Neta Zalar: Po nas so že prišli, prihajajo tudi po ženske, Jude …

Neta Zalar je univerzitetna diplomirana socialna delavka. V svoji karieri se je usmerila predvsem v podporo mladim, sprva z vidika mladinske delavke, kasneje se je usmerila na področje šolstva in v javnem sektorju delovala predvsem na področju otrok s posebnimi potrebami. "Zaradi osebnih okoliščin me že celo življenje spremljajo teme, povezane z izzivi skupnosti LGBTIQ+, zato je bil prehod v nevladni sektor zapisan v zvezdah," poudarja. Več kot leto dni je tako že del ekipe društva Parada ponosa, v katerem vodi tudi program Varne in vključujoče šole.

Novice Simona Muršec: Med uradnim postopkom jim kažejo svoje intimne posnetke #intervju

Program Varne in vključujoče šole je v zadnjem času postal v družbi polemično vprašanje. Od kdaj izvajate program?

Od leta 2021. Določene aktivnosti pa potekajo že od prej. Treba je poudariti, da je šola zelo pomembno okolje v ključnem obdobju življenja LGBTIQ+ mladih. Raziskave kažejo, da so šole takoj za družino drugo najpomembnejše okolje za mlade.

Sicer pa s šolami delamo od leta 2016. Primarno na področju preventive vrstniškega nasilja. Je pa naše delo v tem času preraslo v program, znotraj katerega celostno naslavljamo vrstniško nasilje na podlagi spolne identitete, spolne usmerjenosti in spolnega izraza v šolskem okolju. Kot program pa se je oblikoval leta 2021 in z vzpostavitvijo Mreže vključujočih šol Slovenije.

V koliko šolah izvajate projekte?

Odvisno, o katerem delu programa govoriva. Aktivnosti se izvajajo na več šolah in institucijah po Sloveniji, v Mrežo vključujočih šol je vključenih le osem institucij iz celotne Slovenije. So pa te institucije zelo zavzete in motivirane, da skupaj oblikujemo močno mrežo, h kateri se bo v prihodnje upalo priključiti še precej več šol. Lahko bi rekli, da orjejo ledino.

Zakaj se več šol ne pridruži projektu?

Zaradi več razlogov. Ali se sploh ne zavedajo problematike oz. jo ignorirajo ali pa se je zavedajo, ampak si ne upajo javno o tem govoriti zaradi odziva okolice. Sodelovanje z organizacijo LGBTIQ+ je ponavadi obsojeno kot politično umeščanje šole, namesto da bi bilo razumljeno kot nujno potrebno za to, da so lahko mladi LGBTIQ+ varnejši in bolj vključeni v učne procese in šolsko okolje.

"Medvrstniško nasilje je velika težava slovenskega šolskega sistema. Ko pa govorim o bullyjingu nad mladimi LGBTIQ+, govorim o opazkah, zbadljivkah, žaljivkah, psovkah, veliko je spletnega ter psihološkega in celo fizičnega nasilja vrstnic in vrstnikov … Po drugi strani pa del tega prihaja tudi od učiteljic in učiteljev, ki imajo pogosto neprimerne in žaljive komentarje in jih bullyjing predvsem ne moti oziroma nič ne naredijo, ko se pojavi," razloži Neta Zalar. Foto: Bojan Puhek

Kaj sploh je del programa, kakšne aktivnosti izvajate?

Program je razdeljen na tri dele. Prvi del je usmerjen v mlade, drugi v strokovne kadre, ki delajo z mladimi, tretji pa v šolo kot celoto, kot prostor učenja.

Konkretno v prvem delu programa izvajamo podporne aktivnosti za mlade članice in člane skupnosti LGBTIQ+. Te želimo opolnomočiti in podpreti, da so v šolah. Gre za posamične primere sodelovanja s šolo, ko se pojavijo težave, ponavadi so to diskriminatorne ali izključujoče situacije v šolskem prostoru, na katere individualizirano odgovorimo.

Pogosteje pa izvajamo delavnice in druge aktivnosti za vse učence o vključujočih šolskih razredih ter o izzivih mladih LGBTIQ+, njihovih vrstnic in vrstnikov v šolah. To v praksi pomeni primarno preventivo oziroma izobraževanja o vrstniškem nasilju na podlagi spolne identitete, usmerjenosti in izraza s fokusom na opolnomočenju žrtev in predvsem prič.

