Prvomajski labodji spev vladarja sindikatov

Dušan Semolič je sinonim za "večnega funkcionarja". Ko je leta 1991 prišel na čelo Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS), je bil na oblasti Demos, vlado je vodil Lojze Peterle, vojaki Jugoslovanske ljudske armade (JLA) so še bili v Sloveniji, dinarje pa smo menjavali za bone. Položaj bo zapustil več kot četrt stoletja, 12 vlad in dve valuti pozneje. 

Na čelu ZSSS, ki združuje 22 sindikatov, je že 26 let. V Sloveniji ni tako množične organizacije, ki bi jo ista oseba neprekinjeno vodila toliko časa. Še najbližje mu je Janez Janša, njegov velik ideološki in politični nasprotnik, ki Slovensko demokratsko stranko (SDS) vodi od leta 1993. Med direktorji večjih podjetij njegov staž presega le Stane Rožman iz Nuklearne elektrarne Krško.

Dolžina Semoličevega vladanja je še najbolj primerljiva z nekaterimi afriškimi samodržci. Za primerjavo: če bi bili "svobodni sindikati" država, Semolič pa njen predsednik, bi se na lestvici najdlje vladajočih uvrstil na rob deseterice, v družbo predsednikov Čada, Eritreje in Tadžikistana.

Česa mu na levici niso oprostili?

Če je dolgotrajnost Semoličevega vladanja zaradi kontinuitete, stabilnosti in izkušenosti nekoč veljala za njegovo največjo prednost, se danes kaže kot slabost. Že leta 2012, ko je Semolič dobil zadnji mandat, so mu nekateri v ZSSS očitali, da je čas za pomladitev vodstva in svežo energijo. 

Dušan Semolič je pomagal zadati usodni udarec vladi Boruta Pahorja, takrat še predsednika Socialnih demokratov (SD), ki že od osamosvojitve veljajo za naravne zaveznike ZSSS. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije To je bil čas recesije, političnih turbulenc in vedno glasnejših groženj s "trojko". Številne je takrat najbolj zmotila nenačelna politična koalicija Semoličevih sindikatov s SDS pri trojnem referendumu leta 2011 o pokojninski reformi, zakonu o preprečevanju dela na črno in zakonu o arhivih. 

Prav s tem manevrom je Semolič pomagal zadati usodni udarec vladi Boruta Pahorja, takrat še predsednika Socialnih demokratov (SD), ki že od osamosvojitve veljajo za naravne zaveznike ZSSS. V absurdnem razpletu dogodkov je Semolič, ki so ga imeli v SDS od začetka devetdesetih za nekakšen podaljšek "kontinuitete", na oblast pomagal pripeljati drugo Janševo vlado, ta pa je takoj uvedla vrsto varčevalnih ukrepov na čelu z zloglasnim zakonom o urejanju javnih financ (Zujf).

Tega mu nekateri na levici do danes niso oprostili.

Prihaja "draga naša Lidija"

A manever, da bi vodenje ZSSS prevzela Lidija Jerkič, "železna dama" iz Sindikata kovinske in elektroindustrije (SKEI), se pred petimi leti ni izšel. Semolič je ostal predsednik, njegovi kritiki so morali čakati novih pet let. ZSSS pa je najprej zapustil dolgoletni generalni sekretar Milan Utroša, nato po daljšem oklevanju tudi Goran Lukić, najbolj znan sindikalist mlajše generacije, ki danes vodi svetovalnico za migrante.

V ZZZS se obeta se veter sprememb. Prihaja Lidija Jerkič, zdajšnja predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije, ki je v zadnjih letih odkrito govorila o težavah sindikalnega gibanja pri nas. Foto: STA , Pred letošnjim kongresom dvoma ni več. Semolič je že lani napovedal, da ne želi novega mandata. Na vrsto naših vprašanj ni odgovoril.

