Petek, 4. 4. 2025, 4.00
14 ur, 36 minut
Psihologinja Tina Pirc: Namesto da bi se počutili krive, si rečejo, da ni bilo tako hudo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,67
"Mladostniki, ki so nasilni, si pogosto, namesto da bi se počutil krive, rečejo, da ni bilo tako hudo, da je žrtev sama kriva, ali da so vsi to počeli. Na ta način se čustveno oddaljijo od svojih dejanj in ne prevzemajo odgovornosti," je pojasnila psihologinja Tina Pirc.
Kaj se dogaja v glavah mladih nasilnežev, da sploh pomislijo na tako kruto dejanje, kaj šele da ga storijo, se sprašujemo, potem ko so se v javnosti pojavili posnetki medvrstniškega pretepa s Ptuja. "Pogosto pride do pojava t. i. moralne neangažiranosti, kar pomeni, da izvajalci nasilja poiščejo opravičila za svoja neetična ali nemoralna dejanja. Namesto da bi se počutili krive, si rečejo, da ni bilo tako hudo, da je žrtev sama kriva, ali da so vsi to počeli. Na ta način se čustveno oddaljijo od svojih dejanj in ne prevzemajo odgovornosti," odgovarja psihologinja Tina Pirc. Seveda pa ne gre zgolj za problem mladostnikov, temveč celotne družbe. Psihologinja poudarja, da vsak od nas lahko prepozna nasilje in je odgovoren za ukrepanje.
Slovensko javnost sta v preteklih dneh pretresla posnetka surovega medvrstniškega nasilja z ulic Ptuja, v katerem so sodelovali učenci več ptujskih osnovnih šol. Primera preiskuje policija, v reševanje sta se vključila tudi tamkajšnji center za socialno delo in zdravstveni dom, aktivno pa so se zavzele tudi vse ptujske šole, s katerih naj bi prihajali mladi nasilneži. Odločili so se, da bodo ozaveščanju o medvrstniškem nasilju namenili še več časa kot doslej ter mladim skušali pojasniti, da imajo v šoli vedno na voljo ljudi, ki jim lahko zaupajo, ne da bi razkrili njihovo identiteto.
A ob posnetkih, ki se kar vrstijo, pa tudi opažanjih policije in druge stroke, da je medvrstniško nasilje v porastu, vse kaže, da ukrepi prihajajo prepozno oziroma da preventiva ni dovolj. "Prav v primeru, kot je ta, se kaže, da preventiva mora biti, in na naši šoli imamo to dobro urejeno. Ampak preventiva v nekaterih primerih žal ni dovolj," je opozoril Bogomir Širovnik, ravnatelj ptujske OŠ Mladika, katere učenca sta sodelovala v pretepu med vrstniki.
Slovensko javnost sta v preteklih dneh pretresla posnetka surovega medvrstniškega nasilja z ulic Ptuja.
"Tudi odrasli pogosto raje molčijo in pogledajo stran"
"Primeri, ki so v zadnjih dneh razburili slovensko javnost, odpirajo številna vprašanja o stanju v naši družbi, o vlogi šole, družine in skupnosti – ter predvsem o potrebah otrok, tako tistih, ki nasilje doživljajo, kot tudi tistih, ki ga izvajajo," izpostavlja psihologinja in predavateljica na oddelku za psihologijo filozofske fakultete v Ljubljani Tina Pirc, ki se ukvarja z medvrstniškim nasiljem.
Psihologinja doc. dr. Tina Pirc
Pri omenjenih primerih se je namreč izkazalo, da naj bi za medvrstniški pretep na Ptuju vedeli celo nekateri starši, ki pa žal niso ukrepali. Ob tem se poraja vprašanje, ali kot družba še vedno raje pogledamo stran, ko gre za nasilje.
Psihologinja Pirc odgovarja, da odrasli, zlasti če niso neposredno vpleteni, pogosto raje molčijo, ker dvomijo o svoji presoji, se bojijo posledic ali pa se ne počutijo dovolj sposobne za ukrepanje. "A ravno odrasli smo ključni pri doseganju sprememb, saj se otroci učijo iz naših odzivov – in če ob nasilju molčimo, se naučijo, da je to dopustno," poudarja.
Zanimalo nas je tudi, zakaj so mladostniki nasilni oziroma posledica česa so tovrstna dejanja? Psihologinja Pirc pojasnjuje, da je medvrstniško nasilje vedno izraz oziroma posledica kompleksnih dejavnikov, kot so individualne značilnosti udeleženih mladostnikov, njihove družinske dinamike, psihosocialnih odnosov v razredu, do širših družbenih norm.