Drugi del so usposabljanja in treningi za zaposlene v šolah, torej za učitelje, ravnatelje, strokovne delavce … Vzpostavili smo tudi Mrežo vključujočih šol Slovenije in s šolami znotraj Mreže potem sodelujemo bolj celostno.

Tretji del pa je podpora šoli kot varnemu in vključujočemu prostoru za mlade LGBTIQ+. Skupaj z različnimi deležniki znotraj šole, vodstvom in včasih tudi s starši poskušamo na različne načine vzpostavljati varna in vključujoča okolja za mlade LGBTIQ+.

Če greva kar po vrsti: individualna pomoč mladostnikom. Kateri so najpogostejši izzivi, s katerimi se soočajo v šolah?

Največ je bullyjiinga oziroma medvrstniškega nasilja. Sledita diskriminacija transspolnih mladih pri uporabi prostorov, kot so slačilnice in sanitarije, in pa problematika (ne)uporabe zaimkov. Zelo pogost primer zadnjega je, da čeprav mladostnik v spremstvu staršev obišče šolo, učitelji še vedno ne upoštevajo želje učenca po uporabi zaimkov.

Mnenja Nika Kovač: Zakaj prepovedujejo knjige?

Ampak medvrstniško nasilje ni problem samo za skupnost LGBTIQ+, temveč za vse mladostnike. Ko govorite o bullyjiingu, o čem pravzaprav govorite?

Res je, medvrstniško nasilje je velika težava slovenskega šolskega sistema. Ko pa sama govorim o bullyjingu nad mladimi LGBTIQ+, govorim o opazkah, zbadljivkah, žaljivkah, psovkah, veliko je spletnega ter psihološkega in celo fizičnega nasilja nad vrstnicami oziroma vrstniki … Po drugi strani pa del tega doživljajo tudi od učiteljic in učiteljev, ki imajo pogosto neprimerne in žaljive komentarje in jih bullyjiing predvsem ne moti oziroma nič ne naredijo, ko se pojavi.

In vaša rešitev za bullyjing je izobraževanje vseh učencev?

Organiziramo delavnice. Bullyjing je predvsem nasilje nad neznanim, drugačnim. Pogosto lastno nemoč in stisko mladi izrazijo na način nasilja nad drugimi. Vsak v šolskem prostoru pa si zasluži biti varen, slišan in enakovreden. Zato je namen delavnic izobraževanje vseh mladih o človekovih pravicah in spoštovanju ter vključevanju.

Skupnost LGBTIQ+ je pomembno zaščititi v kontekstu naslavljanja in preprečevanja vrstniškega nasilja, saj sta prav ta populacija in ta oblika nasilja manj vidni in nasilje ni prepoznano, saj se njegov pomen velikokrat minimalizira, dojema se kot šala ali mikronasilje, kot je to, da npr. besedo peder uporabiš kot slabšalni izraz, ne prepozna pa se je kot obliko verbalnega nasilja. Ljudje, v šolah ali zunaj njih, se ponavadi ne znajo ustrezno odzvati. Ker si ne upajo ali ne vedo, kako nasloviti te teme ipd.

Mnogi vam pravzaprav očitajo, da otroke "indoktrinirate".

Zelo mi je žal, da mnogi tako mislijo in da naše aktivnosti vidijo v tej luči. Mi samo želimo razgrniti tabuje in razbiti nevednost. Želimo razjasniti pojme, izpostaviti, zakaj je nekomu pomembno, da se ga naziva drugače … Da tudi besede bolijo. Predvsem pa se borimo proti nasilju in diskriminaciji na način, da o tem izobražujemo mlade za bolj vključujočo bodočo družbo.

Kako so torej videti ta predavanja v praksi?

Pravzaprav ne izvajamo veliko predavanj, saj vse izobraževalne aktivnosti izvajamo skozi pristope neformalnega izobraževanja, skozi participatorne delavnice, se pogovarjamo ...

Vsaki šoli se prilagodimo. Nekatere šole nimajo veliko težav z medvrstniškim nasiljem in v teh primerih se bolj posvetimo spoznavanju osnovnih pojmov. V šolah, kjer je nasilje izziv, pa poskušamo prikazati, kako bullyjing vpliva na žrtev in kaj lahko priče (vrstnice in vrstniki) naredijo, da žrtvam stopijo v bran in jih podprejo. In kaj lahko šola naredi, da odgovori na nasilje.

