavrh nad Borovnico (od koder je mogoče leteti tudi do morja). Videoposnetke svojih poletov objavlja na svojem Youtube kanalu.
Kaj je glavno sporočilo velike noči (video):
Kako so se na vašo odločitev, da postanete duhovnik, odzvali vaši starši, sorojenci in sorodniki?
V župniji je bilo presenečenje, po drugi strani pa tudi skoraj pričakovanje, saj so opazili nek utrip, ki sem ga imel, in so mi rekli, da bi ta fant lahko postal bogoslovec. Družini sem svojo namero povedal pozno, ko sem bil že vpisan na Teološko fakulteto in bogoslovje. Enkrat sem zvečer povedal, da sem se odločil, da grem v bogoslovje. Mama me je pogledala in rekla, da zdaj razume, zakaj so jo nekatere ženske spraševale, a ona o tem ni nič vedela.
Oče je sedel zraven in ni niti trznil na to, zato sem bil tudi jaz presenečen. Vprašal sem ga, ali je o tem kaj vedel, in odgovoril mi je, da ne. In res ni nič vedel. Pojasnil mi je, da me je opazoval že zadnje leto in nekaj slutil. Samo to mi je rekel. Opazoval je, kako živim in ali so kakšne spremembe, in očitno je nekaj opazil.
Zadnjih deset let vodi župnijo Brezovica pri Ljubljani. Z jadralnim padalstvom se ukvarja 15 let: "Čeprav letim že 15 let, še vedno ne morem reči, da imam res izkušnje za večino stvari, ki se lahko zgodijo."
Vrstniki so bili presenečeni in veseli, to novico pa so sprejeli zelo naravno. Odziv ljudi je bil pozitiven. Tudi njihovo presenečenje je bilo veselo, s podporo in veseljem, ni bilo zadržanosti. Tudi kasnejši utrip v župniji je bil zelo srčen in župljani so z veseljem pričakovali, da se bližata diakonsko posvečenje in nova maša.
Če človek ne da obljube, lahko tudi določene stvari malo da na stran, ker je toliko drugih stvari.
Preden ste odšli v bogoslovje, ste tudi končali študij strojništva. Ni pa skrivnost, da imate radi v župniji, kjer delujete, vse urejeno do zadnjega kotička in radi poskrbite, da je ustrezno poskrbljeno tudi za objekte, infrastrukturo in inventar. Kako vam ta poklicna smer danes pomaga na poti vašega poslanstva?
Verjetno je to neka danost, ki jo ima človek. Kamorkoli pridem, najprej opazim, kaj bi bilo dobro za narediti, kaj bi bilo v kraju lahko lepše, kako so urejeni notranji in zunanji prostori in stavbe, ki jih uporabljamo za življenje in delo. Še posebej cerkev, da ima tudi na zunaj izraz lepote, urejenosti in skladnosti.
Po drugi strani pa sva tudi z očetom v moji mladosti opravljala vse mogoče stvari pri hiši, in ker sem po naravi tudi tehničen človek, mi ni nobene stvari, niti fizične, težko opraviti. Znanje o elektrotehniki sem pridobil od očeta, področje strojništva pa sem spoznal v šoli in te dve stvari me še vedno zaznamujeta. Druge stvari pa so v manjšem obsegu prišle zraven, poleg tega mi je lepo delati. Povsod, kjer sem, se ta stvar malo pokaže.
Pišete se Poje, je morda v vas tudi kaj pevskega talenta?
Rad pojem, a ne morem reči, da imam na tem področju nek velik dar, ker človek ni za vse stvari. Petje sem si v neki meri prisvojil šele v času bogoslovja. Da bi bil rojen pevec, ne morem reči, a tisto osnovo nekako zmorem. Predvsem pri bogoslužju, več kot to pa ni dano. Je samo priimek.
"Kamorkoli pridem, najprej opazim, kaj bi bilo dobro za narediti, kaj bi bilo v kraju lahko lepše, kako so urejeni notranji in zunanji prostori in stavbe, ki jih uporabljamo za življenje in delo."
Kateri so vaši hobiji in kaj najraje počnete v prostem času?
Izpostavil bi dve stvari. Prva je, da skušam ohranjati redno molitev in je ne izpuščam, saj imam kot duhovnik tudi obljubo, da molim vsak dan. Tej molitvi se reče brevir in v njej molim za ljudi, župljane in sem hvaležen, da je to obljuba, ki me veže. Če človek ne da obljube, lahko tudi določene stvari malo da na stran, ker je toliko drugih stvari.