Obeta se veter sprememb. Jerkičeva, spet edina kandidatka za njegovo naslednico, je v zadnjih letih odkrito govorila o težavah sindikalnega gibanja pri nas. Opozarjala je, da se je treba več pogovarjati z ljudmi. Številni so v Semoliču vrsto let videli nekakšno četrto vejo oblasti s pravico veta na odločitve, ki mu niso bile pogodu. O "dragi naši Lidiji" (to pesem Lačnega Franza boste poslušali, če boste Jerkičevo klicali na prenosni telefon) celo iz vrst delodajalcev ni mogoče slišati grde besede. 

Semolič bo odšel ob aplavzu, šopku rož in - vzdihu olajšanja. Iz nezamenljivega voditelja je postal utež sindikalnega gibanja. Kako se je to zgodilo?

Iz poslanske klopi na čelo sindikata

Leta 1991 je bila Slovenija že krepko v recesiji. Ob vojni jo je pretresala še izguba nekdanjega jugoslovanskega trga. Samo v letu dni je delo izgubilo 36 tisoč ljudi. Mlada država, ki takrat še ni bila mednarodno priznana, se je spreminjala v socialno bombo. Hkrati se je morala odločiti, kako bo izpeljala prehod v tržni kapitalizem – ali s "šok terapijo" po vzoru držav nekdanjega vzhodnega bloka ali na bolj postopen način. 

Na prelomnici so bili tudi sindikati. Ob začetku osamosvajanja je bilo delavstvo pomembna politična sila. Samo v tekstilni industriji je na primer delalo kar 70 tisoč ljudi, v gradbeništvu pa še 10 tisoč več. Že 1987 je bilo v Sloveniji tristo stavk, med njimi je bila najbolj znana tista v Litostroju. Takrat so stavkajoči pod vodstvom Franceta Tomšiča izrekli nezaupnico partijskemu sistemu in ustanovili neodvisni sindikat. Leto dni pozneje so stavkali še strojevodje. 

Leta 1987 je bilo v Sloveniji tristo stavk, med njimi je bila najbolj znana tista v Litostroju. Foto: Marjan Miro Dobovšek, hrani MNZS. Če so imeli sindikati v samoupravnem socializmu vlogo enega od varuhov režima, saj so bile tovarne v lasti delavcev, sta se ob rojstvu nove države odprli dve vprašanji. Prvič, kakšna bosta položaj in moč sindikatov v demokratični Sloveniji - tudi pri odločanju o temah, ki niso strogo delavske, recimo o privatizaciji. In drugič, kako se bodo sindikati razdelili po ideoloških in političnih črtah.

Na to šahovnico je leta 1991 stopil tedaj 44-letni Semolič, magister prava iz Prvačine na Goriškem in poslanec Socialistične stranke Slovenije, danes pozabljene stranke, ki se je pozneje združila z LDS. Prevzel je vodenje ZSSS, sindikalne centrale, ki je po preoblikovanju obdržala daleč največji del kadra, članstva in infrastrukture starih sindikatov, prevzela pa je tudi večji del njihove ideološke dediščine in ikonografijo. 

Dve zmagi: model privatizacije in odmrznitev plač 

To je bila mogočna sila, ki je združevala 400 tisoč ljudi, torej več kot petino vseh prebivalcev Slovenije. V nekem trenutku je Semolič obvladoval več kot dve tretjini vseh delavcev, ki so bili včlanjeni v sindikate, od tega glavnino v industriji. 

V roke je dobil neizmerno moč, ki jo je kmalu znal uporabiti. Že septembra 1991 je na protestu proti zakonu o privatizaciji zbral 10 tisoč ljudi. V ZSSS so tedaj ostro nasprotovali prenosu večine družbene lastnine na državne sklade in zamenjavi tako imenovanih "rdečih direktorjev" v podjetjih. 

To je bila prva od dveh večjih Semoličevih zmag. Zakon, ki ga je pripravila vlada Janeza Drnovška, je namreč pozneje omogočal notranje odkupe podjetij, s tem pa tudi delavsko lastništvo. 

