Skrbijo le za svojo korist, veliko govorijo in nič ne naredijo

Vlada in sindikati javnega sektorja bodo danes predvidoma nadaljevali pogajanja o plačah. V četrtek so se razšli z malenkost zbližanimi stališči – vlada jim je šla nasproti z nekoliko višjim regresom, sindikati pa so malo popustili pri sprostitvi plačne lestvice in pokojninskih premijah.

Vendar še vedno ostajajo zelo daleč vsak na svoji strani, saj sindikalna stran težko razume vladne napovedi, da se varčevanju ne bo mogoče izogniti še nadaljnji dve leti.

Ekonomist: Koristni le na ravni podjetja, za panogo celo škodljivi V slovenski javnosti o sindikatih, ki se borijo za pravice več kot 227 tisoč javnih uslužbencev oziroma več kot četrtine vseh zaposlenih v Sloveniji, glede na javnomnenjsko anketo Episcentra prevladuje razmeroma negativno mnenje.

Zakaj? Ker skrbijo le za svojo korist ter veliko govorijo in nič ne naredijo, meni več kot dve tretjini vprašanih.

"Del ljudi je doumel, da so njihove (sindikalne, op. a.) zahteve nerealne, sploh v trenutnem obdobju gospodarske rasti," rezultate ankete komentira ekonomist Anže Burger. Kot pravi, mora gospodarsko rast Slovenija izkoristiti za to, da:

- izvede strukturne reforme (trga dela, pokojninskega sistema, racionalizacije javnega sektorja, davčne razbremenitve plač, stanovanjske politike, deregulacije poklicev, odpravo administrativnih ovir za gospodarstvo) ter - zmanjša izdatke javnega sektorja zaradi ustavnih določil fiskalnega pravila.

Burger je mnenja, da so sindikati koristni zgolj na ravni podjetja, na ravni panoge pa so njihovi učinki celo škodljivi, predvsem za najranljivejše skupine zaposlenih. "Lep primer je njihov izsiljeni dvig minimalne plače leta 2009, ki je po študiji Umarja povečal število brezposelnih za več kot 15 tisoč oseb."

Štrukelj: To je posledica propagande oblasti in gospodarskih združenj Negativno mnenje o sindikatih ne preseneča prvega javnega sindikalista Branimirja Štruklja. Trdi, da je to posledica negativne kampanje, ki jo vodijo oblast in gospodarska združenja.

Kot se zagovarja, njihove zahteve niso nerealne. Pravi, da ne smemo pozabiti, da tudi javni uslužbenci nosijo del bremena gospodarske krize. Ravno sindikalnim zaupnikom pa gre zahvala, da je tem 227 tisoč zaposlenim glede na mednarodne primerjalne podatke uspelo zadržati svoj položaj – predvsem glede delovnih mest, nekoliko manj tudi glede plače, navaja Štrukelj.

Razočarani javni uslužbenci in naivni študenti Do sindikatov javnega mnenja imajo najbolj odklonilen odnos kmetje in gospodinje, brezposelni in samozaposleni. Dokaj nizko, zgolj 32-odsotno podporo imajo celo v svojih vrstah.

Razlog je po mnenju ekonomista delno v razočaranju nad uspešnostjo pogajanj, drugi del uslužbencev pa se, kot pravi, vendarle zaveda prenapihnjenosti in neučinkovitosti sindikatov, njihove zahteve pa obravnava kot nerealne.

Najvišjo podporo imajo sindikati med dijaki in študenti, ki po navedbah Burgerja še nimajo življenjskih izkušenj, da bi vedeli, da na višino plač ne vplivajo sindikati, temveč podjetniki. "Inovacije in udejanjanje dobrih podjetniških idej so tiso, kar poganja rast in dviga plače."

Sindikatom bolj naklonjeni podporniki politične levice Glede na politično usmeritev so sindikatom bolj naklonjeni anketiranci, ki jim je bližje levica. "To je klasična evropska struktura, saj se sindikati že od 19. stoletja nagibajo na politično levico, ki zagovarja pravice delavcev in dostojne pogoje za delo," pravi Štrukelj.

Kaj bi morali sindikati narediti za višjo podporo? Čeprav je Štrukelj mnenja, da je negativen odnos do sindikatov posledica zunanje negativne kampanje, smo mu zastavili vprašanje, kje vendarle tudi sindikati sami grešijo.

Po njegovem mnenju so šibki predvsem pri motivaciji članstva za aktivno ukrepanje. "Prepričanje članstva, da svoje delo opraviš s plačano članarino, je napačno," o pasivnosti slovenskih članov pravi Štrukelj. "Prav tako naše delo otežuje to, da člani takoj kritizirajo sindikalne predstavnike, kadar stvari niso najboljše," je do članstva kritičen sindikalist.

Za učinkovitejše delo sindikatov si Štrukelj želi, da bi jim finančne zmogljivosti omogočale ustanovitev lastnega ekonomskega inštituta, ki bi bil zmožen sam izračunati gospodarski položaj v državi, da se jim ne bi bilo treba zanašati na vladne podatke.