Sobota, 25. 8. 2018, 14.08
6 let, 3 mesece
Prva slovenska avtonomna jadrnica Iris že pluje #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,26
1
Morda bo prav robotska jadrnica Iris, ki jo izdelujejo študenti petih fakultet Univerze v Ljubljani, prva na svetu, ki bo Atlantik preplula brez posadke in izključno na veter. Gradijo kar dve in trenutno ju čaka testiranje na morju.
Pred dvema letoma so študenti petih fakultet Univerze v Ljubljani predstavili projekt avtonomne jadrnice, ki jo želijo v okviru mednarodnega tekmovanja Microtransat Challenge poslati čez Atlantik. To do zdaj ni uspelo še nikomur.
Ob začetku projekta so napovedali, da bo njihova 2,4 metra dolga Iris iz steklenih in karbonskih vlaken na pot zaplula čez dve leti, a je projekt tako zapleten, da so načrte zamaknili. Predvidevajo, da bo jadrnica odšla na pot v enem letu.
Konec junija so jadrnico prvič postavili v bazen, prav zdaj ob koncu poletja pa načrtujejo testiranje na morju. Čakajo le še, da študenti izdelajo tesnila, nam je povedal mentor študentov Rok Capuder, ki ima pri projektu pregled nad celotnim delom študentov.
Na mednarodno tekmovanje Microtransat Challenge se vsako leto prijavi kar nekaj tekmovalcev. Uspelo ni še nikomur, na progo, na kateri so optimalno pot izračunali tudi slovenski študenti, pa se vsako leto poda štiri ali pet ekip.
Jadrnica ne more po glavnih plovnih poteh
"Samo tekmovanje predvideva začetno in končno črto, ki jo mora jadrnica prepluti, med tema dvema črtama pa lahko iščeš optimalne poti. Zahtevno je, ker je jadrnica majhna in ne more iti po glavnih plovnih poteh, saj je na njih veliko prometa in jo lahko kdo povozi, zato gremo z optimalne poti, pa kljub temu tako, da poskušamo ujeti optimalen veter," načrtovanje poti pojasnjuje Capuder.
Študenti skupine, ki skrbi za načrtovanje plovbe, so morali natančno analizirati vremenske razmere na poti. Eden glavnih izzivov je bil, kako skrčiti obilico podatkov vremenskih satelitov, saj so na dan iz le enega dobili več kot 700 tisoč podatkov.
Gradijo dve jadrnici z različnima pogonoma
Ker se niso mogli odločiti, ali bi naredili jadrnico z električnim ali hidravličnim krmiljenjem, saj imata obe svoje prednosti in slabosti, so začeli graditi še eno jadrnico, tako da bodo preizkusili oba sistema.
"Ne bi mogel reči, kateri ima več možnosti za uspeh. To bomo verjetno bolje vedeli, ko bomo naredili prve teste v vodi in bo jadrnica v njej vsaj 24 ali 48 ur in bosta oba sistema delala. Šele takrat se bo pokazala zanesljivost obeh sistemov," je pojasnil Capuder. Načrtujejo, da bi na pot poslali obe jadrnici, a začeli bodo z jadrnico s tistim pogonom, ki se bo izkazal za najbolj zanesljivega, jadrnic ne bodo na pot poslali sočasno.
Premikanje kril in krmiljenje uravnavajo z mikroračunalnikom, jadrnica pa bo imela tudi navigacijski modul, ki bo hkrati pošiljal tudi podatke o stanju jadrnice v realnem času.
Brutalno okolje Atlantika zahteva zares kakovostne komponente
Od začetka projekta leta 2016 do zdaj so premagali že številne ovire, pri čemer jim pomagajo tako domači kot tuji strokovnjaki.
"Izzivov je bilo zelo veliko. V samem začetku smo projekt zastavili zelo entuziastično in zato kakšno stvar tudi poenostavili, nato pa smo ob izdelavi komponent videli, kakšne sile so potrebne. Za tako brutalno okolje, kot je Atlantik, morajo biti ključne komponente narejene res dobro in kakovostno. Traja, da to načrtuješ, izdelaš, testiraš in implementiraš. Večino komponent izdelamo sami, študenti se naučijo delati z orodjem in stroji ter izdelke delajo sami. Bistvo projekta ni toliko samo tekmovanje kot proces izdelave," je povedal Capuder.
