Ponedeljek, 20. 7. 2020, 3.55
4 leta, 4 mesece
Kako je slovenski hudič prišel na samotni hrvaški otok
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,08
13
Beseda hudič je verjetno slovenska beseda, ki se je najbolj uveljavila v sosednjih jezikih. Na avstrijskem Koroškem tako poznajo besedo huditsch. Furlani poleg besede diaul uporabljajo tudi besedo cudiç. Celo na dveh otočkih zahodno od Lošinja, Vele in Male Srakane (na fotografiji), ki imata le peščico prebivalcev, so pred desetletji med domačini zasledili besedo hudić. Slovenskega hudiča tako od sosednjih jezikov ne najdemo samo v madžarščini.
V slovenščini, tako pogovorni kot knjižni, je veliko besed, ki smo si jih izposodili iz sosednjih jezikov. A tudi slovenske besede so našle pot v sosednje jezike, zlasti v obmejna narečja.
Slovenci smo bili (razen Slovencev med Muro in Rabo) stoletja v okviru germanskih državnih tvorb, najprej Frankovskega cesarstva, nato Svetega rimskega cesarstva, ki je v zgodovinopisju bolj znano kot Nemško cesarstvo ali samo Cesarstvo. Zato seveda ni presenetljivo, da smo v tem času v svoj jezik, predvsem pogovorni, pa tudi v knjižni, prevzeli veliko nemških besed.
Nemške izposojenke v pogovorni in knjižni slovenščini
Veliko teh besed je že na prvi pogled nemškega izvora, na primer luft, ki se v pogovorni slovenščini uporablja pogosteje kot knjižni zrak. Potem so tu besede, kot so frdaman (iz nemško verdammt, preklet), žajfa (iz katere smo na primer izpeljali besedo žajfnica za bolj lahkotne televizijske nanizanke), gmajna, slovensko-nemška skovanka dolgcajt, britof (iz friedhof), znucan (izrabljen), zic (sitz, sedež), žegen (segen, blagoslov) in župa (suppe, juha).
Nekatere od besed nemškega izvora pa so že tako udomačene v slovenskem jeziku in tako prilagojene naši izgovorjavi, da večina Slovencev sploh ne pomisli, da so izposojenke. Vključene so tudi v slovenski knjižni jezik: skedenj (staronemško scugina), ponev (staronemško pfana), žaga (staronemško saga), škarje (staronemško scari) in žveplo (staronemško swëpal). Nemškega izvora je tudi precej slovensko zveneča beseda ubogati, ki prihaja iz besede folgen (slediti, biti poslušen). Tako kot britof je bila prevzeta še v času, ko slovenščina še ni imela glasu f, zato je germanski f preoblikovan v glas b.
Slovenska jezikovna dediščina v Avstriji
Toda izmenjava besed z našimi jezikovnimi severnimi sosedi ni bila samo enosmerna, res pa je, da je uporaba nemških besed, ki so slovenskega izvora, omejena na Avstrijo ali jug Avstrije ter večinoma v narečni rabi. Pri tem je treba upoštevati, da je slovensko jezikovno ozemlje nekoč seglo globoko na sever današnje Avstrije. To se na primer kaže v krajevnih imen slovenskega izvora.
O tem, kako zanimivo in navzkrižno včasih poteka izposojanje besed med različnimi jeziki, priča beseda hiša. Naši slovanski predniki so besedo hiša verjetno prevzeli že v Zakarpatju od germanskih Gotov, ki so poznali besedo hus (v nemščini zdaj haus, v angleščini house). V vzhodnih Alpah pa so besedo hiša od naših slovanskih prednikov verjetno že v srednjem veku prevzeli nemško govoreči kolonisti v obliki keusche ali kaischn in z njo označevali majhno, skromno hiško. Stanovalcu te skromne hiše so rekli keuschler. Ti besedi pa smo si spet nazaj izposodili Slovenci in tako sta nastali besedi kajža in kajžar.
