Kako je Slovenec v Strasbourgu poiskal pravico, ki je ni našel doma

Zgodba, ki sega v leto 2010, ni zapletena, a "gre predvsem za zadoščenje", priznava Borut Kariž, po poklicu odvetnik, ki mu je sodišče za človekove pravice v Strasbourgu v tožbi proti Republiki Sloveniji pritrdilo, da so mu bile pred domačim sodiščem kršene človekove pravice. Sodišče za človekove pravice je presodilo, da so Karižu v postopku v Sloveniji kršili pravico do zaslišanja. Najhuje pri vsem je, da pri nas že imamo sodno prakso, ki pravi, da ima stranka pravico do zaslišanja v postopku, a je naša sodišča ne upoštevajo, trdi sogovornik.

Borutu Karižu je leta 2010 policija izdala plačilni nalog v višini 450 evrov, ker naj bi s svojim avtomobilom poškodoval parkirano vozilo, mimo katerega je peljal. Po dogodku je odpeljal, ne da bi o tem obvestil lastnika avtomobila ali policije.

Njegovo krivdo je policija utemeljevala z izjavo neimenovane priče, medtem ko je Kariž zatrjeval, da poškodbe zaradi različnih vzrokov ni opazil. Da bi to dokazal, je na sodišču predlagal zaslišanje sebe in sopotnika v avtomobilu. A sodišče je predlog zavrnilo z besedami, da želi tako zavlačevati postopek. Sodišče ga je spoznalo za krivega, sodba je postala pravnomočna. Kariž pa je vztrajal in se odločil svoj prav dokazati v Strasbourgu.

Zakaj ste se odločili, da boste pravico iskali v Strasbourgu? Moja zgodba je preprosta, bolj gre za to, da se to množično dogaja. Postopek o prekrških je del kazenskega prava. Torej kot domnevni prekrškar greš k sodniku za prekrške, dobiš kazen. Kaznujejo te na podlagi ene same izjave in ko se na to pritožiš, ti sodišče odvrne, da s tem, ko želiš podati svoje dokaze, zavlačuješ postopek.

Kakšen nesmisel, saj je zastaralni rok tri, štiri leta, zato je o zavlačevanju nesmiselno govoriti. Če gledate državo, ki je represiven organ in ima v rokah vse vzvode, na drugi strani pa posameznika, se postopek zanj tu konča. Gre namreč za skrajšani postopek in ko te zavrnejo, nimaš možnosti pritožbe.

Pravite, da že obstaja sodna praksa, ki pravi, da gre pri primerih, kakršen se je zgodil vam, za kršitev človekov pravic. To je najbolj problematično. Po tistem, ko smo se pritoževali, je bilo mnenje evropskega sodišča, da gre za nepravično sojenje, že povsem jasno. Naj povem na primeru: če ste obdolženi za krajo kruha, bi pričakovali, da vas bo sodišče zaslišalo, saj imate tri priče, da vas tam nikoli ni bilo. Sodišče pa bi reklo, kaj se pa vi greste, hočete zavlačevati postopek, vi ste krivi.

Evropsko sodišče se je že izreklo, da v postopku mora obstajati enakopravnost orožij. To je bistvo: okrajno sodišče je že takrat, ko je razsojalo o mojem primeru, vedelo, kakšno je stališče evropskega sodišča, pa tega ni upoštevalo.

O primeru bi lahko presojalo tudi ustavno sodišče. Lahko bi, pa se tam s prekrški ne ukvarjajo več. A kadar je sodna praksa že znana, lahko o tem odloči tudi ustavno sodišče. No, v mojem primeru tega niso hoteli obravnavati. Zame je torej največja težava, da kljub praksi evropskega sodišča naša sodišča še vedno vztrajajo, da v mojem in podobnih primerih ne gre za kršitev. Nisem prepričan, ali sodišča za prekrške spremljajo evropsko sodno prakso, ali dobivajo kakšna navodila ali pa samo mehanično uporabljajo pravo in nekritično presojajo. Dejstvo pa je, da v 80 odstotkih takšne krivične odločitve ostanejo.

Kaj natančno odločitev evropskega sodišča pomeni za vaš postopek? Prav nič, saj oni sodbe niso razveljavili, temveč le ugotavljajo, da je bilo sojenje nepošteno oziroma da je bila ugotovljena kršitev. Torej gre samo za zadoščenje. Gre za to, da bi morala država, če so postavljena neka pravila, v skladu z njimi tudi delovati. In čeprav imaš ti vse odločbe, država vztraja. To je sistemska težava.