Druga stvar pa je stvar, ki mi da tudi veselje, telesno sprostitev in razvedrilo. Pred leti sem veliko hodil v gore, to še vedno počnem, zadnjih 15 let pa se ukvarjam tudi z jadralnim padalstvom, ki tudi vključuje hojo v gore, kadar gre za polete z gora.
Rad imam tudi prelete in vzlete na popolnoma novih lokacijah in območjih, v novih državah. To je stvar, ki človeka dela živega in iznajdljivega. V jadralno padalstvo sem vstopil dokaj pozno, nekateri se začnejo ukvarjati še pred polnoletnostjo. V ta šport sem vstopil šele, ko sem že bil duhovnik. Je bila pa ta želja v meni prisotna že v srednji šoli. Že kot mladenič sem z velikim zanosom spremljal zmajarje, takrat je bilo zmajarstvo bolj razvito kot jadralno padalstvo, ki so se pripravljali na Ambrožu pod Krvavcem. Ta slika in želja sta mi ostali v spominu.
A to finančno v času študija še ni bilo dostopno, ko pa sem bil kaplan na prvem kaplanskem mestu v Železnikih, kjer je bila velika prisotnost padalcev v župniji in okolici, pa me je tako pritegnilo, da sem se odločil, da tudi sam začnem tečaj in stopim na to pot.
"Rad imam tudi prelete in vzlete na popolnoma novih lokacijah in območjih, v novih državah. To je stvar, ki človeka dela živega in iznajdljivega."
Po opravljenem izpitu pa se je začelo pridobivanje izkušenj, ki še vedno traja. Čeprav letim že 15 let, še vedno ne morem reči, da imam res izkušnje za večino stvari, ki se lahko zgodijo. Še vedno se po toliko letih odkrivajo nove stvari. Izkušnje dajo tudi več previdnosti in predvidevanja, kaj se lahko zgodi.
Mlad pilot nima še toliko izkušenj, kaj vse lahko doživi in kaj se lahko zgodi, skozi leta pa jih pridobi, ko pri letenju doživi marsikaj.
Kdaj med poletom se pojavijo največja tveganja, med vzletom, letom ali pri pristajanju?
Tveganja raje razdelim glede na različne načine letenja. Pri gorskih poletih in letenju z gora je najtežji del vzlet, ker ne gre za urejena vzletišča, ampak vrh gore in skale. To ni območje, kjer bi se človek lahko ustavil in prekinil let.
Pri preletih so ponavadi vzletna mesta dokaj enostavna in ni težko vzleteti, se pa pri letu lahko dogajajo stvari, ki so lahko zelo agresivne. Pri pristajanju pa lahko spremembe v terenu in vremenu povzročijo precej močne vetrove v ozkih dolinah in neprimernih terenih. Do zdaj sem imel najmanj težav s pristanki, morda zahvaljujoč tudi temu, da sem lahek in lahko z manjšim padalom lažje izberem pristanke, ki so zahtevnejši za druge pilote. To je prednost, ki jo imam.
Polet s Pelješca na Korčulo poleti 2022
S katerimi padali letite?
Zdaj imam vsaj tri celotne komplete oprem. Za gorsko letenje uporabljam avstrijsko padalo AirDesign, ki je lahko, in je vsa oprema težka do sedem kilogramov. Za rekreativno letenje uporabljam padalo podjetja Niviuk Ikuma, ki je tudi lahke izvedbe. S sedežem vred doseže 15 kilogramov.
Za prelete pa uporabljam tudi padalo podjetja Niviuk z imenom Artik 6. Pri tem padalu je sedež večji, z večjo zaščito in zato celotna oprema tehta 23 kilogramov. To padalo zato ni primerno za nošnjo v hrib, ampak se ga z avtom pripelje na mesto vzleta.
Je infrastruktura vzletov s padali v Sloveniji dobro razvita?
Da, je. Slovenija ima res možnost številnih vzletišč in tudi geografsko je območje tako, da omogoča letenje praktično povsod. Še v Prekmurju je mogoče vzleteti s pomočjo vitla.