Foto: STA , Takrat še nihče ni vedel, da se bodo notranji odkupi sčasoma spremenili v menedžerske. Postavljeni so bili temelji modela "Slovenije d. d." - velike družine domačih kapitalistov, ki je obvladovala državo. Pri tem so ji, kot nekakšna njena zrcalna slika, s tuljenjem v isti rog pogosto pomagali tudi sindikati. Delavci so tej eliti prodajali delnice, s katerimi so si kupovali avtomobile ali celo stanovanja.

Drugo veliko zmago je Semolič izbojeval marca 1992, ko je Demosovi vladi s prvo splošno stavko v Sloveniji preprečil sprejetje zakona o zamrznitvi plač. Stavkalo je 40 tisoč ljudi. 

Ustavil je Janšo na vrhuncu moči 

Množic so se politiki vedno bali. Tudi v Sloveniji, kar je Semolič, mojster primerjav, udarnih izjav in drugih prijemov iz učbenika demagogije, dobro vedel. 

"Verjemite, da ni lahko, ko vidite svoje ime in sliko na transparentih. To si zapomniš za vse življenje. Vsak politik bi moral spoznati takšno šolo. Še posebej tisti, ki misli, da lahko izsili vsak ukrep," se spominja nekdanji predsednik vlade Anton Rop. Leta 1998 je bil minister za delo, zadolžen za pripravo pokojninske reforme, proti kateri so sindikati organizirali demonstracije, a je bila pozneje sprejeta. 

Februarja 2004 je Rop vodil vlado v obdobju opozorilne stavke 119 tisoč delavcev v industriji, s katero so sindikati zahtevali dvig plač. Slabi dve leti pozneje, novembra 2005, pa je več deset tisoč protestnikov, zbranih pod zastavami ZSSS in drugih sindikalnih central, v snežnih razmerah prisililo takratnega premiera Janšo, da je opustil idejo o uvedbi enotne davčne stopnje in drugih reformnih ukrepov. 

Takrat je Semoliču uspelo nemogoče. Janša je bil na vrhuncu moči, ob začetku razpadanja LDS, prevzemanju državnega gospodarstva in paktu, ki ga je sklenil s tako imenovanimi mladoekonomisti, pa se je zdel nezaustavljiv. A pred množico in Semoličem, pokritim z rdečo kapo in odetim v brezrokavnik iste barve, se je moral umakniti.

Sindikalist ali politik? Ali oboje hkrati?

V devetdesetih letih Semolič ni bil le sindikalist, ampak tudi politik. In to dobesedno. Leta 1996 je na državnozborskih volitvah kandidiral na listi Združene liste socialnih demokratov (ZLSD), današnje SD.

Nemalokrat se je zaradi tega znašel v konfliktu interesov. Stranka, ki je bila kadrovsko tesno prepletena z ZSSS, je istega leta izstopila iz vlade zaradi odstavitve ministra za gospodarstvo Maksa Tajnikarja, ki ga je odnesla afera Tam. Hkrati je Semolič kot sindikalist predsednika vlade Janeza Drnovška opozarjal, da mora država reševati mariborski poslovni sistem, ki je takrat zaposloval več kot štiri tisoč delavcev.

Tone Rop (levo) se spominja, da Dušan Semolič z LDS - dolgo let pod vodstvom Janeza Drnovška - nikoli ni dobro funkcioniral. Foto: STA , "Z LDS nikoli ni dobro deloval. Največje demonstracije je organiziral v obdobju LDS in SDS. Bil je izredno trd pogajalec in dober retorik, ki v nastopih včasih ni deloval konsistentno. V svoji gorečnosti je pretiraval, ne dvomim pa, da je dobro razumel, kaj počne," meni Rop.

