Eden tistih levičarjev, ki govori resnico

Zgodba Manuela Vallsa je zgodba o hitrem vzponu. Notranji minister in zvezda socialistične stranke je neposreden, nepopustljiv pri vprašanjih kriminala in priseljencev. Postal je Hollandov najbolj cenjen minister in najbolj priljubljen francoski politik pred Nicolasom Sarkozyjem in Marine Le Pen. V državi, kjer politike zdaj zaničujejo, uživa relativno visoko stopnjo podpore, nazadnje je bila 56-odstotna. Hollande stagnira pri rekordno nizki 23-odstotni podpori, premier Jean-Marc Ayrault in preostala Hollandova vlada se ne držijo dosti bolje.

Zavist socialističnih kolegov Več mesecev so morali Vallsovi vladni kolegi poslušati pozitivne medijske zgodbe o njem. Revija Le Nouvel Observateur ga je na svoji naslovnici razglasila za podpredsednika, čeprav francoski sistem te pozicije ne pozna. Valls, so pokazale ankete, ima boljše možnosti, da leta 2017 postane predsednik države kot Hollande. Takšne naslovnice in ankete med Vallsovimi socialističnimi kolegi vzbujajo zavist. Ne zaupajo mu, ker ne upošteva tradicionalno prevladujoče francoske levice. Številni socialisti celo dvomijo, da po svojih nazorih spada med njih. Označili so ga za desničarja pod krinko. "Varnost ni niti leva niti desna" Ko se je leta 2011 potegoval za mesto socialističnega kandidata na predsedniških volitvah, je predlagal umik besede "socialistična" iz imena stranke, ukinitev 35-urnega tedenskega delovnika in znižanje stroškov dela. Prejel je le šest odstotkov glasov podpore. "Težava levice je, da ko pride na oblast, začne teoretizirati o tem, kaj bi morala narediti. Želim si, da bi to storila prej," je povzel. Sebe vidi kot politika, ki se stvari loti neposredno, še posebej glede imigracije, vprašanja, ki spada pod njegovo notranje ministrstvo. V številnih pogledih se le malenkostno razlikuje od svojega konservativnega predhodnika. "Varnost ni niti leva niti desna," odgovarja tistim, tudi znotraj vlade, ki mu očitajo pretrdo stališče do vprašanja priseljencev.

Del "učinkovite levice" Posebej sporen je njegov pristop do romske problematike. Nadaljuje politiko uničevanja nezakonitih romskih naselij, ki jo je začela vlada prejšnjega predsednika Sarkozyja in bila deležna tako mednarodnih kritik kot neodobravanja iz vrst tedaj opozicijskih socialistov. Septembra je izjavil, da si le majhen delov Romov želi integracije v francosko družbo ter da je njihov življenjski slog v nasprotju s francoskim načinom življenja.

"Nikogar ne smemo diskriminirati, hkrati pa si ne smemo zatiskati oči pred realnostjo," je dejal. Na očitke, da ima zelo desničarsko stališče, je odvrnil: "Imeti levičarske poglede pomeni nasprotovati bedi in taboriščem. Levičarske ideje tudi nasprotujejo mafijski zlorabi revščine drugih in otrok." Sebe opisuje kot "enega tistih levičarjev, ki govorijo resnico" oziroma kot del "učinkovite levice".

Številni socialisti so se ob teh besedah naježili, ankete pa pokazale, da se z njimi strinja 77 odstotkov Francozov. Hollande se, kot je v njegovi navadi, ni vmešal v vročo debato, ki se ni polegla kar nekaj dni. Hollande se zaveda, da se ne sme odpovedati svojemu edinemu ministru, ki je deležen relativno visoke podpore, in ki ga lahko uporabi v boju proti vse bolj priljubljeni Nacionalni fronti z Marine Le Pen na čelu, ki bi lahko postala velika zmagovalka evropskih volitev naslednje leto.

Branitelj nepriljubljenega Hollanda Za Hollanda je postal nepogrešljiv. Pred tedni ga je poslal gasit ogenj, ki so ga sprožile njegove besede ob aferi z izgnano kosovsko deklico. Hollande je poskušal omiliti škandal, a ga nerodno le še bolj razplamtel z besedami, da se 15-letna Rominja Leonarde Dibrani lahko vrne v Francijo, njena družina pa ne. Najmanj priljubljenega francoskega politika je moral braniti najbolj priljubljen, čeprav se Valls ni strinjal s Hollandom. Minister je podprl policijo, ki je deklico pobrala kar pred šolo in deportirala.

Starša sta ga naučila ljubiti Francijo Preden je postal minister, je bil župan Evryja, mesteca na obrobju Pariza, kjer je podvojil število policistov in nasprotoval načrtom za gradnjo nakupovalnega središča, ki bi prodajal tudi halal izdelke. Njegovo stališče do priseljencev je strogo, čeprav je tudi sam eden izmed njih. Rojen je bil v Barceloni katalonskemu očetu in mami Švicarki iz italijansko govorečega kantona. Francoski državljan je postal šele pri 20 letih leta 1982.

Vedno poudarja svojo ljubezen do domovine, ki ga je posvojila. "Rojen sem bil v Španiji. Moral sem se naučiti govoriti francosko. Sem naturaliziran Francoz. Moja starša sta me naučila ljubiti Francijo. Moraš biti ponosen, da si Francoz, da si del tega naroda z veličastno zgodovino," pravi. Kljub patriotizmu se ne sramuje svojih korenin in jih ne poskuša skrivati. Na vprašanje radijske postaje iz Barcelone, ali bi Katalonec lahko postal francoski predsednik, je odvrnil, da "je to mogoče" in omenil, da je Sarkozy "madžarskega porekla".

V boj za predsednika leta 2022? Vallsa pogosto primerjajo s Sarkozyjem, nekateri mu pravijo kar "levičarski Sarko" ali pa "neučinkoviti Sarkozy 2.0". Poleg tujih korenin imata še nekaj skupnih točk; oba sta (bila) notranja ministra in nekoč župana, svoji politični karieri pa sta začela, čeprav nista nikoli obiskovala francoske elitne École Nationale d'Administration (ENA). Na vprašanje, kaj imata skupnega s Sarkozyjem, pa je Valls odvrnil: "Energijo." Valls je leta 2007 zavrnil ponudbo Sarkozyja, da se pridruži njegovi vladi.

Valls se trenutno zelo trudi prikriti svoje velike ambicije, čeprav redko kdo dvomi, da se v prihodnje ne bo ponovno podal v boj za predsedniško mesto. Če bo Hollande ponovno kandidiral, kar je zelo verjetno, bo moral počakati na volitve leta 2022.