Z drugimi jadralnimi padalci svoje dosežke lahko primerjate tudi s podatki na aplikacijah. Kakšne so vaše statistike kot pilota in na katerem področju spadate v sam vrh?
Tukaj lahko govorimo o statistiki pilota. Kar se tiče števila različnih vzletišč, sem res na prvem mestu, morda celo na svetu. Na pamet povem številko, ki nanese okoli 1.800 različnih vzletnih mest. Tudi število letalnih ur je kar visoko, okoli 2.800 letalnih ur, več kot 4.200 poletov in verjetno več kot 50 tisoč preletenih kilometrov.
Za lastno veselje sem pogledal, koliko imam najvišje osvojenih vrhov držav, v katerih sem poletel. Letel sem v devetih državah, pri katerih sem poletel z njihove najvišje gore.
Ena posebnost, ki jo tudi spremljam pri svojih poletih, pa je letenje z jadralnim padalom s celine na otok. Na tem seznamu je sedem Jadranskih otokov, na katere sem priletel z jadralnim padalom s celine in pristal na otoku. Na seznamu pa je tudi edini slovenski otok, Blejski otok, in na katerem mislim, da ni pristal še nihče drug. Tudi na polovico Jadranskih otokov, na katere sem priletel, sem bil prvi, ki sem jih dosegel s padalom, in večina otokov še nima ponovitve.
"Kar se tiče števila različnih vzletišč, sem res na prvem mestu, morda celo na svetu. Na pamet povem številko, ki nanese okoli 1.800 različnih vzletnih mest. Tudi število letalnih ur je kar visoko, okoli 2.800 letalnih ur, več kot 4.200 poletov in verjetno več kot 50 tisoč preletenih kilometrov."
Kje v svetu je letenje z jadralnim padalom najtežje?
Glede na zahtevnost bi dal poudarek na takratni vremenski situaciji na določenem mestu. V tujini zaradi varnosti dostikrat izbiram polete v mirnem obdobju, če je le mogoče zjutraj. V gorah se pogosto leti zjutraj ali pa pozno zvečer. Zaradi varnosti v tujini ne delam veliko preletov. Nekaj jih je, recimo v Kolumbiji. Skupno pa sem letel v 39 državah. Zadnjih 15 let grem na potovanja vedno s padalom, kamorkoli grem in v katerokoli državo. Če se kje ponudi možnost, poletim, gre pa ponavadi za kratke lete in ponekod tudi prve v zgodovini neke države.
So nekatere države na svetu, v katerih pred svojim poletom še nisem zaznal nobenega poleta. To je na primer afriška država Mavretanija, ki sem jo obiskal pred dvema letoma. Letos sem bil v še eni afriški državi Bocvani, kjer sem, kolikor imam podatkov, tudi poletel prvi, saj gre za ravninsko državo.
Vsak izmed nas leti zato, ker je to res lepo in občuti svobodo ter najde nove poti, ki v zraku niso začrtane. Letimo zato, ker je vsak dan drugačen.
Ena država, v kateri še ni letel nihče iz Slovenije, je tudi Butan. Nekateri so leteli v tej državi, čeprav ima prepoved letenja s toplozračnimi baloni, jadralnimi zmaji in padali. Tako da je bilo letenje v tej državi malce drugačna izkušnja. Letel sem tudi v Turkmenistanu in tudi za to državo še nisem zaznal nobenega poleta do zdaj. Turisti tja ne prihajajo z namenom letenja, država pa je pretežno ravninska. Država ima svojo politično ureditev, ki te stvari seveda tudi omejuje, a prepovedi letenja nisem zaznal.
Ste se zaradi poletov z jadralnim padalom že kdaj znašli v težavah ali imeli zaradi tega nevšečnosti?
Imel sem kar nekaj težav. V Butanu sem bil pri zadnjem poletu aretiran zaradi prepovedi letenja. Rekli so, da to zaradi varstva narave in spoštovanja okolja ni dovoljeno. Tam so mi padalo zaplenili in je ostalo v tisti državi. Imel sem tudi težave v Libanonu, kjer sicer so jadralni padalci. Poleg mednarodne licence pa je treba zaprositi še za dodatno dovoljenje za letenje v njihovi državi. Z njimi potem vodijo register pilotov, kje in kdo leti. Ker nisem imel lokalnega dovoljenja, so sledili aretacija in zapor ter pridržanje za 24 ur. Izpustitev pa je bila brez sankcij. Samo pokazali so, kdo ima v rokah zakonodajo, oblast in moč.
