Ponedeljek, 9. 12. 2024, 14.01
1 teden, 1 dan
Črni scenarij: bomo dobili novi sod smodnika pred vrati Evrope?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,32
Vodja uporniške skupine HTS Abu Mohamed Al Džolani, ki je zrušil Bašarja Al Asada z oblasti, je bil v preteklosti skrajen džihadist, ki se je v Iraku bojeval proti Američanom. Zdaj trdi, da je zagovornik demokracije in strpnosti do verskih in narodnih manjšin. Vprašanje pa je, ali je ta njegova preobrazba iskrena ali zgolj premetena taktika volka v ovčji preobleki.
Po 24 letih trdoroke vladavine je z oblasti padel sirski predsednik Bašar Al Asad. Novi prvi mož Sirije postaja islamist Abu Mohamed Al Džolani. Al Asadov padec je zagotovo oslabil vpliv Rusije in Irana v Siriji in na Bližnjem vzhodu nasploh. A vprašanje je, kaj se bo zdaj dogajalo v državi, ki ima na jugu za sosedo Izrael, na severu pa Turčijo. Bo nova oblast zatirala verske manjšine, kot so alaviti, kristjani in Druzi? Kako bo rešila kurdsko vprašanje? Bo nova Sirija demokratična ali pa bo postala teokratska islamistična država na vzhodni obali Sredozemlja?
Marca 2011 v Siriji prišlo do množičnih protestov nezadovoljnih Sircev proti oblasti Bašarja Al Asada. Ti protesti so bili del t. i. arabske pomladi. Bašar Al Asad je Siriji vladal od leta 2000, ko je umrl njegov oče Hafez Al Asad. Ta je prišel na oblasti z državnim udarom leta 1971 in vladal s trdo roko.
Vladavina alavitske manjšine
Družina Al Asad izvira iz alavitske islamske ločine, ki je strnjeno naseljena na sirski sredozemski obali. Alaviti, ki predstavljajo slabo desetino sirskega prebivalstva, so imeli pod Al Asadi nadzor nad vojsko, obveščevalno službo in uradništvom. Alaviti so bila dolga stoletje zatirani, šele po prvi svetovni vojni, ko je Sirija postala francoska, se je vpliv alavitov zaradi načrtne politike Francozov začel krepiti.
Večino prebivalstva predstavljajo suniti, in sicer okoli 70 do 75 odstotkov. Večina jih govori arabsko, del pa tudi kurdsko in turkmensko. Kurdi in Turkmeni živijo na severu Sirije. Do upora arabske sunitske večine je prišlo že leta 1976. Upor je vodila islamistična Muslimanska bratovščina. Hafez Al Asad je upor zadušil do leta 1982, ko so njegove sile uničile mesto Hama. Takrat je bilo pobitih na deset tisoče ljudi.
Krvava sirska državljanska vojna
Protesti proti avtokratskemu režimu Bašarja Al Asada, ki so se začeli spomladi 2011 in jih je režim skušal zatreti s silo, so leta 2012 pripeljali do nove krvave državljanske vojne. Uporniki proti Al Asadu so se združili v Svobodno sirsko vojsko (FSA), ki je imela podporo zalivskih držav in ZDA. Al Asada sta na drugi strani podpirala Iran in libanonski Hezbolah. Brez njune podpore Al Asadu ne bo uspelo ostati na oblasti.
Al Asadu je z ruskim vojaškim posredovanjem leta 2015 vrgel rešilni pas Vladimir Putin. A zaradi vojne v Ukrajini Rusija ni mogla več tako pomagati Al Asadu. Ta je zdaj našel politično zavetje v Moskvi. Padec Al Asada je velik udarec za Rusijo, ki ima v Siriji tudi dve oporišči - pomorsko in letalsko (vprašanje je seveda, koliko časa še). Na fotografiji Al Asad in Putin v Moskvi leta 2017.
Med sirskimi uporniki so se kmalu začele krepiti islamistične sile, na primer Al Nusra, ki je bila sirska podružnica teroristične mreže Al Kaida, in zloglasna Islamska država (ISIS). Ta je kmalu prevzela nadzor nad velikim delom Sirije in sosednjega Iraka ter vzpostavila zelo trd in krvav islamistični režim. Izvajala je tudi teroristične napade, povezana je na primer s pariškim terorističnim napadom novembra 2015.