Ali te delavnice izvajate v osnovnih ali srednjih šolah?

Večinoma v srednjih šolah, občasno pa tudi v tretji triadi osnovnih šol.

Kako se na vaša predavanja in delavnice odzivajo učenci?

Odvisno. Na šolah, ki že same delajo veliko na dialogu in odprtosti, so mladi bolj podkovani v terminologiji LGBTIQ+, imajo več različnih mnenj, razpravljajo ... Spet na drugih šolah pa so jim teme zelo tuje, nimajo veliko znanja o skupnosti LGBTIQ+. So pa razlike tudi med posameznimi razredi znotraj iste šole. Ravno pred kratkim smo imeli tak primer.

V nekaterih razredih so se dijaki malo šalili, vendar so bile delavnice izpeljane brez večjih težav. V drugih razredih pa so se vsi dijaki uprli. Niso hoteli sodelovati … Res sta prišla do izraza učinek skupine in upor, ker tudi mladi teme LGBTIQ+ pogosto dojemajo kot nekaj ideološkega, nekaj, proti čemur se je treba boriti, saj to žal slišijo doma, v medijih. To se kdaj zgodi tudi na šoli, ki se sicer zelo trudi ustvariti razumevajoč in varen prostor za osebe LGBTIQ+.

Novice Najemnih stanovanj močno primanjkuje, narašča tudi diskriminacija

Eden izmed najpogostejših očitkov proti ozaveščanju mladine o skupnosti LGBTIQ+ je, da v resnici med mladimi sploh ni toliko članov in članic skupnosti LGBTIQ+.

Ni nas tako malo. Poleg tega pa mladi danes veliko prej začnejo raziskovati določene stvari, kot smo jih starejše generacije. Tudi zato morda določeni ljudje mislijo, da mlade vzgajamo v pripadnike skupnosti LGBTIQ+. Ker da "včasih tega ni bilo".

Pustimo ob strani, da je bila še pred kratkim – pred približno 50 leti – homoseksualnost v neki drugi državi označena za duševno bolezen in kriminalizirana. 

Ko sem bila še najstnica in sem vsako nedeljo hodila v ljubljanski klub K4 na Roza zabave, je bila tam vedno skupina moških, ki so imeli na rokah poročne prstane. Vsi so bili oblečeni v poslovne obleke, ker so bili uradno na poslovnem potovanju. In so prost večer izkoristili za istospolne seksualne aktivnosti.  

Upamo, da se danes večini istospolno usmerjenih vseeno ni treba več skrivati, čeprav je pritiska in stigme še vedno ogromno.

Kako se pa odzivajo učitelji? "Tisti, ki se sami prijavijo, so navdušeni. Ko pa izvajamo delavnice za šole, kjer se pričakuje prisotnost vseh zaposlenih, pa so odzivi mešani. Zanimivo je, da moramo vedno začeti z razlago osnovnih pojmov. Torej, kaj pravzaprav pomeni LGBTIQ+. Ker to jim res ni jasno. Za L, G in B so že slišali. Pri T zavijajo z očmi. I, Q in + pa so jim nepoznani," pojasni Neta Zalar. Foto: Bojan Puhek

Če se vrneva na vaš program. Omenili ste, da izobražujete tudi učitelje. Kako pa se oni odzovejo na vaša predavanja in delavnice? Se jih sploh udeležijo? Prostovoljno?

Imamo različne oblike delavnic in usposabljanj za učitelje. Po eni strani ponujamo izobraževanja prek programa KATIS in učitelji se lahko sami prijavijo. Ravno smo organizirali tako delavnico, ki je potekala ves dan. Udeleženci in udeleženke so bili navdušeni. Takšno izobraževanje naredimo dvakrat na leto.

Organiziramo pa tudi izobraževanja za učiteljice in učitelje, ki so del Mreže vključujočih šol. So pa tovrstna izobraževanja odvisna predvsem od virov financiranja. Letos nam pri financah pomaga Veleposlaništvo Kraljevine Nizozemske, tako da smo izvedli vse načrtovane aktivnosti.

Kako pa se odzivajo učitelji?