A obdobje LDS je bilo tudi čas zlate dobe slovenskega sindikalizma. Leta 1996 je na primer sindikatom uspelo pospešiti pogajanja o socialnem sporazumu. To jim je uspelo z dve uri trajajočo opozorilno stavko, v kateri je sodelovalo 209 tisoč delavcev v skupaj 3.718 podjetjih. Istega leta je bilo v Sloveniji 116 stavk, v katerih je sodelovalo šest odstotkov zaposlenih.

Sindikatom je v tem obdobju uspelo uzakoniti pravico do letnega regresa, minimalno plačo, ki jo danes po grobi oceni statističnega urada (Surs) prejema med 20 in 25 tisoč zaposlenih, in vlogo sindikatov v ekonomsko-socialnem svetu. Dosegli so precej več kot njihovi kolegi v državah vzhodnega bloka ali nekdanje Jugoslavije, kar Semoliču danes priznavajo tudi tisti, ki se z njim v marsičem ne strinjajo. 

Temna plat: plačilni seznam Vzajemne

Zavzemali so se za dvig izhodiščnih plač, organizirali delavnice o industrijski politiki, protestirali proti zniževanju pravic v obveznem zdravstvenem zavarovanju, pozivali k ukrepom v tekstilni in lesarski industriji, ki so ju pretresale afere z državno pomočjo … 

Sindikati so bili vseprisotni. Pravzaprav ni bilo teme, o kateri ne bi imeli mnenja.

Podpirali so gradnjo tretjega bloka Termoelektrarne Trbovlje, nasprotovali zakonu o bančništvu in višjim cenam zdravil. Zahtevali so zniževanje javne porabe in davkov. Pri nekaterih vprašanjih so sindikati presegli stare in ideološke delitve. Recimo pri pokojninski reformi, ki sta ji nasprotovala tako Semolič kot Slavko Kmetič, prvi mož železničarskih sindikatov, ki tradicionalno spadajo v krog SDS.

Veliko zmago je ZSSS izbojeval leta 1992, ko je Demosovi vladi s prvo splošno stavko v Sloveniji preprečil sprejetje zakona o zamrznitvi plač. Stavkalo je 40 tisoč ljudi. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije Tudi v novem tisočletju je Semolič vztrajal na svoji liniji. Nasprotoval je spremembam delovne zakonodaje in nedeljskemu obratovanju trgovin, pri čemer se je znašel na istem bregu kot Cerkev. Z "last minute" grožnjo z referendumom o zaprtju brezcarinskih trgovin na mejah je za hip ogrozil celo vstop Slovenije v EU.

Svojo temnejšo plat je pokazal pri zdravstveni reformi, s katero je tedanji minister Dušan Keber poskušal ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Čeprav ga je uradno motil "le" dvig načrtovanih prispevnih stopenj, se je izkazalo, da je ZSSS na plačilnem seznamu Vzajemne. To je odprlo vprašanje, zakaj so predstavniki sindikata v organih te zavarovalnice podpirali zvišanje zavarovalne premije. 

Spremljevalni orkester "tajkunizacije"

Časi so se že začeli spreminjati. Slovenija je bila pred vstopom v EU, v našo državo pa je začel prihajati tuj kapital. Izbruhnila je pivovarska vojna, ki je tlakovala pot "tajkunizaciji". Čeprav Semolič ni javno nasprotoval prodaji Pivovarne Union belgijskemu Interbrewu, nikoli ni skrival, da so mu domači lastniki bližje kot tuji. Še najraje pa je imel državne.

Nihče v sindikalnih vrstah, pogosto zaslepljenih z "našimi" direktorji, takrat ni pomislil, da so jim slovenski kapitalisti že začeli kopati jamo. Ali pač. Navsezadnje je bila "tajkunizacija" le skrajni derivat "nacionalnega interesa", kot ga je videl Semolič. 