Padec Islamske države, HTS zavlada Idlibu
Islamsko državo je uničila nenavadna koalicija: na eni strani Američani, Kurdi in iraška vojska, na drugi sirska vojska, libanonski Hezbolah in ruska vojska.
S pomočjo ruskih sil in enot libanonskega Hezbolaha je Al Asadu uspelo znova prevzeti nadzor nad velikim delom Sirije. Eno od mest, kjer so sunitski uporniki obdržali nadzor, je mesto Idlib na severozahodu države. V tem mestu je imela od leta 2017 glavno beseda islamistična skupina Hajat Tahrir al Šam (HTS).
Libanonski Hezbolah je bil velika opora Asadovemu režimu. Njegovi pripadniki so se bojevali tudi v Siriji. A Izrael je v zadnjih mesecih zelo oslabil Hezbolah, kar je imelo usodne posledice za Al Asada.
Ofenziva, zaradi katere se je Al Asadova oblast sesula čez noč
In prav Ildib je bil izhodišče nedavne ofenzive (začela se je 27. novembra), s katero je HTS skorajda ekspresno hitro prišel do Damaska in vrgel z oblasti Al Asada. Začelo se je s hitrim zavzetjem drugega največjega sirskega mesta Alep, nato pa je bila pot do Damaska na široko odprta. Hitro sesutje Al Asadove oblasti, ki je politično zavetje našel v Moskvi, spominja na to, kako se je kot hišica iz kart zrušila oblast v Afganistanu po odhodu Američanov.
Oslabitev Hezbolaha, Irana in Rusije
Kaj so razlogi za tako hiter padec Al Asada, za katerega se je zdelo, da bo še dolgo na oblasti? Velik del razlogov je povezan s spremenjenimi razmerji moči na Bližnjem vzhodu. Izraelu je uspelo v zadnjih mesecih zdesetkati libanonski Hezbolah, zelo oslabljen je zaradi izraelske vojne proti Hamasu in Hezbolahu tudi vpliv Irana. Al Asada ni mogel obdržati na oblasti niti ruski predsednik Vladimir Putin. Ta je preveč vpet v vojno v Ukrajini, da bi mu lahko pomagal.
Po padcu Asada ameriški medij Politico Erdoganovo Turčijo šteje za eno od zmagovalk zadnjih dogajanj. Turčija je že dolga leta podpirala skupine, ki so se na severu Sirije bojevale proti Asadu, zlasti pripadnike sirske turkmenske manjšine. Na drugi strani želi Ankara oslabiti Kurde.
Seveda se postavljajo vprašanja, kakšna bo Sirija po padcu Al Asada. Vodja HTS Abu Mohamed Al Džolani (njegovo pravo ime je Ahmed al Šara) je nekdaj sodeloval z Al Kaido (do leta 2016), pa tudi z razvpitim vodjem Islamske države Abu Bakrom Al Bagdadijem. Al Džolani se je pred sirsko državljansko vojno bojeval proti Američanom v Iraku. Leta 2006 so ga Američani celo zajeli. V ujetništvu je bil pet let, nato pa se je vrnil v Sirijo, da bi tu ustanovil podružnico Al Kaide, piše Al Džazira.
Od skrajnega džihadista do zagovornika strpnosti in pluralizma
Pred leti je bil Al Džolani zelo vnet zagovornik Sirije kot države, v kateri bi vladali strogi islamski zakoni. Leta 2014 je v svojem prvem televizijskem intervjuju za Al Džaziro celo grozil verskim manjšinam, kot so alaviti in kristjani, da ne bodo strpni do njih.
Uspeh sil, zvestih Bašarju Al Asadu, ki so julija 2016 zasedle Alep in napredovale proti Idlibu, so Al Džolanija prisilile, da je omehčal svojo retoriko. Pretrgal je stike z Al Kaide, se oddaljil od idej svetovnega kalifata in skupaj z uporniki, ki so v Idlib prebežali iz Alepa, ustanovil HTS.