Tisti, ki se sami prijavijo, so navdušeni. Ko izvajamo delavnice za šole, kjer se pričakuje prisotnost vseh zaposlenih, pa so odzivi mešani. Zanimivo je, da moramo vedno začeti z razlago osnovnih pojmov. Torej, kaj pravzaprav pomeni LGBTIQ+. Ker to jim res ni jasno. Za L, G in B so že slišali. Pri T zavijajo z očmi. I, Q in + pa so jim nepoznani.

Pa da se razumemo – seveda je treba začeti na začetku. Tudi če meni nekdo začne danes razlagati o recimo ekonomiji, mora začeti pri osnovah. Zato smo veseli, ko učitelji povedo, da ne razumejo. Tudi če se tematiki uprejo na spoštljiv način, nas to veseli, saj nam to omogoča začetek razprave. In lahko razjasnimo stvari.

Problem pa je predvsem pri učiteljih, ki so že malo naveličani, da se morajo vsako leto spopasti z novim znanjem. Od novih tehnologij naprej. In jaz jih po človeški plati povsem razumem. Vendar z našimi delavnicami in izobraževanji odpiramo izzive s področja človekovih pravic – ali se bo lahko posameznica oz. posameznik v šoli ukvarjal s pridobivanjem znanja, ne pa s tem, ali bo "preživel" do konca pouka.

Poleg tega zakonodaja od šol zahteva, da ustvarijo varen prostor za vse učence. Šola mora biti prostor, kjer se vsi počutijo sprejete in varne in se lahko brez skrbi osredotočajo na pridobivanje znanja. Učiteljem tako razložimo, da ne pričakujemo posebnega statusa za mlade LGBTIQ+, temveč samo to, da so obravnavani kot vsi drugi učenke in učenci.

Glede na to, da vse naštete oblike delavnic in izobraževanj za vse omenjene skupine delate že leta, kakšni so rezultati?

Kar zadeva šole in učitelje, lahko rečem, da so rezultati zadovoljivi v okoljih, kjer smo kontinuirano prisotni in sodelujemo. Nekateri učitelji so res zelo zavzeti. Vendar se še vedno veliko premalo šol zaveda problematike in k izzivom le malokatera pristopi proaktivno. Še enkrat, šola je eden izmed najpomembnejših prostorov mladostnikov. V šolah mladostniki preživijo ogromno časa. In v šolah mladostniki ne bi smeli biti v strahu.

Problem ostaja večina šol, ki se od tematike distancirajo.

Kako pa se starši učencev odzovejo na vaše aktivnosti? Nekaj o tem ste sicer že povedali na začetku pogovora …

Tisti starši, ki jih motimo, to povedo. Tudi javno. Tudi medije pripeljejo v šole. In predvsem zato se mnoge šole bojijo vključiti v Mrežo vključujočih šol Slovenije. Ker so potem ravnatelji in učitelji tarča dobesedno gonje, ki v zadnjih letih postaja vse hujša. Ko res že misliš, da smo kot družba šli v neko odprto in spoštljivo smer …

Vse hujše postaja, ljudje, polni sovraštva in nerazumevanja do drugačnih, so vse bolj nasilni.

Novice Pirc Musar: Napadi na LGBTIQ+ skupnost in pomanjkljivi odzivi nanje nedopustni

Prišla sva do zadnjega dela intervjuja o pomislekih določenih skupin ljudi glede vaših aktivnosti. Ravno vaša izobraževanja v šolah so visoko na seznamu najljubših tem skrajno desnih politikov na Zahodu. Ti pogosto trdijo, da bi morali starši imeti glavno besedo pri tem, kaj se njihovi otroci učijo, še posebej glede tem o spolu in spolnosti. Trdijo, da izobraževanje o LGBTIQ+ uvaja ideje, ki nasprotujejo vrednotam staršev, zlasti tistih s konservativnimi ali verskimi prepričanji.

Kdo oblikuje kurikul in izobraževalne programe v šolah? Mi ne. To delajo strokovnjaki na pristojnem ministrstvu in zavodu za šolstvo. O vsebinah mi ne odločamo in ravno zato, ker ni procesa soodločanja, mi gasimo požare. Mladi LGBTIQ+ v šolah doživljajo hude stiske, nekateri celo posežejo po svojem življenju, tako da to res ni nekaj, kar bi si lahko privoščili obravnavati kot ideološko temo, o kateri lahko odločajo starši. Res ne razumem teh argumentov.