Po ugotovitvah avstrijskega jezikoslovca Heinza-Dieterja Pohla je samo na avstrijskem Koroškem več kot tisoč krajev, gora ali voda, ki imajo slovenska imena ali slovenska in nemška imena (na primer veliko je Feistritz, to je Bistric). Na avstrijskem Štajerskem imata kar obe največji mesti ime slovenskega izvora: Graz (Gradec) in Leoben. Zadnji je bil v virih najprej zapisan kot Liupina in Liuben, zato bi mu v sodobni slovenščini lahko rekli tudi Ljubelj ali Ljubno.
Najbolj znana slovenska beseda v Avstriji
Potem so tukaj še nemške besede slovenskega izvora. Najbolj znana je beseda jause ali jausen, kar je v pogovorni nemščini Avstrijcev izraz za malico oziroma prigrizek. Nasploh Avstrijci, predvsem v nemškem koroškem narečju, veliko slovenskih besed uporabljajo v povezavi s prehrano: sasaka (zaseka), gaislitz (kislica, kisla jed iz ovsene moke), oblitzen (krompir v oblicah), munkn (jed iz ovsene moke), topanitz (topanica iz besede topiti, nekakšen toast), potitze (potica), kren (hren), pogatschen (pogača) in strankerl (strok oziroma fižol).
Na Koroškem se tudi v zdavnaj ponemčenih vaseh uporablja malce strah vzbujajoča beseda huditsch (hudič) in vzklik presenečenja oziroma osuplosti moidusch (pri moji duši). Zelo prisotna je tudi beseda potschasn (počasen), kar pomeni lahkotno, lagodno, v sodobni pogovorni slovenščini bi rekli na izi. Besedo potschasn je na primer nemška spletna izdaja kanadsko-ameriškega medija Vice izpostavila kot najbolj značilno narečno besedo na avstrijskem Koroškem.
Slovanske besede v madžarščini
Na vzhodu slovenski jezikovni prostor meji na madžarščino. Madžari, ki so v Panonsko nižino prijezdili iz evrazijskih step v 9. stoletju in se kot klin vrinili med Severne in Južne Slovane, so od svojih slovanskih sosedov in slovansko govorečih staroselcev v sami Panoniji prevzeli veliko besed. Kot je ugotovil jezikoslovec Ronald O. Richards, madžarščina, ki spada med ugrofinske jezike, vsebuje kar 1500 besed, ki si jih je izposodila iz slovanskih jezikov.
V slovenščini je veliko besed, ki so tja prišle že pred več kot 1500 leti, ko so bili sosedi slovanskih ljudstev germansko govoreči Goti. Besede gotskega izvora so tako steklo (stikls), kupiti (kaupon), kotel (katils), poskusiti (kausjan), hlev (hlaiw), cesar (kaisar) in tujec (thiuda). Od Gotov so si Slovani izposodili tudi besedo hleb (hlaifs, hlaib). V slovenščini je hlebec vrsta kruha, to je kruh okrogle oblike. To slovensko razlikovanje med kruhom in hlebcem kot posebnim imenom za vrsto kruha so potem prevzeli tudi nekateri hrvaški govori na meji s Slovenijo.
Vseh 1500 besed v tem članku ne moremo predstaviti, zato navajamo le nekatere: Nemet (Nemec), macska (mačka), zsaba (žaba), medve (medved), galamb (golob), pok (pajek), folyami rak oziroma rak (rak), vidra (vidra), giliszta (glista), hörcsög (hrček), szerencse (sreča), mostaha (mačeha), mocsar (močvirje), patak (potok), pokol (pekel), kiraly (kralj), megye (grofija, iz besede meja), puszta (pustinja, goličava), kenese (kraljeva posest, iz besede knežje), udvar (dvor).