Bi lahko ta vaš primer prekrška na okrajnem sodišču preslikali na kazenske zadeve? Verjamem, da gre v odmevnejših primerih vse tako, kot mora, pri manjših kaznivih dejanjih pa je skoraj podobno. Postopek gre lahko naprej zelo hitro in brez dokazov. In potem bo statistika kazala, da je 80 odstotkov zadev rešenih. Sodniki pa bodo nekritično sledili tistemu, kar bo podala policija ali tožilstvo, ne pa temu, kar ima povedati posameznik. Kljub sodni praksi, ki pravi, da mora obstajati enakopravnost orožij, gredo sodniki nekritično z glavo skozi zid. Sedemdeset odstotkov ljudi, ki imajo podoben primer s prekrškom, bo reklo okej, to je to, nič ne morem storiti.

Podoben primer je pri obrazložitvi sodb. Zakon nalaga, da mora biti sodba obrazložena tako, da odgovori na vse pomisleke stranke v postopku. Natanko mora biti obrazloženo, zakaj sodišče ni upoštevalo tistega, kar je navajala stranka oziroma domnevni storilec. Če berete sodbe, pa lahko vidite, da na primer na štiri strani navedb sodniki odgovorijo v dveh vrsticah. To ni to. V vseh teh primerih gre za kršitev pravice do pravičnega sojenja. Kdorkoli je v postopku, mora vedeti, zakaj se je tam znašel. Jasno mora biti, zakaj je določen sodnik izdal sodbo, kot jo je. Če tega ni, ni zadoščeno kriteriju pravice do pravičnega sojenja.

Nam lahko opišete, kakšen je bil vaš postopek do sodbe evropskega sodišča? Katera redna in izredna pravna sredstva ste uporabili? Pri prekršku imaš na voljo zgolj ugovor zoper prekršek, ki gre na policijsko postajo. Tam so moj ugovor zavrnili, jaz pa sem ugovarjal zoper zavrnitev. Postopek je tako prešel na okrajno sodišče. Ker gre za skrajšani postopek, pomeni, da te več ne vabijo, torej nimaš več možnosti pritožbe. Tam si končal, kriv ali nekriv. Če se ne strinjaš z odločitvijo okrajnega sodišča, se lahko pritožiš na ustavno sodišče, čeprav to o prekrških ne odloča več. Vendar pa v primerih, ko je že znana neka sodna praksa, lahko odloči tudi ustavno sodišče. V konkretnem primeru ni.

V šestih mesecih po pravnomočni odločbi ustavnega sodišča sledi tožba na evropskem sodišču. Tam podaš zahtevo za obravnavo in pojasniš, katere človekove pravice naj bi bile kršene. Z evropskega sodišča te nato kar prek spletne pošte obvestijo, ali bodo zadevo obravnavali ali ne.

Torej tudi tam ne obravnavajo vsega, kar dobijo na mizo? Tudi oni so pri tem selektivni. Največ se ukvarjajo s kazenskimi zadevami, ko gre za sojenje v nerazumnem roku, za protipravni odvzem prostosti, za očitne posege v človekove pravice. V civilne spore se evropsko sodišče ne spušča, sicer dvomim, da bi sodba izšla v desetih letih. Moj primer so reševali približno dve leti. Potem so me obvestili, da bodo državi ponudili zmožnost, da se izjasni oziroma da se poravna še pred izdajo odločbe.

Država se ni bila pripravljena poravnati. Ne, država je to odklonila. Sicer nisem videl odgovora, vem samo, da se niso hoteli poravnati, ker so me o tem obvestili z evropskega sodišča. Na sodišču te tudi prosijo, da dokumentiraš stroške z računi, in izdajo sodbo.

Vi ste odvetnik, na stvari se spoznate. Kako naj ukrepa mali človek, ki meni, da se mu je v nekem postopku zgodila krivica? Ni ne denarja ne znanja. Stroški seveda rastejo s pritožbami, z izrednimi pravnimi sredstvi, s pritožbo na ustavnem sodišču, potem pride še evropsko sodišče. Če nimaš denarja, se lahko zgodi, da sredi procesa obupaš. Pri teh prekrških me preseneča, da država kljub jasno zavzeti praksi, kaj pomeni nepravično sojenje, še vedno vztraja pri svojem. To je zame sporno. Temu bi se lahko izognili. Saj te lahko zaslišijo in izdajo enako odločbo. Ti imaš svoje dokaze, sodnik pa lahko odloči, da ti dokazi niso dovolj. In smo končali. Lahko se pritožuješ, ampak ni nepravičnega sojenja, saj so ti dali možnost, da predstaviš svoje dokaze.

Čeprav sodna praksa obstaja, gredo naša sodišča še vedno po svoji liniji. In tudi ko se jim ponudi poravnava, ko poveš, da so že bili primeri, ki govorijo tebi v prid, vztrajajo pri svojem. Še vedno bodo rekli ne.