Po tem, ko se je z letom 2009 v Sloveniji začela serija stečajev, so v ZSSS pogosto slišali očitek: "Kje so bili sindikati, ko je propadlo naše podjetje?" Včasih upravičeno. Foto: STA , Številni sindikalisti so bili v tej domačijski različici kapitalizma v podjetjih le nekakšni podaljški uprav. Pozabili so na sveto pravilo, da kapital v resnici nima ne barve ne nacionalnosti. V zameno za različne drobtinice, včasih pa zgolj zaradi slepe vere v "naše" direktorje, so gledali stran, ko so ti pod mizo lastninili in izčrpavali podjetja. V posameznih podjetjih so bili sindikati celo solastniki menedžerskih družb.

V energetiki so bili vodilni sindikalisti odkriti branilci interesov in "zvočniki" ključnih akterjev zgodbe o šestem bloku Termoelektrarne Šoštanj. V Luki Koper in Slovenskih železnicah pa so vsakokratni direktorji njihovi talci.

Mnogo let pozneje se je Semolič v enem od intervjujev posipal s pepelom: "Nosilci sprememb so se odločili, da se namesto socializma uvede kapitalizem. Ker pa kapitalizem brez kapitalistov ne obstaja, so poskušali priti do domačih kapitalistov prek lastninjenja. Pri tem so se delale velike napake. Ni bilo pomembno, da mora tisti, ki hoče biti kapitalist, tudi kaj znati, ampak je moral biti pokvarjen."

"Kje so bili sindikati, ko je propadlo naše podjetje?"

Na tej točki se začenja drugo Semoličevo obdobje – z "vojno", ki jo je v obdobju prve Janševe vlade bil od njenega prvega do zadnjega dne. 

Prvak SDS se je takrat povezal s tako imenovanimi mladoekonomisti, v novi paradigmi pa je bil največji "razredni sovražnik" prav Semolič kot simbol "starega" in reakcionarnega. Predsednik Janševega strateškega sveta za gospodarstvo Mićo Mrkaić, prvo pero mladoekonomskega gibanja, ga je označil za "ekonomskega diktatorja Slovenije". 

Seznam bitk je bil dolg: od udeležbe delavcev pri dobičku in privatizacije šolstva do prispevnih stopenj za zdravstvo, minimalne plače in Bolkensteinove direktive, ki je delodajalcem v EU omogočala najemanje cenejše delovne sile iz drugih držav članic. A Semolič jih je večinoma dobival tudi s pomočjo shodov in groženj s stavkami. Iz Janševe vlade se je kot prvi moral posloviti minister za delo Janez Drobnič, ki ga je zamenjala sindikatom precej bolj naklonjena Marjeta Cotman. 

Vrste ZSSS je po daljšem oklevanju zapustil tudi Goran Lukić, najbolj znan sindikalist mlajše generacije. Foto: STA , Ob izbruhu gospodarske krize leta 2009 se je začela serija stečajev. V prvem valu so padli Mura, Steklarska nova in LTH, sledil je somrak "tajkunov" in propad številnih drugih podjetij. "Kje so bili sindikati, ko je propadlo naše podjetje," je bil pogost očitek, ki so ga lahko na ZSSS slišali v tistih časih, včasih tudi upravičeno. Lesarska industrija in gradbeništvo sta bili dve panogi, ki sta skoraj izginili z obličja Slovenija, a sindikatov ni bilo v bližini. Semoliča so ob prihodu na dvorišče Gorenja, kjer je leta 2009 izbruhnila spontana stavka, izžvižgali. 

"Bili so tudi pogovori o tem, kaj je šlo v narobe. Ugotavljalo se je, da bi se lahko v nekaterih položajih ravnali drugače. A to je odvisno od politike sindikalne organizacije. Če ima zaupnik v podjetju občutek, da je sam, potem ne ve, kako naj se odzove. Hkrati je matični sindikat odvisen od informacij, ki jih dobiva iz podjetja," pojasnjuje Goran Lukić.