V Butanu so mu zaradi prepovedi letenja zaplenili padalo in je ostalo v državi.
Ste kdaj v zraku zaradi neugodnih razmer prosili tudi za Božjo pomoč in molili, da bi se vse izšlo varno in brez poškodb?
Bila je zagotovo prošnja, da naj se določena težka situacija, ko je do nje prišlo, reši brez nesreče. Kadar je prišlo do težkih situacij, se jih rešuje v tistem trenutku, ker gre za intenzivno in hitro dogajanje, pri katerem rešuješ tisto, kar je mogoče rešiti.
Zgodile so se tudi poškodbe. Ne poznam skoraj nobenega jadralnega pilota, ki leti že dlje časa in ne bi imel niti ene poškodbe. V tem športu se to žal zgodi. Lahko se zgodi pri pristajanju ali pa v zraku, ko pride do močnih turbulenc, ko pride do popolnega zapiranja padal in temu rečemo kolaps. Vedno imam tudi varnostno padalo, ki mu pravimo rezervno padalo.
Zadnji incident, v katerem na srečo nisem bil poškodovan, je bil, ko je padalo tako zaprlo in ga zmečkalo, da me je v dveh obratih navilo na vrvice. Padal sem v močni spirali, ker je bilo položaj nemogoče rešiti, saj je bilo navitje vrvic tako zahtevno. Zgodilo se je na Vajnežu v Karavankah pri Stolu, takrat sem tudi izvrgel rezervno padalo. Veter in termika sta bila tako močna, da tudi z rezervnim padalom nisem mogel pristati. Termika z vetrom me je dvigala čez goro na avstrijsko stran, na tistim območju pa sem zaradi močne turbulence padal v severno steno Vajneža in obvisel ob skalnati steni.
Polet nad Ljubljano poleti 2024
Vseeno pa s tem športom namerno ne iščete nesreče. Ali gre za relativno varen šport?
Nihče ne gre leteti zato, ker bi iskal poškodbo, nesrečo ali težave. Vsak izmed nas leti zato, ker je to res lepo in občuti svobodo ter najde nove poti, ki v zraku niso začrtane. Letimo zato, ker je vsak dan drugačen. V alpinizmu ali smučanju se ista stena ali smer večkrat ponovi, podobno je pri motošportih, kjer je ista cesta. Pri letenju je vzlet na istem mestu, letenje pa je vsak dan drugačno, ker so vremenski pogoji drugačni. To, kar smo še poznali včeraj, ne bo več enako danes, čeprav začnemo z istega mesta.
Hrib se ne premakne, sonce gre z vzhoda na zahod, samo kot se spreminja glede na letni čas. Kar pa se tiče smeri vetrov, zračne vlage, zračnega tlaka, pa je vsak dan drugače in to naredi to spremembo. To naredi letenje tudi zanimivo in je izziv. Vedno prinaša tudi pričakovanje, in čeprav se na let pripravimo, dokler ne letimo, ne vemo, kakšno bo letenje tisti dan in kako daleč bo šlo. To vidimo vsakokrat sproti.
Nevihte so smrtno nevarne. Treba je biti na tleh še pred nevihtami. Pri letenju popoldne je, kakor temu pravimo, trdo in divje ter razbito. Pri zelo divjem letenju lahko po eni uri letenja pride do take utrujenosti, da si enostavno na meji, da let zaključiš, saj je prenaporno. Zato si želiš tovrstna področja čim prej zapustiti in odleteti na manj nevarno območje.
"Nihče ne gre leteti zato, ker bi iskal poškodbo, nesrečo ali težave. Vsak izmed nas leti zato, ker je to res lepo in občuti svobodo ter najde nove poti, ki v zraku niso začrtane. Letimo zato, ker je vsak dan drugačen."
Kateri so vaši najimpresivnejši poleti?
V Sloveniji je bil to polet, ki sem ga začel v Semiču na vzletišču Smuk. Polet se je zaključil v Izoli, preko Slivnice in slovenskega primorja do Izole. Lansko leto pa sem vzletel na majhnem hribčku na Madžarskem (Szarsomlyo) severno od hrvaškega Osijeka in polet, ki je tudi moj najdaljši, se je po skoraj 250 kilometrih končal s pristankom na Slovaškem.