Potem so tukaj še imena rastlin, sadja, orodij, hišnih predmetov, jedi, poklicev in dni v tednu: gomba (goba), malna (malina), szilva (sliva), cseresznye (češnja), feher repa (repa), mak (mak), gereblye (grablje), vödör (vedro), asztal (stol v pomenu miza), polc (polica), kulcs (ključ), kovacs (kovač), molnar (mlinar), meszaros (mesar), szolgalo ali szolga (sluga), szomszed (sosed), vacsora (večerja), pecsenye (pečenka), szerda (sreda), csütörtök (četrtek), pentek (petek) in szombat (sobota).
Madžarske besede v slovenščini
Niso bili pa Madžari le prejemniki, ampak tudi dajalci besed. V slovenščini imamo tako tudi nekaj besed madžarskega izvora: soba (szoba), čipke (csipke), gumb (gomb), bunda (bunda, to je v madžarščini plašč), kočija (kocsi), tolovaj (tolvaj), kip (kep, kar v madžarščini pomeni slika) in morda betežen (madžarsko betegseg, ki pa izvira iz stare nemške besede weteg za bolečino).
Slovensko-furlanska besedna izmenjava
Če je bila slovensko-nemška in slovensko-madžarska jezikovna meja pred stoletji precej bolj severno in vzhodno kot danes, pa se slovensko-romanska meja na zahodu bolj ali manj drži jezikovne črte, ki je bila postavljena v zgodnjem srednjem veku. Našim romanskim sosedom smo rekli Lahi, zdaj pa se bolj uporablja beseda Italijani, čeprav v resnici Slovenci mejimo na zahodu na Furlane (izjema je Trst).
Zgodnjeslovensko govoreči Karantanci so bili prvo slovansko ljudstvo, ki je prevzelo krščanstvo. Zato so domneve, da se je zahodno izrazoslovje, povezano s krščanstvom (menih, maša, oltar, papež …), med druga slovanska ljudstva, zlasti zahodnoslovanska, razširilo prav iz Karantanije. Po trditvah slovenskega jezikoslovca Franceta Bezlaja so preostali Slovani, na primer Čehi in Poljaki, besedi križ in Rim prevzeli prav od Karantancev. V češčini sta križ in Rim kříž in Řím, v poljščini pa krzyż in Rzym. Če bi Čehi in Poljaki ti besedi prevzeli neposredno iz romanščine ali nemščine, bi se morali glasiti v češčini krýž in Rým, v poljščini pa kryż in Rym.
Iz furlanščine, ki je bolj sorodna ladinščini in retoromanščini kot italijanščini, ali pa morda iz beneške italijanščine smo v slovenščino prevzeli besede, kot so čebula, punca, raca in fant (italijansko fante, furlansko fantulin). V furlanščino pa smo Slovenci "izvozili" besede, kot so colaç (kolač), cudiç (hudič) in cos (koš).
Slovenski jezikovni vpliv na jugu
Če je lahko ugotoviti, katere besede v nemščini, madžarščini ali furlanščini so slovenskega (slovanskega) izvora, pa je precej težje razvozlati, katere slovenske besede so se iz slovenskega jezikovnega prostora razširile na sosednji hrvaško govoreči prostor.
Dejstvo je, da je veliko slovenskih besed nekakšna skupna dediščina, ki si jo delimo s kajkavskim in/ali čakavskim narečnim prostorom (na primer črn, jaz, življenje, hudoba …). Veliko teh besed v sodobnem hrvaškem knjižnem jeziku ni, saj ta od 19. stoletja naprej temelji na štokavščini, ki se govori v Dubrovniku in vzhodni Hercegovini.
Slovenske besede v hrvaški Istri in Kvarnerju
Kljub temu lahko v govoru hrvaškega ozemlja, ki meji na Slovenijo, najdemo nekaj narečnih besed, ki so poznejšega slovenskega izvora. Najdemo jih na primer ponekod v Istri. Ta je bila pred stoletji deloma del Kranjske (Pazinska grofija in gospostvo Kastav).
