Na kaj vse se je moral Ivo Boscarol navaditi pri sodelovanju z Indijo

Ajdovska družba Pipistrel je lani zmagala na razpisu indijskega obrambnega ministrstva iz leta 2011 in z njimi sklenila pogodbo o dobavi 194 šolskih letal. Zagotoviti jih morajo v 30 mesecih, nato pa še dodatnih sto, če bi se v Indiji zanje odločili.

Za indijsko obrambno ministrstvo predelano dvosedežno letalo virus se imenuje garud. Ker Indijcem mitologija zelo veliko pomeni, je poimenovan po ptici ujedi iz hindujske mitologije, na kateri jezdi bog Višnu.

Prva letala so že v Indiji in tudi nekaj ladijskih kontejnerjev, od katerih vsak vsebuje dve letali, je na poti tja. V končnih fazah izdelave in pripravljenih za dobavo v naslednjih dneh je še 12 letal, skupaj jih je bilo za Indijo narejenih že več kot 20, v prihodnosti pa bodo izdelovali šest ali sedem letal mesečno.

Direktor Ivo Boscarol v Indijo potuje približno enkrat mesečno in odkar sodeluje z Indijci, se je že dobro navadil tako na sodelovanje z njimi, kot tudi na razmere v državi in kulturo.

Tako je v Pipistrelu videti proizvodnja letal, namenjenih indijskemu obrambnemu ministrstvu. Foto: Osebni arhiv

Kako letalo pride v Indijo?
Tukaj ga izdelamo, sestavimo, preskusimo in naredimo kontrolni servis. Nato s trupa odstranimo krila, vse skupaj zavijemo v folijo in zaščitimo proti udarcem ter zapakiramo v ladijski kontejner. Do Indije potuje približno pet tednov. Na drugi strani ga razcarini in prevzame naša indijska ekipa, ga v letalski vojaški bazi ponovno sestavi, pregleda, naredi testni polet in ga preda kupcu. Ob tem se naredi zapisnik, ki je osnova za sprostitev plačila.

Kaj vas najbolj skrbi pri prevozu, komu ga zaupate?
Prevozi so vedno lahko neznanka in v preteklosti se je že zgodilo, da smo poslali ladijski kontejner na sejem v Oshkosh, ZDA. Na poti je izpuhtel v zrak, po šestih mesecih pa smo ga našli v pristanišču v Singapurju. Ladjarji namreč ne odgovarjajo za prevoz in tudi takšnega tveganja zakasnitve ni mogoče zavarovati. Morda se v 21. stoletju to sliši čudno, a je res. Zato smo se potrudili, da smo za prevoz v Indijo tokrat našli dobrega partnerja, ki mu lahko zaupamo. Zelo dobro izpostavo ima tudi na indijski strani in do zdaj je še vse težave, ki jih pri prevozu v Indijo ni malo, uspešno reševal.

V Indijo pride letalo razstavljeno in ovito v folijo. Foto: Osebni arhiv

V Indiji ste začeli tudi s šolanjem. Koliko časa bo trajalo šolanje pilotov, inštruktorjev in mehanikov?
Usposabljamo več skupin, vsako po 14 dni. Zadnje bodo končale izobraževanje v septembru.

Koliko vaših ljudi pa je tam, kaj to pomeni za podjetje?
V tem trenutku jih je pet, vendar se izmenjujejo, Indijci pa prihajajo tudi na šolanje k nam. Za podjetje je to predvsem velika naložba v znanje in izkušnje.

Poslovanje z Indijo je kraljica posla. Kdor uspešno posluje z Indijo, lahko mirne vesti posluje z vsem svetom. Izkušnje, ki jih bomo nabrali v Indiji, bodo neprecenljive vrednosti za našo nadaljnjo odličnost.

Kako pa poteka delo z Indijci, kako poteka šolanje?
Predvsem je treba poudariti to, da usposabljamo vojaško osebje. Vojaški sistem je povsod zelo podoben, kot je bil v naši nekdanji Jugoslaviji. Vse opiše naslednji stavek: Čakaš, da tečeš, tečeš, da čakaš!

Vsak trenutek so zadeve lahko zelo nepredvidljive. Treba je improvizirati in predvsem se je treba prilagoditi njihovemu načinu togega vojaškega razmišljanja, močno začinjenega z angleško tradicijo in pridihom indijskega kaosa.

