Japonci na volišča z mislimi na Kitajsko

Pred dobrimi tremi leti je Liberalnodemokratska stranka (LDP), ki je skoraj brez prekinitev Japonski vladala vse od leta 1955, na volitvah doživela hud poraz. LDP, ki ni zgolj stranka, ampak nekakšna politična ustanova, je vodila Japonsko od njenega osupljivega vzpona in obnove na ruševinah druge svetovne vojne, vse do tega, da je država postala svetovni gospodarski velikan. Deželo vzhajajočega sonca je vodila tudi zadnji dve desetletji, ko se je ta začela spopadati s trdovratno gospodarsko stagnacijo in ko so jo tako v gospodarskem, političnem kot vojaškem smislu dohitele druge vzhodnoazijske sile, poroča Foreign Policy.

Razočarani nad pomanjkanjem napredka so Japonci leta 2009 namesto LDP izvolili Demokratsko stranko Japonske (DJP), mešanico prebežnikov iz LDP, tržno usmerjenih liberalcev in socialistov. Ta sprememba naj bi povzročila pravo politično revolucijo, vzpostavila nov razred vladajočih in Japonsko vrnila na pot gospodarske rasti. Tri leta in pol pozneje se zmaga ponovno nasmiha liberalnim demokratom. Ciniki in skeptiki, ki so že ob izvolitvi DJP poudarjali, da ta ne bo prinesla sprememb, lahko v vrnitvi liberalcev vidijo potrditev svojih mračnih napovedi. Po prepričanju tovrstnih komentatorjev je ta sicer bogata in še naprej izredno močna država obsojena na stagnacijo in upad svoje moči na svetovnem političnem prizorišču.

Zakaj bi nas torej moralo skrbeti, kdo bo zmagal na volitvah? Oglejmo si pet razlogov, zaradi katerih je na izid japonskih parlamentarnih volitev vseeno treba biti pozoren.

1. Japonsko gospodarstvo bi lahko še nazadovalo Japonska že zadnjih dvajset let trpi za podpovprečno gospodarsko rastjo. Temelji njene ekonomije so v slabem stanju. Zdi se, da je japonsko gospodarstvo ujeto v brezizhodno deflacijsko spiralo in medtem ko se njena delovna sila zmanjšuje, je imigracija premajhna, da bi jo lahko s tem nadomeščala. Kombinacija upočasnjevanja svetovnega gospodarstva in močnega jena pa zmanjšuje tudi obseg japonskega izvoza.

Šinco Abe , trenutni predsednik LDP, ki bo postal novi mandatar, če stranka zmaga na volitvah, ima zamisel za zagon gospodarske rasti. Šinco bi povečal denarni dotok do te mere, da bi Japonska dosegla inflacijo dveh odstotnih točk. Liberalni ekonomisti sicer hvalijo njegov načrt, a precej manj jasno je, kakšne posledice bo imelo tovrstno spodbujanje inflacije na japonske državne obveznice. Odplačevanje japonskega gromozanskega nominalnega dolga namreč že zdaj zahteva četrtino državnega proračuna. Z inflacijo pospešen dvig obrestnih mer bi zato lahko imel katastrofalne učinke. Po vsej verjetnosti bi bila posledica radikalno zmanjšanje tujih vlaganj in devalvacija jena, kar bi v že zdaj šibkem svetovnem gospodarstvu povzročilo nadaljnje pretrese.

2. Spor s Kitajsko bi se lahko še zaostril Skupina majhnih, nenaseljenih in v resnici ničvrednih otočkov, ki jih Japonci imenujejo Senkakus, Kitajci pa Diaoyus, so postali srž meddržavnega spora. Kitajska je proti japonskim podjetjem že zagnala ekonomsko vojno, s katero želi doseči, da bi se ta odpovedala težnjam po lastništvu otočkov. Liberalni demokrati so v svojih predvolilnih nastopih že večkrat poudarili, da se boju za otočke ne nameravajo odpovedati, prav nasprotno, zelo verjetno ga bodo, če pridejo na oblast, še zaostrili. Druge japonske stranke so v svojih pogledih na ta spor še precej bolj radikalne.

