Bitka, ki je Stalingrad spremenila v množično grobišče

Junija leta 1941 je nemška armada začela operacijo Barbarossa, najobsežnejšo invazijo v zgodovini vojskovanja, ter vstopila na sovjetsko ozemlje in sprožila skoraj štiri leta najbolj barbarskega in brutalnega vojskovanja, ki ga je človeštvo videlo. Milijon in pol vojakov Wehrmachta je ubogalo ukaz Adolfa Hitlerja, naj uničijo Rdečo armado in Sovjetsko zvezo. Prodor nacistične vojske je sprva potekal uspešno. Napad je presenetil sovjetsko vojsko, katere večji del je bil uničen. Poraz za porazom je demoraliziral slabo opremljeno in nepripravljeno Rdečo armado. Vojaki so se množično predajali ali pa umirali v brezupnih bitkah. Zahodni vojaški strokovnjaki so dali Rusom šest, največ osem tednov, preden utrpijo popoln poraz, vendar operacija, poimenovana po srednjeveškem nemškem cesarju Fredericku Barbarossi, ni prinesla končnega cilja – popolnega poraza Sovjetske zveze.

Med zimo 1941–42 se je ruska fronta stabilizirala, ekstremen mraz je imobiliziral obe strani. Avgusta 1942 je 6. nemška armada pod poveljstvom generala Friedricha Paulusa prišla v krog Stalingrada. Nemci so mesto napadli, da bi prišli za hrbet dobro branjeni Moskvi, kjer se je njihovo napredovanje ustavilo. Ko je julija postalo jasno, da nameravajo napasti mesto, je sovjetski voditelj Josif Stalin maršalu Andreju Jeriomenku in komisarju Nikiti Hruščovu naročil, naj pripravita obrambno strategijo.

Za obrambo je bila zadolžena novoustanovljena 62. armada pod poveljstvom Vasilija Čujkova, ki je napovedal, da bodo "ubranili mesto ali pa umrli med branjenjem". Naloga 62. armade je bila ubraniti mesto za vsako ceno. Še pred prihodom Nemcev so skoraj vse zaloge hrane preselili na varno, kar je pomenilo, da je mesto ostalo brez živeža še pred začetkom nemškega napada.

Mesto so nemška letala najprej zasula z okoli tisoč tonami bomb in ga povečini spremenila v ruševine. Edina nenemška enota, ki je vstopila v Stalingrad, je bil 39. hrvaški regiment. Številne civiliste se evakuirali prek Volge. Stalin naj bi civilistom preprečil odhod iz mesta, domnevno ker naj bi bil prepričan, da bo njihova prisotnost spodbudila večji odpor. Sledilo je več kot šest mesecev bitk za vsako posamezno ulico med nemškimi in sovjetskimi vojaki ter civilisti. Dodaten sovražnik sta bila huda zima in lakota. Do novembra so zavzeli okoli 90 odstotkov Stalingrada, ostalo je še nekaj postojank ob Volgi. Za zavzetje teh mest so poslali v boj vse razpoložljive enote, tako da so bili boki, kamor so Nemci postavili Italijane, Romune in Madžare, slabo branjeni. V prvih mesecih so se Nemci uspešno bojevali, vendar jim je začelo zmanjkovati hrane in streliva, kar so Rusi izkoristili.

Tako za Stalina kot za Hitlerja je Stalingrad postal vprašanje prestiža in ne le strateška bitka. Stalin, po katerem je bilo mesto poimenovano leta 1925, je čakal na 19. november, ko je v operaciji Uran pod vodstvom generalov Georgija Žukova in Aleksandra Vasiljevskega okoli milijon ruskih vojakov napadlo proti bokom in poteptalo romunsko in madžarsko obrambo, ki je bila slabo oborožena, morala pa je bila nizka. V Stalingradu so obkolili zdesetkane Nemce, ki so se komaj branili, zalog pa jim ni mogla dostaviti niti Luftwaffe.

Hitler je zahteval boj do konca in ni dovolil predaje. Nekateri nemški častniki so Paulusa pregovarjali, naj ne upošteva firerjevih ukazov in naj se namesto tega poskuša prebiti iz Stalingrada, a je njihove prošnje zavrnil. Tudi 4. armada pod poveljstvom feldmaršala Ericha von Mansteina ni mogla rešiti položaja. 22. januarja je Paulus zaprosil za dovoljenje, da se preda. Hitler je prošnjo zavrnil, kot razlog pa navedel čast. 30. januarja 1943, na deseto obletnico svojega vzpona na oblast, je Hitler Paulusa povišal v feldmaršala z jasnim namigom – noben nemški maršal se ni še nikoli predal. Paulus se je predal že naslednji dan, nemške enote pa so kapitulirale 2. februarja 1943. To je bila prva množična predaja nemške vojske od začetka druge svetovne vojne in je spremenila tok vojne. Prinesla je pomemben preobrat za sovjetske sile, tako strateško kot psihološko, saj so bile na začetku vojne zaradi niza porazov demoralizirane.

Bitka za Stalingrad je pomenila največji poraz nacistične Nemčije in glavni preobrat v 2. svetovni vojni, ima pa sloves najbolj krvave bitke v zgodovini. V bitki je po ocenah na obeh straneh umrlo med 1,7 in dva milijona ljudi. Zaradi izjemnih zaslug med vojno je bilo mesto ob Volgi, pomembno tranzitno središče na poti na Kavkaz, odlikovano z nazivom mesto heroj.

Stalingrad je za številne sporno poimenovanje po Stalinu izgubil leta 1961, ko je v Sovjetski zvezi pod vodstvom Nikite Hruščeva potekala destalinizacija. Od takrat se imenuje Volgograd, pred tem pa je bil stoletja znan kot Caricin.