Kaj je vaše glavno vodilo, ki se ga držite na duhovniški poti?
Ko sem izbiral geslo za novo mašo, sem ga izbral že leto dni prej. Nato sem ga opustil in je v ospredje prišlo novo, in sicer: "Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš." Čutim, da je vsak človek, tisti, ki je duhovnik, vernik, ali pa tisti, ki še ne čuti povezanosti z vero, iskalec in išče ter odkriva pot. Izbira stvari, za katere meni in čuti, da so najboljše. Vedno pa sem se spraševal, do kam nas peljejo in kje je naša končna pot.
Kot pa pravijo izbrane besede, je nekje zagotovo polnost bivanja. Tja bi bil rad usmerjen sam in želim nagovoriti tudi ljudi, da gredo v to smer. Ne da pri tem sledijo meni, ampak da rečem, naj sledijo besedam Boga, ki ima besede večnega življenja. To me nekako vodi skozi mojo pot duhovništva in rad bi k takemu razmišljanju povabil vse ljudi.
"Čutim, da je vsak človek, tisti, ki je duhovnik, vernik, ali pa tisti, ki še ne čuti povezanosti z vero, iskalec in išče ter odkriva pot. Izbira stvari, za katere meni in čuti, da so najboljše."
Na veliki ponedeljek je umrl Papež Frančišek. Kako gledate na njegov 12-letni pontifikat in kako se vas je osebno dotaknil?
Začutil sem, da je bil to po papežu Benediktu XVI. papež z drugačnim pogledom in drugačno držo. Predvsem sem pri njem opazil spontanost, preprostost in srčnost. Preden je bil izvoljen, ga nisem poznal. Bolj kot v prvih letih papeževanja sem ga spremljal kasneje. Predvsem pa se moj pogled zdaj obrača nazaj, po njegovem odhodu s tega sveta v večnost.
Vas je morda kakšen njegov pogled ali pa dejanje v času papeževanja presenetilo?
Bolj bi poudaril, da si je izredno prizadeval za razumevanje z vsakim človekom. Vsekakor s tistimi ljudmi, ki so na vodstvenih položajih – z državnimi voditelji, voditelji verskih skupnosti, tudi nekristjani. Glavne skrbi, ki sem jih pri njem začutil, pa so bili delo, graditev in prizadevanje za mir. Če ni miru, se ne morejo postaviti in graditi druge stvari. Na tem je v teh 12 letih dajal izjemno velik poudarek, predvsem v času, ko je po svetu toliko spopadov, nemirov in bojev.
Ste spremljali njegovo delo in reforme v Cerkvi?
Spremljal sem njegova dela, tudi zato, ker smo duhovniki določena dela obravnavali in jih poskušali vpeljati v pastoralno delo. Na začetku je morda dal tak občutek, da se spušča (v narekovajih) na "nevarno področje". Kot da bi se sprva prehitro oddaljil od krščanske drže, po drugi strani pa je bilo močno približevanje in iskanje dialoga. Kljub temu pa od osrednje krščanske drže, to so npr. zakramenti, pri njem ni bilo nobenega odstopanja. V približevanju drugim ljudem je dajal še večji poudarek na zakramentih, zlasti na zakramentu sv. evharistije in spovedi (sprave). Ta dva zakramenta je papež Frančišek res poudarjal.
Po pogrebu papeža Frančiška se bo v Vatikanu kmalu začel konklave. Kakšnega papeža Cerkev potrebuje v današnjem času?
Sam ne bi niti poudarjal, kakšne smeri in kakšnih pogledov naj bo naslednji papež. Opažam, da ko je nek papež izvoljen, je s svojim značajem in pogledom na Cerkev primeren za tisti čas. Kot da ni vse v človeški presoji in načrtovanju, ampak kot da bi želel Bog pokazati, koga naj kardinali (elektorji, op. a.) izberejo. Da bo ta človek usmerjal pogled v pravo smer. Kakšen oz. kdo pa bo novi papež, si ne želim ugibati. Tudi o imenih ne morem govoriti ali posebej izpostaviti koga izmed kardinalov.
"Opažam, da ko je nek papež izvoljen, je s svojim značajem in pogledom na Cerkev primeren za tisti čas. Kot da ni vse v človeški presoji in načrtovanju, ampak kot da bi želel Bog pokazati, koga naj kardinali (elektorji, op. a.) izberejo."
