Za pomembne odločitve si je treba vzeti čas

Urgenca.

Počasi je obrnil pogled in zagledal svojo desno roko, nepremično zavito v povoj in pripeto na opornico. Ko je poskušal premakniti prste, se ni zgodilo nič. Panika mu je udarila v prsi. Zakaj je ne more premakniti? Kaj se mu je zgodilo? Globoko je zajel sapo, poskušal ostati miren, a v glavi mu je že divjala misel: Kaj če je to to? Kaj če ne bom nikoli več mogel uporabljati roke?

Moral se je spomniti, kaj se je zgodilo. Počasi, kot skozi meglo, so se mu začeli sestavljati prizori. Avto. Križišče. Močna luč z leve. Ojoj … Preživel je, to je že nekaj. Potem pa druga misel, ki ga je zadela kot hladen curek vode. Njegova družina. Žena. Sin. Katarina. Nik. A sploh vesta, da sem tu?

Začel je tipati po postelji, iskal telefon, a ni mogel. Leva roka je bila težka in okorna, desna pa … nič. Če ni mogel premakniti prstov, pomeni, da je neuporabna. Če je neuporabna, pomeni, da ne more delati. Če ne more delati … Ali bo sploh lahko še delal? Bolniška odsotnost bo pomenila manj prihodkov, položnice bo še vedno treba plačevati ... Dojenček prinese s sabo več stroškov, ne manj in že zdaj je šlo vsak mesec bolj ali manj vse, kar sta zaslužila, naravnost v gospodinjstvo.

Na nočni omarici zraven postelje je zagledal svoj telefon. Stegnil se je in nekako, na srečo, mu ga je uspelo z levo roko zgrabiti in odkleniti. Ob pogledu na deset zgrešenih klicev žene je takoj pritisnil na njeno ime. "Uporabnik, ki ga kličete, je trenutno zaseden. Prosimo, poskusite kasneje." Še enkrat. "Uporabnik, ki ga kličete, je trenutno zaseden. Prosimo, poskusite kasneje."

V redu bo. Vse bo v redu, si je ponavljal. In potem se je spomnil, da je pred nekaj meseci sklenil življenjsko zavarovanje. Če se mu je zgodilo kaj hudega, bo vsaj za njegovo ženo in sina poskrbljeno. Globoko je vdihnil in si poskušal dopovedati, da se ni treba obremenjevati. Vsaj ena stvar je bila urejena.

A nekje v ozadju, čisto po tiho, se je prikradel dvom. Pogled mu je padel na e-pošto. Počasi je odprl aplikacijo na telefonu in začel brskati. Iskal je točno določeno stvar. Prsti so mu drseli po zaslonu, dokler ni našel pravega sporočila. Tu je.

Odprl je priponko in začel brati. Hitro je preletel prve vrstice. Življenjsko zavarovanje. Smiselno. Če bi umrl, bi bila zavarovalnina izplačana ženi. Vse tako, kot je razumel ob sklenitvi. Vendar ko je njegov pogled zdrsnil nižje, je videl, da izplačilo v primeru invalidnosti ni vključeno.

Odložil je telefon v naročje in se zazrl v strop. Pred očmi mu je videl prizor izpred nekaj mesecev.

Sedel je v kavarni, ob oknu, s pogledom na ulico. Prišel je nekaj minut prezgodaj, za spremembo. Prijateljev še ni bilo. Naročil je čaj, nato pa, brez pravega namena, iz žepa potegnil telefon. Pogledal je na uro. Še deset minut. Preveril je svojo e-pošto, prebral nekaj sporočil in se spomnil, kaj bi lahko uredil v tem času. Zavarovanje.

Že nekaj časa je vedel, da mora urediti življenjsko zavarovanje. Postal je oče in moral je začeti misliti na prihodnost. Vedno si je govoril, da bo, ampak dnevi so bežali in vedno je prišlo nekaj vmes. Delo, otroške bolezni, preprosto utrujenost. Zdaj je imel nekaj minut miru, da to končno odkljuka. Odprl je spletno stran, izbral ponudbo, ki se mu je zdela smiselna, vpisal podatke. Na hitro je preletel pogoje. Klik. Potrjeno. Opravljeno.

Natakarica mu je prinesla čaj, v istem trenutku so prišli njegovi prijatelji. Telefon je pospravil v žep in se nasmehnil. Nikoli se ni vrnil k dokumentom, nikoli jih ni dejansko prebral.

Bom moral bolj paziti pri hrani? Morda za kakšen mesec ali dva odložiti večji nakup? Nekako prilagoditi življenjski slog? Vse se mu je zdelo tako samoumevno, prepričan je bil, da je že s tem, ko je uredil življenjsko zavarovanje, pokril tudi to.

Nenadoma so se vrata sobe odprla in vstopil je zdravnik. "Gospoda Andraž … Novak?" je vprašal ob pregledu datoteke. "Imam dobre novice. Rentgenska slika in magnetna resonanca sta pokazali, da nimate trajnih poškodb živcev ali vezi." Andraž je počasi prikimal, ni bil povsem sposoben oblikovati odziva. Zdravnik je pokimal nazaj in z rahlo nižjim tonom dodal: "To pomeni, da boste v nekaj mesecih lahko ponovno uporabljali roko brez večjih omejitev."

Foto: Inštitut za strateške rešitve / Canva

Nekaj dni kasneje je sedel za jedilno mizo, doma, v tišini. Katarina je v kuhinji grela vodo za čaj, Nik je spal v sosednji sobi. Pred njim je bil odprt prenosnik, prsti so mu drseli po tipkovnici, ko je prebiral besedilo na zaslonu. "Katarina?"

Iz kuhinje je prišel zvok postavljanja skodelic, nato pa njen mehki glas. "Ja?"

"Razmišljal sem …" Zdaj se je vendarle ozrl proti njej. Stala je ob pultu, dlani naslonjene na rob, pogled rahlo nagnjen proti njemu. V pižami, z rahlo razmršenimi lasmi, vidno utrujena, a vseeno prisotna. "Kaj gledaš?"

"Ponudbe za življenjsko zavarovanje," je rekel in se z rokami naslonil na mizo. "Bi šla skupaj čez? Da res preveriva, kaj piše."

Katarina se mu je nasmehnila, nato pa z rahlim vzdihom odprla omarico nad pultom. "Ja, seveda, samo da si naredim čaj. Boš še ti enega?"

Andraž je na kratko odkimal in bral naprej.