Dva razreda na trgu dela

Današnja, postkrizna Slovenija je precej drugačna od tiste, ki jo je vrsto let soupravljal Semolič. Kriza je močno udarila po ZSSS. Pometla je z več deset tisoč delovnimi mesti in dokončno tudi z nekaterimi panogami. Zaradi stečajev, sanacij in drugih kriznih procesov so številni delavci starejše generacije, ki so ključni del baze ZSSS, odšli ali v pokoj ali na zavod za zaposlovanje. 

Kako je kriza vplivala na prihodke ZSSS, ni znano, saj podrobnejših poročil o poslovanju in premoženju javno ne objavljajo. Če vsak član za sindikat mesečno nameni en odstotek od povprečno 800 evrov bruto plače, bi po pavšalnem izračunu letno v blagajno vseh sindikatov centrale priteklo skoraj 30 milijonov evrov. 

Miroslav Stanojević: »Brez sindikatov bi prekarizacija dela zajela bistveno večji del aktivne populacije kot sedaj." Foto: STA , Hkrati so se razmahnile prekarne oblike dela, s katerimi so delodajalci obšli bolj varne zaposlitve, ki jih je na okopih branil Semolič. Na trgu dela sta se oblikovala dva razreda ljudi: eden z razmeroma veliko pravicami, drugi s skoraj nič. 

Semoliču so očitali, da se je to zgodilo prav zaradi njegovega nasprotovanja reformi trga dela, trmastega branjenja vsakega delovnega mesta, ki naj bi marsikateremu podjetju zvezalo roke pri prilagajanju razmeram na trgu, in zavračanja koncepta "fleksivarnosti". Ta temelji na načelu, da manjša varnost zaposlitve hkrati pomeni tudi hitrejšo možnost za novo delo. 

A Miroslav Stanojević, sociolog s fakultete za družbene vede, ki raziskuje sindikalna gibanja, se s tem ne strinja: "Brez sindikatov bi prekarizacija dela zajela bistveno večji del aktivne populacije kot zdaj. Obramba zaposlitev ni nobena rigidnost, temveč obramba pravice do vsaj približno spodobnega življenja."

Zakaj je članov sindikatov vse manj?

V vsakem primeru so sindikati zašli v krizo. Če je bilo leta 1991 v sindikate vključenih skoraj 70 odstotkov delavcev, ima danes člansko izkaznico le še vsak četrti. Že v letih "debelih krav", med 2003 in 2008, so sindikati po nekaterih podatkih, ki jih sami skrbno skrivajo, izgubili tretjino članstva.

"Upad se je zgodil zaradi spremembe strukture zaposlovanja, predvsem rasti deleža zaposlenih v storitvah. To je povsod po svetu dolgoročni trend, ki se je v primeru Slovenije prekril s kombiniranjem upokojevanja 'baby boom' generacije in nagle rasti prekarnega zaposlovanja mladih," ugotavlja Stanojević. 

Vse glasnejši so bili očitki, da Semolič ščiti le že tako najbolj zavarovano skupino na trgu dela, da se raje kot z mladimi ukvarja z velikimi političnimi temami, da člani ZSSS v "prekarcih" vidijo konkurenco, ki znižuje ceno njihovega dela …

Pojavilo se je tudi vprašanje "kulturne" narave. V mlajši, bolj individualizirani generaciji, ki večinoma ne ve, kaj pomeni zaposlitev za nedoločen čas, sindikati nikoli niso bili priljubljeni. V start-up podjetniški kulturi veljajo celo za nekakšno predmoderno obliko organiziranja, ki je bila aktualna v obdobju njihovih staršev.

To opaža tudi Lukić, a opozarja, da "delavcem, ki si sami jemljejo pravice, tudi sindikati ne morejo pomagati". "Če si jih jemljejo sami, tega ni treba več početi delodajalcem, saj je mentalna shema delavca prilagojena temu, da izkorišča samega sebe, ko želi delati tristo ur ali več," meni Lukić.