Poudarila pa bi še, da mi govorimo predvsem o človekovih pravicah in nediskriminaciji. Vsak otrok ima pravico do šolanja in mi delamo v smeri uresničevanja te pravice za mlade LGBTIQ+ ne glede na to, ali jih njihovi starši sprejemajo ali ne, ali jih sprejemajo starši sošolk in sošolcev. Država je dolžna zagotoviti, da se lahko vsak otrok šola, ne da je zraven tepen ali trpinčen. Za to se mi borimo.

Mnogi tudi trdijo, da razprava o vprašanjih LGBTIQ+ z mladimi učenci prehitro izpostavlja otroke zapletenim, odraslim temam. Takšne razprave naj bi zmedle otroke ali jih spodbudile k raziskovanju spolnosti, preden so pripravljeni na to.

Menim, da je v resnici premalo učenja o spolnih temah in spolne vzgoje v šolah. Zaradi tega je toliko spolnega nasilja ne samo med mladimi, temveč tudi odraslimi. In govorim o vsej populaciji. Koliko žensk v Sloveniji je bilo vsaj enkrat tarča spolnega nasilja?

Da drugih področij sploh ne omenjam. Recimo to, da na koncu šolskega leta v tretjem letniku pri biologiji na hitro omenijo tudi razmnoževanje človeške vrste in morda učitelji celo najdejo čas, da spregovorijo o kondomih in drugih oblikah kontracepcije. Saj veste, kondomi, tisto, kar je naprodaj na vsaki bencinski črpalki in v vsaki trafiki …

Skrajno desni politiki pogosto trdijo, da so izobraževalni programi o LGBTIQ+ oblika ideološke indoktrinacije. Trdijo, da poučevanje otrok o spolni fluidnosti ali neheteronormativnih spolnih usmeritvah spodbuja določen svetovni nazor, namesto da bi ponujalo nevtralno izobraževanje.

Odgovor je seveda da, mi vzgajamo novo generacijo demokratičnih volivcev. Volivcev, ki se zavedajo, da smo vsi ljudje na tem svetu enakovredni. Da obstajajo človekove pravice, da je treba spoštovati sočloveka. Ne glede na razlike v barvi kože, spolni usmerjenosti ali spolni identiteti …

Skrajno desni politiki tudi trdijo, da bi razprave o spolnosti in spolni identiteti lahko zmedle ali vznemirile otroke, zlasti tiste, ki se še ne sprašujejo o svoji identiteti. Trdijo, da bi ti programi lahko negativno vplivali na duševno zdravje učencev.

Odsotnost tovrstnih programov ima negativen vpliv. Prisotnost diskriminacije ima negativen vpliv. Zakaj? Ker konflikt zaradi razlik med vrednotami in učenjem šole ter družine in lastnimi občutki razvija travme, ki povzročajo duševne težave pri mladostnikih. Informacije nimajo vpliva na duševno zdravje mladostnikov.

Mladostniki morajo imeti varen prostor, kjer se lahko soočijo s svojimi vprašanji in raziščejo negotovosti. V nasprotnem primeru pa spet nastanejo travme, ki imajo negativen vpliv na duševno zdravje mladostnikov. Če jaz zaradi vrednot družine in družbe mislim, da je z mano nekaj narobe, ker so mi recimo všeč osebe istega spola, bom imela travme.

Nima pa negativnega vpliva na zdravje mladostnikov recimo oseba v dragu oz. kraljica preobleke, ki jim v šoli, knjižnici ali na gledališkem odru želi prikazati, da smo vsi ljudje različni in da v tem ni nič slabega.

Ko ste ravno omenili kraljice preobleke … Spet, mnogi skrajno desni politiki opozarjajo, da je omogočanje spremembe oz. pravilneje potrditve spola mladostnikom narobe. Da naj se o tem ljudje odločajo šele, ko bodo starejši in bodo gotovi, da ne sprejemajo napačne odločitve. In ne le politiki, recimo podjetnik in po novem tudi politik Elon Musk je javno potrditev spola svojega sina komentiral z besedami, da je bil zaveden kot starš. In da danes nikoli ne bi pristal na operacijo.

Težko komentiram individualni primer. Kar se zgodi z otrokom pred dopolnjenim 18. letom starosti, je vedno v soglasju s starši. In težko komentiram odločitve staršev, ki danes trdijo, da so bili zavedeni.