Ker izbira ni v moji moči, zaupam ljudem, ki so za to odgovorni in postavljeni ter bodo pri izbiri dajali odgovor. Na to ne gledam tako, da je odgovoren samo papež, ampak tudi tisti, ki ga izberejo in utemeljijo, zakaj bi bodočega papeža podprli in si ga želijo. Odgovornost je v tem primeru dana mnogim ljudem.
Ste spremljali pogreb pokojnega papeža Frančiška?
Da, ura je bila zelo primerna za ogled pogreba, tako da za spremljanje po družbenih medijih ni bilo težav. Spremljal sem tudi zato, ker se mi spomin vrača nazaj, ko sem bil osebno na pogrebu danes svetega Janeza Pavla II. Na pogrebu papeža Frančiška nisem bil navzoč osebno, je bilo pa spremljanje preko medijev dostopno, posebej se me je dotaknila daritev svete maše na Trgu svetega Petra, kjer se je zbralo veliko vernikov v hvaležnosti za papeža, ki smo ga imeli.
Frančišek je umrl po končani veliki noči, pred njim pa je še cel teden božjega usmiljenja, kot da bi želel sporočiti, da molimo zanj, saj nas je za to vedno prosil še v času svojega papeževanja. Umrl je po veliki noči, da bi še cel teden v prošnji in v času devetdnevnice božjega usmiljenja prosili zanj. To se zdaj še toliko bolj kaže po njegovi smrti, saj bi bila njegova želja zagotovo danes še vedno enaka: "Molite zame."
S kom najraje sodelujete pri delu v župniji?
Ne bi mogel posebej izpostaviti določene skupine. V veselje in zelo lepo pa mi je delati z mladimi, posebej takrat, ko se jim pojavljajo vprašanja in dvomi. Ko ne razumejo, sprašujejo in iščejo. Gredo po poti, ki je tudi pot razmišljanja. Izredno vesel sem vprašanj, čeprav so težka, ker vem, da mora mlad človek iskati in spraševati, da lahko odkriva stvari.
Lepo mi je tudi spremljati življenja drugih ljudi, bodisi staršev, otrok ter očetov in mater, ki imajo to srčno poslanstvo oblikovanja lastnih otrok in družine. Posebej ljubo mi je, ko pomislim na starejše ljudi, ki so svoje delovanje navzven že sklenili, navznoter pa, kolikor zmorejo, delujejo z molitvijo in prošnjo ter tako ohranjajo spomin na svoje domače in zanje prosijo.
"Najtežja stvar pa mi je odnos s človekom, za katerega čutim, da v življenju nima duhovno urejenih stvari in tega ne želi urediti."
Kaj vam je pri vašem poslanstvu najljubše in kaj vam je najtežje?
Rekel bi, da imam najrajši iskreno spraševanje človeka, ki išče. Tudi če je to starejši človek, a vseeno želi stvari peljati naprej in mu je dragocena vera. Še vedno odkriva, išče in se sooča z vprašanji. To se mi zdi najdragocenejše.
Najtežja stvar pa mi je odnos s človekom, za katerega čutim, da v življenju nima duhovno urejenih stvari in tega ne želi urediti. In reče, da je v redu in da se bo s tem ukvarjal kdaj drugič, saj ima trenutno druge stvari, ki ga zaposlujejo. Pri tem pa mi je težko. Ko bi lahko nekdo, ki nima nobenih ovir, nekatere stvari uredil in jih sprejel, a jih po lastni želji odrine. To mi je težko.
Govorimo bolj o notranjih zadevah, ne o zunanjih. Življenje po zakramentih, odločitev zanje in recimo odločitev za zakrament svetega zakona, ki ga vidim kot nekaj izredno pomembnega, velikega in dragocenega. Življenje z zakramentom evharistije in obisk svete maše, sploh za praznike. Prav tako tudi osebni zakrament svete spovedi, ki ga človek potrebuje, ker nihče ni popoln. Treba se je vedno znova vračati k temu začetku očiščenja, da se breme oddaja sproti in se ne nalaga.
Lani ste praznovali 20 let svojega duhovništva. Ste bili kdaj s strani ljudi zaradi svojega poslanstva deležni tudi predsodkov ali opazk?