O tem, kje so na jugu meje slovenskega jezika, je v 16. stoletju razpravljal že oče slovenskega knjižnega jezika Primož Trubar. Glavna jezikovna značilnost, ki loči kajkavce, ki jim je Trubar rekel Bezjaki, in Slovence, je bila po Trubarjevem mnenju ta, da so Bezjaki končni l izgovarjali bolj trdo oziroma na debelo. Rekel je po kajkavsko »rekel«, medtem ko Slovenci sicer l pišemo, a izgovarjamo u – »rekeu̯«. Ta pojav, ki se mu strokovno reče vokalizacija izglasnega l, se je s slovenskega jezikovnega prostora razširil tudi po skoraj vsem hrvaškem ozemlju, ki meji na Slovenijo. Podoben slovenski vpliv je izpad glasu "v" v kajkavščini in čakavščini: na primer trd (namesto tvrd), četrti (namesto četvrti), lasi (namesto vlasi).
Te besede so na primer nuben (noben), uća (oča), sturit (storiti), miza, sploh, utrok (otrok), poredan (poreden), slap (slab, v pomenu slabega značaja), hlapac (hlapec), hobi (goba), hospud (gospod, izraz za duhovnika).
Hudič na zahodu, vrag na vzhodu Slovenije
Na Cresu hudiču na primer pravijo tudi hudoba, kar je verjetno skupna slovensko-čakavska besedna dediščina, je pa precej bolj zanimivo to, da na majhnem otoku oziroma dveh otokih, Vele in Male Srakane, ki ležita zahodno od Cresa, hudiču rečejo ali so vsaj nekoč rekli hudić. Gre pri tem za slovensko izposojenko, ki je nekako prijadrala celo na ta otok? Morda ali celo verjetno.
Beseda hudič je v slovenščini zlasti značilna za osrednje in zahodne dele slovenskega ozemlja, na vzhodu Štajerske in v Prekmurju prevladuje vrag (morda nam zaradi tega hudiča ni uspelo "izvoziti" v madžarščino).
Slovenski vpliv v štokavskem Žumberku
Pri slovenskem jezikovnem vplivu na jugu je zanimiv zlasti Žumberk. Ta je še bil del Kranjske, ko je cesarstvo vanj kot Uskoke naselilo srbsko govoreče pravoslavne štokavce. V Žumberku, ki je postal del Vojne krajine in je od druge polovice 19. stoletja del Hrvaške, je opazen slovenski vpliv.
V Žumberk so se v 16. stoletju priselili pravoslavni Srbi, verjetno iz območja vzhodne Hercegovine ali zahodne Črne gore. Od Belokranjcev in Dolenjcev na drugi strani Gorjancev so si pozneje izposodili veliko besed in prevzeli nekatere slovenske jezikovne značilnosti.
Tako so nekdaj pravoslavni, zdaj pa grškokatoliški Žumberčani od nas prevzeli veliko germanizmov, kot so župa, fajn, cajt, ljuft (zrak), kiklja (žensko krilo), cagar (urni kazalec), lojtre. A prevzeli so tudi veliko slovenskih besed, ki so jih seveda pogosto malce prilagodili svoji izgovorjavi: na primer miza, čebula, raca, delo, pridelak (pridelek), delavac (delavec), dvajset, višina, nižina, gospodinja, čez, časan (počasen), spati, stati, dekla, kuriti, kača, dota, fara, luknja, okno, saje, sapa, snaga, ocvirak (ocvirek), zamazan, zmirom (zmeraj), tepac (tepec) in norac (norec).
Zanimiva je beseda dugočasan, ki seveda temelji na slovenski besedi dolgočasen oziroma dolgočasje in je ponekod izrinila besedo dosadan. Prav tako je v Žumberku slovenska predpona pri- izpodrinila štokavsko predpono pro-. Namesto pročitati je tako prečitati, namesto prognati je pregnati. Žumberški štokavci so, kot piše hrvaški jezikoslovec Stjepko Težak, tudi opustili vokativ. To je sicer značilno za slovenski jezik.
13