Spotkast
Ponedeljek, 13. 1. 2025, 22.14
6 ur, 51 minut
Spotkast z Igorjem Harbom
Katarina Stegnar: Kulturniki smo tisti, ki iz nič ustvarjamo precej #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,50
Slovenska igralka Katarina Stegnar se je uveljavila v neodvisni gledališki produkciji, v kolektivu Betontanc in kasneje Beton Ltd., kot članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča in tudi v filmih, leta 2024 je prejela tudi vesno za glavno žensko vlogo v filmu Odrešitev za začetnike. V Spotkastu sva govorila o gledališču in filmu, pomenu umetnika v družbi, o tem, kako je Pavla Jesih povzdignila pomen filma v Sloveniji – in kako ga Netflix uničuje.
Ko je Katarina Stegnar lani prevzela nagrado vesna, je bila zadnja članica svoje družine, ki jo je prejela, saj so jo tik pred njo podelili že njeni hčerki Mili Bezjak za stransko vlogo v istem filmu, medtem ko jo je njen partner Primož Bezjak prejel že pred nekaj leti.
Na vprašanje, ali jih imajo na posebni polici, v smehu razloži, da ne. "Za zdaj so še v škatlah, ker imamo namreč dva mačka, ki rada skačeta po policah, tako da bomo še morali narediti posebno vitrino, da bodo na varnem pred mačjimi tacami."
Katarina Stegnar je lani prejela vesno za glavno žensko vlogo v filmu Odrešitev za začetnike.
Težave prekarne kulture
Čeprav je Katarina Stegnar že vrsto let članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, je pred tem dolgo delovala na neodvisni sceni in je pogosto razlagala o težavnih pogojih, s katerimi so soočeni neodvisni kulturni ustvarjalci. Te teme sva se dotaknila tudi v intervjuju: "Ne gre zgolj za materialne pogoje, ampak tudi za mentalne pogoje. Jaz sem bila 15 let na svobodi in dobro vem, kakšna je obremenitev, ko za pol leta veš, kaj boš počel, za pol leta pa ne. To ne gre zgolj za eksistenco, ampak je preprosto težko zdržati. Boš delal, ne boš delal, kaj moraš narediti za to, da boš lahko delal?"
Kot kulturna delavka in aktivistka je pogosto povzdignila svoj glas in tukaj najbolje povzame težavo, ki jo ima z zaznavanjem kulture v širši družbi: "To je ta atmosfera, v kateri se nas kulturnike oziroma umetnike obravnava kot parazite, se pravi kot nekoga, ki zmeraj nekomu drugemu jemlje od ust. A vseeno smo mi tisti, ki iz nič ustvarjamo precej, saj umetnost ustvarja izjemno dodano vrednost. Za vsak vložen evro ustvari štiri … Mislim, da bi morali biti na kulturo prav tako ponosni, kot smo ponosni na naše športnike."
"To je ta atmosfera, v kateri se nas kulturnike oziroma umetnike obravnava kot parazite, se pravi kot nekoga, ki zmeraj nekomu drugemu jemlje od ust," povzame težavo s percepcijo kulture v širši družbi.
Katarina nad prepadom
Ena najodmevnejših predstav, kjer je imela glavno vlogo, je bila Pavla nad prepadom, med katero je precej časa preživela na plezalni steni na odru. Kot razloži, je bilo fizično naporno, a nič posebej nenavadnega za predstave režiserja: "Precej smo trenirali, kar je bilo značilno za predstave Matjaža (Pograjca, op. p.), tako da je bilo učenje plezanja velik del predpriprav. Po eni strani je bilo to plezanje fizično naporno, po drugi pa je prav ta fizičnost dajala Pavli neko legitimnost. Se pravi, kdo drug lahko govori o teh stvareh kot pa tisti, ki to počne tukaj pred vami."
Ni pa fizični napor edina stvar, ki ji je ostala v spominu po tej predstavi. "To je bila zelo lepa predstava, ker se je ukvarjala z zelo lepo, a izbrisano zgodbo Pavle Jesih, ki je bila naša vrhunska alpinistka in obenem tudi vrhunska filmska strokovnjakinja. Tudi sama nisem prej poznala njene zgodbe: imela je prvi kino v Ljubljani, prva je podnaslavljala filme in to celo med vojno. Bila pa je tudi zelo samosvoja in svojeglava ženska in takih sistem ne sprejme in jih zavrže. Po vojni se ni hotela ukloniti sistemu in je pristala kot oskrbnica v nekem planinskem domu in hranila golobe. Izbrisana žalostna zgodba filmske borke."
"Vsakih deset let dobim neko večjo priložnost oziroma ponudbo, da odigram konkreten lik," pove o majhnosti slovenskega prostora, ki nima veliko filmske produkcije.
Patriarhalne zgodbe
Ob vprašanju, ali po vesni že išče nov filmski projekt, se sprva nekoliko pošali, da je vprašanje, ali filmski projekti iščejo njo, a hitro preide k bistvu: "Naš prostor je premajhen in nima veliko produkcije. Vsakih deset let dobim neko večjo priložnost oziroma ponudbo, da odigram konkreten lik. Zato bi si želela, da je več vsebine posvečene ženskim likom, njihovim problemom, temu, kar se ženskam dogaja, ker mislim, da je ta svet še zmeraj patriarhalen, zato so patriarhalne tudi zgodbe. Isto velja za filmske franšize, ki prihajajo iz tujine, in mislim, da je čas, da ta druga polovica tudi kaj pove o sebi."