Olje na ogenj spora s Kitajsko kot tudi širšo soseščino bo nedvomno prilil tudi projekt zgodovinskega revizionizma, ki je značilen za večino najmočnejših japonskih strank. Vsaka ima v svojih vrstah vsaj nekaj pripadnikov, ki se močno trudijo, da bi japonsko imperialno zgodovino in njeno odgovornost v drugi svetovni vojni čim bolj zmanjšali oziroma prikazali karseda nedolžno. Pripadnik neke manjše stranke je letos ogorčil z izjavo, da pokol v kitajskem mestu Nanjing v času japonske zasedbe ni bil tako hud (po neodvisnih poročil je v pokolu umrlo vsaj 200 tisoč ljudi).

Ne glede na njihove poglede na zgodovino pa je sodelovanje z Združenimi državami Amerike vodilo vseh najpomembnejših strank. Pri zoperstavljanju vse močnejši Kitajski japonske stranke računajo prav na ameriško podporo.

3. Japonska bi si lahko prizadevala za jedrsko bombo Vseh dvanajst strank, ki se poteguje za mesto v parlamentu, si prizadeva za zmanjšanje odvisnosti od jedrske energije, še toliko bolj po lanski nesreči v Fukušimi. Ni pa znano, kako daleč bodo šla ta prizadevanja, pred nesrečo so si namreč številni prizadevali za prav nasprotno, za povečanje odvisnosti od jedrske energije. Ne glede na trenutno ohlajanje navdušenja nad jedrsko energijo pa se japonski politiki vse bolj ogrevajo za idejo jedrske oborožitve.

Po prepričanju japonskih voditeljev gre pri tem za varnostno vprašanje, še toliko bolj v primeru države, pri kateri tri od štirih najbližjih sosed že posedujejo jedrsko oborožitev. Scenarij, v katerem bi Japonska v resnici začela razvijati jedrsko orožje, je kljub govorancam določenih politikov vseeno izredno malo verjeten, v vsakem primeru pa bi naletel na ogorčenje mednarodne javnosti.

4. Japonska bi lahko pretresla svetovno trgovinsko menjavo Japonska še vedno ni odločena glede vstopa v čezpacifiško partnerstvo (TPP) – gre za trgovsko in naložbeno sodelovanje 11 tihomorskih držav, med njimi tudi Avstralije, Združenih držav, Vietnama in Peruja. Če se partnerstvu pridruži še Japonska, bo to partnerstvo nedvomno pridobilo veljavnost. Vendar je to vprašanje na Japonskem postalo del notranjepolitičnih preigravanj. S tem sporazumom bi bili najbrž ogroženi zelo pomembni deli gospodarstva, kot so ribolov, agrikultura in gozdarstvo.

Vsi ti sektorji najbrž ne bi preživeli konkurenčnega boja s tujimi vlagatelji, ki bi surovine lahko dobavljali veliko ceneje, če bi jim bil s sporazumom omogočen nemoten dostop na japonski trg. Liberalnodemokratska stranka si sicer prizadeva za vstop v partnerstvo, vendar hkrati navaja številne pogoje, ki za pogajalsko mizo ne bodo dobrodošli, če ne celo nesprejemljivi.

5. V spor s Kitajsko bi Japonska lahko potegnila tudi ZDA Če LDP zmaga na volitvah in oblikuje koalicijo, ki se bo ostreje zoperstavljala Kitajski, bi se morale v ta spor slej ko prej vključiti tudi ZDA. V japonski mirovni ustavi, ki je v veljavi od leta 1947, je namreč določenih več ekskluzivnih varnostnih dogovorov med Japonsko in ZDA. Varna, vendar vojaško šibka Japonska je bila v zadnjega pol stoletja pomembno orožje ameriške zunanje politike na Daljnem vzhodu.

Kljub vzponu Kitajske, ki tako v Aziji kot v vsem svetu močno spreminja razmerja moči, bi moralo biti ZDA v interesu, da bo nova japonska vlada tako zmerna kot stabilna, vendar se obeta, da ne bo nič od naštetega, še poroča Foreign Policy.