Al Džolani vlada s trdo roko v Idlibu
Al Džolani je začel trditi, da skuša le osvoboditi Sirijo od Al Asadove avtokracije ter pregnati iranske paravojaške skupine iz države (v prvi vrsti je seveda mišljen Hezbolah). Tudi verskim in narodnim manjšinam zagotavlja, da jih bo varoval. A po drugi strani imajo ZDA in EU HTS za teroristično organizacijo. HTS in Al Džolaniju tudi očitajo, da v Idlibu vlada s trdo roko in je neusmiljen do političnih nasprotnikov.
Kurdi, ki živijo na severu Iraka, so pred leti nosili glavno breme boja z zloglasno Islamsko državo. Leta 2015 so kurdski borci iz vrst SDF s pomočjo ZDA premagali enote Islamske države. Leta 2017 so kurdski borci zasedli tudi Rako, glavno mesto Islamske države (na fotografiji). Pozneje so se Kurdi, ki so jih Američani pustili na cedilu, na severu Sirije znašle pod udarom Turčije. Ameriški medij Politico piše, da bodo Kurdi eni od glavnih poražencev zadnjih dogajanj v Siriji.
Negotovost v Sirija povzroča tudi dejstvo, da v Siriji poleg HTS obstaja več med seboj konkurenčnih vojaških skupin, ki so se bojevale proti Al Asadu. Druga večja opozicijska skupina je Sirska nacionalna vojska (SNA), ki ima korenine v zgoraj omenjeni Svobodni sirski vojski. SNA ima tesne stike s Turčijo in se bojuje proti kurdskim Sirskim demokratičnim silam (SDF). Ta boj proti Kurdom je seveda v interesu Turčije, ki skuša čim bolj oslabiti sirske Kurde. SDF je imela v preteklosti ameriško podporo in je nosila eno od glavnih bremen boja proti Islamski državi.
Libijski scenarij v Siriji
Razdrobljenost sirskih uporniških skupin in napetosti med njimi so seveda pot, ki lahko vodi v libijski scenarij, kjer je po padcu avtokrata Moamerja Al Gadafija prišlo do vzpostavitve dveh nasprotujočih si vlad ter oboroženih konfliktov med njima.
Sirija ima na severu in jugu dva močna soseda – Turčijo in Izrael. Turčija bi seveda rada imela v Siriji čim večji vpliv, trn v peti so ji zlasti sirski Kurdi. Med Izraelom in Sirijo so že dolgoletne napetosti. Državi sta se tudi večkrat vojskovali. Izrael tudi zaseda Golansko planoto, ki je mednarodnopravno del Sirije.
Konflikt med Al Džolanijem in Izraelom zaradi Golana?
Po padcu Al Asada so izraelske sile vstopile tudi v demilitarizirano območje na Golanski planoti. Kot trdi izraelski premier Benjamin Netanjahu, želijo s tem preprečiti, da bi na meje Izraela prišle sovražne skupine. Zanimivo je, da ima Al Džolani družinske korenine na Golanski planoti. Al Džolani oziroma Al Džulani je arabsko poimenovanje za Golansko planoto. Al Džolani tako v slovenščini pomeni Golanec.
Sirska državljanska vojna, ki se je začela leta 2012, je s svojih domov pregnala okoli 13 milijonov Sircev (leta 2012 v Siriji živelo 22,6 milijona ljudi). Več kot sedem milijonov jih je odšlo v tujino. V času migrantske krize leta 2015/2016 jih je več kot pol milijona prišlo v Nemčijo. Zdaj se postavlja vprašanje, koliko sirskih beguncev se bo vrnilo v domovino in kako hitro bo prišlo do vrnitve.
Množična vrnitev sirskih beguncev?
Padec Al Asada je razveselil tudi Sirce, ki so v času državljanske vojne pobegnili iz države, najprej v Turčijo in Libanon. Od migrantske krize leta 2015 naprej so številni prišli tudi v Evropo. Po svetu naj bi živelo 7,2 milijona sirskih beguncev, od tega največ v Turčiji, in sicer nekaj več kot 3,5 milijona. V Evropi je največ sirskih beguncev v Nemčiji – nekaj več kot pol milijona. Med letoma 2016 in 2024 naj bi se v Sirijo iz tujine že vrnilo 715 tisoč sirskih beguncev. Vojne je na milijone Sircev z njihovih domov pregnala na druga območja znotraj države.