- potreba po nadzoru in moči, ki jo posameznik pridobi z ustrahovanjem drugih,
- pomanjkanje empatije, ki je pogosto povezano s čustveno zanemarjenostjo ali nasiljem, ki ga otrok sam doživlja,
- iskanje potrditve in sprejetosti v skupini – nekateri mladostniki v izvajanju nasilja sodelujejo samo zato, da bi se priljubili vrstnikom oziroma ohranili svoj položaj v skupini,
- pomanjkanje ustreznih vzorov za reševanje konfliktov,
- vpliv družabnih omrežij, ki lahko zmanjšajo občutek odgovornosti, povečajo občutek anonimnosti in omogočajo širjenje nasilja.
Za svoja dejanja iščejo opravičila: "ni bilo tako hudo", "žrtev si je sama kriva"
Psihologi in psihoterapevti v pogovorih z nasilneži poskušajo ugotoviti, zakaj so se odločili zagrešiti dejanje. Kot pove Pirc, je pogost pojav t. i. moralne neangažiranosti. To pomeni, da izvajalci nasilja iščejo opravičila za svoja neetična ali nemoralna dejanja.
"Namesto da bi se počutil krive, si rečejo, da ni bilo tako hudo, da je žrtev sama kriva, ali da so vsi to počeli. Na ta način se čustveno oddaljijo od svojih dejanj in ne prevzemajo odgovornosti," pove psihologinja.
Pomembno je, kako družba ovrednoti njihovo dejanje
Poudarja, da je zato za mladostnike, ki še razvijajo moralno presojo, zelo pomembno, kako okolje, odrasli, vrstniki in družba ovrednotijo njihovo vedenje.
Enako poudarja tudi policija, ki otrokom, mlajšim od 14 let, po zakonu ne more predpisati kazni, so pa zato tudi njihovi ukrepi usmerjeni v vzgojno delovanje. "Dostikrat se namreč zgodi, da je povzročitelj tudi sam žrtev nasilja, kar je tudi razlog, da je sam nasilen. Zato je treba odkriti razloge za njegovo vedenje in prav zato se tudi na policiji ne osredotočamo zgolj na dejanje, ki ga je storil," so pojasnili.
Za mladostnike, ki še razvijajo moralno presojo, je zelo pomembno, kako okolje, odrasli, vrstniki in družba ovrednotijo njihovo vedenje, je poudarila psihologinja Tina Pirc.
"Dejstvo, da otroci do 14. leta niso kazensko odgovorni, ne pomeni, da ni mogoče ukrepati. A treba je začeti zelo zgodaj – že v vrtcih s preventivnimi aktivnostmi, ki bi bile kontinuirane prek celotne izobraževalne vertikale, kar bi bilo treba sistemsko urediti," dodaja psihologinja Tina Pirc.
Pirc: Šole niso kaznovalne ustanove, kaznovanje pa na dolgi rok ni učinkovito
Ob pojavu posnetkov v javnosti je bilo namreč pogosto slišati, da imata tako šola kot policija premalo pristojnosti pri kaznovanju mladoletnikov, ki zagrešijo nasilje, a psihologinja Pirc opozarja, da šole niso kaznovalne ustanove in da "kaznovanje samo po sebi na dolgi rok ni učinkovito, če ni povezano z razumevanjem posledic, učenjem alternativnih vedenj in vzpostavljanjem varnih odnosov".
Meni pa, da bi šole morale imeti dovolj strokovnih in organizacijskih virov, da učinkovito ukrepajo, in sicer jasno opredeljene postopke, dostop do šolskih psihologov in svetovalnih služb, pa tudi pravno podlago za sodelovanje s starši, CSD in policijo.
Največ lahko dosežemo s preventivo in rednim opazovanjem socialne dinamike v razredih. V razredu je pomembno vzpostaviti in ohranjati vzdušje, ki omogoča varno okolje za pogovor o stiskah, npr. med urami oddelčne skupnosti, prek t. i. škatel skrbi ipd.
Pomembno je nagovoriti vse učence – vsak se lahko znajde v vlogi opazovalca nasilja – in v njih vzbuditi občutek, da so lahko ključni pri preprečevanju ali zaustavljanju (pa tudi ohranjanju in spodbujanju!) medvrstniškega nasilja.
Opazovalci lahko v ključnih trenutkih izrazijo nestrinjanje, pomagajo učencu, ki nasilje doživlja, ali pa poiščejo pomoč pri odraslih osebah.
Izjemno pomembni so tudi usposabljanje učiteljev, da prepoznajo znake nasilja, aktivno sodelovanje staršev in na koncu splošna večja družbena občutljivost, da vsak od nas – učitelj, sosed, naključni opazovalec – prepozna odgovornost za ukrepanje.
Po mnenju policije je najpomembneje, da odrasli pri otroku prepoznamo, da je z njim nekaj narobe, pri čemer pa so tisti starši, ki imajo z otroki vzpostavljen dober odnos, v prednosti, saj jim bodo otroci lažje zaupali kot otroci iz družine, kjer starši nimajo ustreznih starševskih kompetenc in imajo posledično slab odnos z otrokom.