Poudariti pa želim, da je za osebe, ki se že pri 12 letih v svojem telesu ne počutijo dobro, čakanje mukotrpno. In če sva pred tem govorila o travmah, ja, spet se ustvarjajo travme.

Kako pa so lahko starši prepričani, da je prava rešitev za težave njihovega 12-letnika potrditev spola? Ali ni lahko prava težava mladoletnika pretekla travma, kot je recimo nasilni starš?

Seveda je lahko samopodoba izkrivljena zaradi pretekle travme. Tudi stockholmski sindrom je recimo tak primer.  

Potrditev spola ni videti tako, da pridete v kliniko in je v dveh urah operacija že opravljena. V Sloveniji je proces zelo dolgotrajen. Vsaj eno leto mora oseba recimo hoditi k psihiatru, nato pa mora čakati na uradno mnenje, ki je lahko pozitivno ali negativno. Šele potem lahko nadaljuje postopek medicinske tranzicije in potrditve spola ob podpori operativnih posegov.

Imamo vzpostavljen proces za to, da na koncu nihče ne more trditi, da je bil "zaveden".

"Ne vem, ali je vzpon skrajne desnice posledica našega obstoja. Zagotovo pa so nas mnogi politiki dobro izkoristili za svojo promocijo," meni Neta Zalar. Foto: Bojan Puhek

Mnogi politiki, še posebej tisti, ki so povezani z verskim konservativizmom, trdijo, da je izobraževanje o LGBTIQ+ v nasprotju z njihovimi verskimi vrednotami. Trdijo, da je spodbujanje vključevanja LGBTIQ+ v nasprotju s tradicionalnimi verskimi nauki o spolu in spolnosti.

Torej je narobe to, da mlade učimo, da moraš spoštovati vsakega sočloveka? Torej Jezus ni govoril, da smo vsi ustvarjeni od Boga in enaki pred božjimi očmi? To, da se učimo sobivanja v različnosti, je ključna veščina današnje družbe, brez tega imamo samo konstanten konflikt.

Nekateri politiki tudi trdijo, da poučevanje otrok o nebinarnih spolnih identitetah in različnih spolnih usmeritvah ogroža tradicionalne spolne vloge, ki jih vidijo kot temelj družbene strukture in družine.

Spol je družben konstrukt in družina prav tako in skrajni čas je, da si priznamo, da "tradicionalna" družina že dolgo ni več le ena in edina oblika družine. Zakaj lahko Cerkev in konservativci sprejmejo vse druge oblike družine, kot so enostarševske, razširjene, ločene in preoblikovane, edina oblika družine, ki je vedno na tapeti, pa je istospolna? Zakaj je to potrebno?

Zelo pogost argument določenih političnih usmeritev je, da je skupnost LGBTIQ+ pravzaprav odgovorna za vzpon ekstremne desnice na Zahodu.

Ne vem, ali je vzpon skrajne desnice posledica našega obstoja. Zagotovo pa so nas mnogi politiki dobro izkoristili za svojo promocijo.

Vendar se na Zahodu dogaja ponovni vzpon desnice, tudi Donald Trump je glede na raziskave kar nekaj glasov za svojo zmago dobil ravno zaradi napada na skupnost LGBTIQ+. Vladimir Putin svoj narod hujska tudi z retoriko o sprevrženem Zahodu zaradi poskusov opolnomočenja LGBTIQ+ in pripadnike skupnosti pošilja v zapor le zaradi spolne usmerjenosti.

Putin milijone vlaga v protipropagando LGBTIQ+ po vsem svetu. Recimo v Južni Afriki skupine, ki jih financira Rusija, fizično napadajo in tudi ubijajo člane in članice skupnosti LGBTIQ+.

V mnogo muslimanskih državah pripadnike skupnosti LGBTIQ+ ne le zapirajo v zapore, temveč jih tudi usmrtijo. Kako sami vidite bližnjo prihodnost?

Zelo me skrbi. Ne le ker sem pripadnica skupnosti LGBTIQ+, temveč tudi zato, ker sem ženska. Ponovila bi verjetno prevečkrat uporabljen rek nemškega duhovnika, da "ko so prišli po Jude, sem bil tiho, ker nisem bil Jud" … Po nas so že prišli, prihajajo tudi po ženske, Jude … Zgodovina se vedno ponavlja.