Zastavili so si cilje, nato pa spoznali projektno delo v resničnem življenju
Študenti bodo s sodelovanjem pri projektu pridobili številne izkušnje. Capuder meni, da je tisto, kar jim bo na njihovi karierni poti najbolj koristilo, prav način projektnega dela.
"Študenti so si na začetku zadali cilj in določili vmesne cilje, ki so jih morali doseči. In ko so to poskusili narediti, se jim je zgodilo projektno delo v resničnem življenju. Vse je bilo narisano, vse je bilo pravilno, a ko so želeli naročiti potrebno komponento, ki je bila vredna morda le deset evrov, te ni bilo na zalogi in so jo morali čakati tri tedne. Gre tudi za občutek, kakšna je razlika med idejo in končnim izdelkom, ki ga daš od sebe. Koliko dela in truda je potrebnega, da je neka stvar narejena res dobro," pravi Capuder.
Pri projektu zdaj od stotih študentov sodeluje od 20 do 30 najbolj motiviranih.
Fizik in strojnik se reševanja problema lotita popolnoma različno
Po njegovem mnenju se bodo študenti lahko zelo izpopolnili tudi na področju mehkih veščin, torej izboljšali sodelovanje, komunikacijo s kolegi in podobne veščine.
"Kar je meni zelo pri srcu, je to, da pri projektu sodelujejo študenti z več različnih fakultet. Študenti različnih fakultet se tudi različno lotevajo reševanja problemov, na primer fizik in strojnik se bosta stvari lotila popolnoma drugače. In tudi razumevanje, da drugi probleme rešujejo na drugačen način in da je ta način še vedno dober in učinkovit, je dragoceno," je prepričan Capuder.
Študenti se pri projektu poleg tehničnih znanj in dela s stroji učijo tudi medsebojnega sodelovanja in usklajevanja različnih mnenj.
Od stotih zdaj pri projektu sodelujejo le najbolj zagnani študenti
Študentov, ki so se organizirali v osem tehničnih ekip, je bilo na začetku projekta okoli sto, danes pa jih aktivno pri njem sodeluje od 20 do 30.
"Projekt smo zastavili zelo širokopotezno in k njemu je pristopilo veliko študentov. Njihovo število je upadlo zaradi dveh razlogov. Nekatere skupine, kot na primer skupina za načrtovanje poti, so delo že končale in se zdaj vračajo le, da pogledajo, kako projekt napreduje. Drugi razlog pa je, da dvoletni projekti od študentov zahtevajo tudi zelo veliko dela in predanosti, na koncu pri njih ostanejo le najbolj predani. Pot od ideje do izdelka oz. posamezne komponente lahko namreč kdaj traja tudi več kot en mesec. Teh od 20 do 30 študentov, ki projekt nadaljujejo, je res zagnanih," je o študentih povedal Capuder.
Študenti imajo poleg podpore strokovnjakov tudi veliko podporo profesorjev Univerze v Ljubljani, še posebej pa so hvaležni Gabru Bregantu iz podjetja Ocena Tec, ki je jadrnico izdelal, in Andreju Justinu, ki je zasnoval njeno obliko.
Gre za tehnično izredno zahteven projekt, ki zahteva izdelavo trdnega in stabilnega plovila, ki je poleg tega, da mora kljubovati ostrim vremenskim razmeram, tudi tako pametno, da lahko samostojno krmari in jadra. Plovilo lahko poganja izključno veter. Energije vetra ni dovoljeno pretvarjati v električno energijo, ki bi služila za pogon, je pa z njo dovoljeno napajati elektronske sisteme znotraj plovila. Več kot 5.000 kilometrov dolgo pot mora plovilo opraviti v manj kot štirih mesecih, še pišejo na Microtransat.si.
1