Pipistrelova ekipa v Indiji trenutno usposablja pilote, inštruktorje in mehanike. Foto: Osebni arhiv

Kakšne razlike opažate med njimi in nami?

Ko v tednu ali dveh po prihodu v Indijo končno prebrodiš začetne prebavne težave in ti stranišče ni več najbolj zaželena stvar na svetu, ko začneš v njihovem ekstremnem podnebju in njihovih neobstoječih higienskih razmerah spet običajno funkcionirati, potem lahko ljudi, kulturo in njihov način dela kar malo vzljubiš. Ljudje, za katere je kazalo, da bo z njimi nemogoče delati, čez čas postanejo tvoji najboljši prijatelji.

Če Kitajcu kot poslovno darilo kupiš uro, ga bo to užalilo in bo to zelo negativno sprejel, ker velja prepričanje, da mu s tem kradeš življenjski čas. Indijcu pa ure sploh nima smisla niti kupovati, ker po navadi ne ve, zakaj naj bi jo uporabljal. Čas je v Indiji zelo relativen pojem, ki ni natančno definiran. V Evropi se mora nekaj zgoditi ob točnem, za to določenem času. V Indiji pa se stvari zgodijo. Vse ob svojem času, vendar pa prav zaradi tega ne poznajo stresa.

So zelo nezaupljivi?
Dokler te na začetku ne sprejmejo, so lahko zelo nezaupljivi, ko pa te kljub vsem različnostim sprejmejo, se lahko z njimi zelo dobro razumeš.

Vendar pa so njihovi poslovni kriteriji drugačni od naših, zato vsakemu, ki bo imel kadarkoli kakšen poslovni opravek z Indijo, svetujem, da do njih ostane nezaupljiv za stalno. Indijci so lahko v privatnem življenju čudoviti ljudje, ampak na poslovnem področju jim je zelo težko zaupati, bojijo se odgovornosti, izmikajo se obveznostim in zelo težko je najti nekoga, ki nekaj podpiše in prevzame odgovornost.

Pipistrelov predstavnik v Indiji veteran Sanjay Thapar VM se je zahvalil indijskim zračnim silam za njihovo podporo in predsedniku predal model letala Garud. Foto: Osebni arhiv

Kako pogosto potujete tja?
V Indijo potujem vsaj enkrat na mesec ali dva, lahko tudi pogosteje. Včasih je to potovanje le na kratek sestanek (danes tja, zjutraj sestanek in zvečer že nazaj), saj indijsko ministrstvo za obrambo namreč ne posluje prek raznih video konferenc ali elektronske pošte, ampak je za kakšne ključne odločitve vedno treba osebno sesti z njimi za mizo. Za ta posel smo se bojevali skoraj pet let, v Indiji se nič ne zgodi čez noč.

Če kdo misli, da bo poslovno Indijo doživel na način prišel, videl, zmagal, se krepko moti in je zanj bolje, da si izbere kakšno drugo državo.

Gotovo se vam ob obiskih zgodi veliko zanimivega, bi morda katero od prigod izpostavili?

Na potovanjih se seveda zgodi veliko zanimivih anekdot. Predvsem uživam v tem, da, ko pristanemo v Delhiju, vsakemu sodelavcu, ki je prvič v Indiji, rečem: "Usedi se na zadnji sedež avtomobila in ne zganjaj panike zaradi prometa." Ko šofer nato odpelje, sem se še vsakokrat ponovno iz srca nasmejal krikom groze z zadnjega sedeža, ko sodelavec zagleda, da avtomobili ne vozijo po levi, ampak se nam približujejo iz vseh strani hkrati, nam vozijo nasproti po našem pasu, nam sekajo pot in se v križiščih vključujejo v promet z leve in desne istočasno in vendar ni nikoli nobene nesreče. Ko pa zapustiš vozilo, ti še nekaj časa v ušesih donijo njihove glasne hupe. Troblja je namreč za indijski promet nujno potrebna, to je kot nekakšen lokator – če ne hupaš, te ni. Povprečni indijski šofer hupa vsaj 12-krat na minuto in vseeno so vsi mirni in dobre volje.