Gospodarska zbornica Slovenije kot glavni predstavnik delodajalcev v socialnem dialogu večino energije že nekaj časa preusmerja v javni sektor, ki je v zadnjih letih večkrat stavkal. Foto: STA , Položaj je protisloven. V Sloveniji trg dela še nikoli ni bil tako "liberaliziran", ogromno je socialnih stisk, številni ljudje, ki imajo delo, pa z dohodki ne morejo več preživeti. Le dve tretjini mladih do 24. leta imata zaposlitev za določen čas. Po tem kazalniku smo tudi na prvem mestu v EU. Dve tretjini zaposlenih prejemata plačo, nižjo od povprečne (1.581 evrov bruto). Tudi razmerje med minimalno in povprečno plačo v Sloveniji je najnižje med vsemi državami EU. 

Kar bi moralo biti rajsko okolje za sindikalno novačenje članov, to ni več. Kopni namreč tudi prepričanje, da so sindikati nujni, čeprav so po Stanojeviću še vedno edini branik obrambe za delavce. 

"Dogaja se, da bolj izobraženi podpirajo prizadevanja sindikatov, a se vanje ne želijo včlaniti. Včasih tudi zaradi stigme," dodaja Lukić.

Sindikati se vse bolj drobijo

Te dileme očitno vse bolj utrujeni Semolič ni znal ali želel rešiti. 

Pri doseganju svojih ciljev so od Dušana Semoliča v zadnjem času precej uspešnejši nekateri drugi sindikalni voditelji, ki vodijo organizacije z bolj parcialnimi cilji. Med njimi izstopa Branimir Štrukelj iz SVIZ. Foto: Bor Slana To je presenetljivo ob dejstvu, da je zanj najpomembnejši vir družbene moči sindikata še vedno članstvo. "Če tega ne bi bilo, bi lahko namesto sindikatov to delo opravljala odvetniška pisarna," je dejal pred leti. V Franciji je položaj drugačen. Čeprav je tam v sindikate včlanjenih le sedem odstotkov zaposlenih, imajo ti še vedno velikansko družbeno moč. 

V Sloveniji se vse bolj drobijo. Po podatkih ministrstva za delo je pri nas trenutno 49 sindikatov, ki že imajo status reprezentativnega. Ali kateri od sindikatov ne izpolnjuje več tega pogoja, na ministrstvu ne preverjajo, ker tega zakon ne predvideva. 

Tudi sicer se zdi, da so pri doseganju svojih ciljev v zadnjem času precej uspešnejši nekateri drugi sindikalni voditelji, ki vodijo organizacije z bolj parcialnimi cilji. Med njimi izstopata Konrad Kuštrin (Fides) in Branimir Štrukelj (SVIZ). 

Prihaja nova pokojninska reforma, a brez Semoliča 

To jima uspeva kljub temu, da je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) kot glavni predstavnik delodajalcev v socialnem dialogu večino energije v zadnjem času preusmerila v javni sektor in porabo. Semolič, nekoč glavni pogajalski nasprotnik, je danes le še sledilec bolj agresivnih kolegov. 

Sedanja vlada pod vodstvom Mira Cerarja ni upala ugrizniti v kislo jabolko, ki se mu reče pokojninska reforma. Ta bo verjetno sprejeta, ko Anja Kopač Mrak že dolgo več ne bo ministrica za delo, Dušan Semolič pa bo v pokoju. Foto: Bor Slana Morda je prav to za Semoliča zadnji znak, da se mora posloviti. V prihodnjih mesecih si bo prizadeval najnižje plače spraviti na raven minimalne, nato se bo upokojil - s sedemdesetim letom, kar je pet let več od minimalnega praga iz zadnje pokojninske reforme, ki ji je tako krčevito nasprotoval.

Zdaj strokovna skupina ministrstva za delo pripravlja priporočila za novo reformo, ki je v tem mandatu še zagotovo ne bo. O njej bo Semolič morda razmišljal le še med vajami karateja ali tai-čija, veščine gibanja in dihanja za ohranitev notranjega ravnovesja, s katero se ukvarja v zadnjih letih.