So opazke in predsodki. Spomnim se jih še iz svojih začetkov, še iz časa kaplanske dobe. Bile so seveda tudi graje. A pri teh stvareh se tudi sprašujem, zakaj nekoga te stvari bremenijo in motijo. V čem je ta teža in ali je res to moja napaka? Če je napaka pri meni, jo je treba spremeniti in se odločiti za drugačno pot. Če pa večji delež napake ni pri meni, pa je lahko delež pri nekom, ki ga nekaj bremeni in živi v težkem položaju.
Deležen pa sem tudi stvari, ki človeka razveseljujejo. Hvaležnosti in pohvale, sprejemanja. Človek je bitje, ki potrebuje odziv. Pa naj bo to starejši, otrok, duhovnik ali pa človek, ki z vero morda ne živi močno povezan. A če je ta odziv dober in lep, človeka osreči, razveseli in mu da novih moči. Da mu občutek izpolnjenosti. Verjetno ima vsak človek v neki meri to izkušnjo, kako je to dragoceno.
"Človek je bitje, ki potrebuje odziv. Pa naj bo to starejši, otrok, duhovnik ali pa človek, ki z vero morda ne živi močno povezan. A če je ta odziv dober in lep, človeka osreči, razveseli in mu da novih moči."
Mimo je že največji krščanski praznik, velika noč. Kako so potekale priprave in kaj vam je pred prazniki vzelo največ časa za pripravo?
Kristjani imamo za pripravo na praznik velike noči kar 40 dni, kar imenujemo postni čas. Že na začetku tega obdobja se lahko odločimo za neko dobro stvar, ki je premalo prisotna, jo vpeljemo in dodamo v naše življenje ter zmanjšamo vnos slabih stvari.
Čeprav so slabe stvari človeku privlačne, ga bremenijo in so mamljive, se mora vsak sam vprašati, ali jih je zmožen odložiti, to, kar je dobro, pa pridobiti in privzeti. Glavna priprava na praznik pa je prav preko bogoslužja, ki jo vidim prav v času velikega tedna (četrtka, petka in sobote). Tri stopnice ali koraki, ki gredo eden v drugega in preko katerih lahko pridemo do končnega praznika vstajenja in odrešenja ter veselja, kar predstavlja Jezusovo vstajenje.
"Velikega petka ni brez velikega četrtka, in če ni velikega petka, tudi ne obstaja velika noč."
Velikega petka ni brez velikega četrtka, in če ni velikega petka, tudi ne obstaja velika noč. Ker sta v življenju teža in preizkušnja, a ne samo na koncu, ampak sta del naših poti v življenju. Čeprav me lahko veliki petek spremlja in se pojavi večkrat v življenju, pa se na koncu vedno pojavijo svetloba, veselje in življenje – kar pa je velika noč.
Tudi velika sobota je zelo dragocen čas, čas tišine, razmisleka, molitve, pričakovanja in upanja. Ali imam v življenju upanje, da bodo stvari, ki jih nosim v življenju, nekoč dozorele in bo lahko iz tega zrasla polnost mojega bivanja? Temu pa pravimo odrešenje, na tem svetu pa imamo samo predokus tega. Ko se naše zemeljsko življenje sklene, pa se rodi polnost življenja, zato kristjani tudi rečemo, da je smrt drugo rojstvo.
Kaj je torej bistvo in glavno sporočilo velike noči?
Središče praznika velike noči vidim v tem, da Bog pokaže vsakemu človeku, da ga ima rad in sprejema brez vsake meje. Zato si želi, da človek naredi korak k njemu. To je ljubezen Boga, ki nikogar ne vleče, ampak vsakega vabi, da pride k njemu in s tem dobi vse.
"Večkrat v življenju, to smo lahko začutili in doživeli tudi v velikem tednu, lahko nekatere stvari doživimo in začutimo samo, če smo prisotni. Ne govorimo, ne delamo, ne gledamo, ampak samo smo. In to je pomembno."
Večkrat v življenju, to smo lahko začutili in doživeli tudi v velikem tednu, lahko nekatere stvari doživimo in začutimo samo, če smo prisotni. Stvari, ki jih ni mogoče povedati in opisati z besedami, zato je dovolj že, če smo samo zraven. Ne govorimo, ne delamo, ne gledamo, ampak samo smo. In to je pomembno.
Na slovenski Obali v Izoli
Preberite še:
