Ponedeljek, 13. 3. 2017, 12.47
7 let, 2 meseca
Kako je turški "sultan" Erdogan začel ogrožati Evropo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,45
7
Še pred desetletjem je Turčija veljala za državo, ki ji je uspela nekakšna zgledna islamska demokracija. Zadnja leta pa Turčija postaja vse bolj avtoritarna država, upočasnjuje se tudi turška gospodarska rast. Poglejmo, kako je maloazijska država zdrsnila v krizo.
63-letni Erdogan, ki s vse tršo roko vlada 80-milijonski Turčiji, je svoj pohod na vrh turške politike začel v letih 1994 in 1998, ko je bil župan Istanbula. Takrat je bil Erdogan še član islamistične Stranke blaginje, ki jo je vodil islamist Necmettin Erbakan.
Erdogan v zaporu
Ikona turških islamistov Erbakan je bil med junijem 1996 in junijem 1997 prvi islamistični premier v sodobni Turčiji, ki jo je po prvi svetovni vojni ustanovil Mustafa Kemal Atatürk. Erbakan je po enem letu odstopil z oblasti zaradi pritiskov "globoke države", to je vojske, ki je bila desetletja porok kemalistične ureditve Turčije in je preprečevala preveliko vlogo islamistov v maloazijski državi.
Erbakanu je po odstopu ustavno sodišče prepovedalo politično delovanje, ker se ni držal načela ločitve države od vere. "Globoka država" je leta 1999 udarila tudi po Erdoganu, ki je moral zaradi spodbujanja verskega sovraštva v zaporu odsedeti štiri mesece. Erdogan, ki ga je na prestajanje zaporne kazni pospremil konvoj dva tisoč vozil z njegovimi privrženci, je leta 2001 ustanovil novo islamistično stranko – Stranko za pravičnost in razvoj (AKP).
Recep Tayyip Erdogan je marca 1999 odhajal v zapor, obkrožen s svojimi privrženci.
Zmaga na volitvah leta 2002
Z njo je novembra 2002 prepričljivo zmagal na parlamentarnih volitvah in v 550-članskem turškem parlamentu dobil 363 sedežev. Preostale sedeže je dobila kemalistična Republikanska ljudska stranka (CHP). Druge stranke se v parlament niso uvrstile, ker niso dosegle desetodstotnega volilnega praga. Erdogan je postal turški premier šele spomladi 2003, saj so morali najprej odpraviti prepoved političnega delovanja, ki je bila posledica zgoraj omenjene sodbe.
Erdogan je bil previdnejši kot Erbakan, saj ni hotel razjeziti turške vojske. Dajal je vtis zmernega islamista, nekakšnega islamskega demokrata, čigar glavni cilj je demokracija in gospodarski razvoj države. Pri tem je bil uspešen, saj je turško gospodarstvo skokovito raslo. Če je bil leta 2002 turški bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca 3.571 ameriških dolarjev (3.321 evrov), je leta 2013 dosegel že 10.801 dolarjev (10.045 evrov).
Prvi Erdoganovi obračuni z vojsko in sekularno elito
Na valovih gospodarskega uspeha je Erdogan zmagal na parlamentarnih volitvah leta 2007. AKP je spet osvojila večino sedežev, v parlament pa se je uspelo uvrstiti še kemalistični CHP. Leta 2007 je Erdogan tudi prvič resneje zarezal v vojsko, ko se je začela preiskava proti skrivnostni ultranacionalistični zarotniški skupini z imenom Ergenekon, katere pripadniki naj bi delovali v vojski in policiji.
Sojenja domnevnim članom skupine Ergenekon so se začela leta 2008, leta 2012 je pred sodnike moral stopiti tudi nekdanji načelnik turškega generalštaba Ilker Basbug. V času obračuna z Ergenekonom so aretirali in pozneje zaprli tudi številne novinarje, ki so zagovarjali sekularno Turčijo.
Erdogan in njegova stranka vse bolj spodkopavata kemalistično, sekularno Turčijo. Na fotografiji: poslanka iz vrste kemalistične republikanske stranke leta 2013 z dvignjeno desnico protestira proti štirim poslankam AKP, ki so v turški parlament prišle z muslimanskimi naglavnimi rutami.
Množični protesti maja 2013
Boj proti domnevnim zarotnikom so najprej podpirali tudi pripadniki vplivnega islamističnega gibanja, ki ga vodi pridigar Fethullah Gülen, ta od leta 1999 živi v ZDA. Ko se je tudi s pomočjo sodnih procesov AKP v letih 2010 in 2011 utrdila na oblasti, se je zavezništvo med Erdoganom in Gülenom prelomilo.
Erdogan je tako zdaj za vsako dejanje, ki je bilo uperjeno proti njegovi oblasti, obtožil Gülena in njegove privržence. Leta 2013 se je Erdogan prvič znašel na resni preizkušnji, ko so maja na istanbulskem trgu Taksim izbruhnili množični protesti proti njegovi vladi.
Preganjanje Gülenovih podpornikov
Proteste, ki so bili nekakšen odmev množičnih protestnih gibanj v sosednjih arabskih državah (tako imenovana arabska pomlad), je Erdogan zatrl z uporabo policije. Decembra 2013 je Erdogan začel tudi obračunavati s pripadniki Gülenovega gibanja znotraj AKP, ki jih je obtožil korupcije. Na udar so prišli tudi posamezni turški ministri.
Erdogan je začel vse bolj zatirati tudi svobodo medijev. Večkrat je blokiral dostop Turkom do družbenih omrežij (Twitter in Facebook) in YouTubs. Nadaljevalo se je tudi preganjanje in zapiranje novinarjev ter vodilnih mož njegovi stranki nenaklonjenih medijev.
Decembra 2014 so turški policisti aretirali tudi urednika časopisa Zaman Ekrema Dumanlija, ki naj bi bil povezan z muslimanskim pridigarjem Fetullahom Gülenom.
Erdogan postane predsednik države
Leta 2014 je bil Erdogan izvoljen za predsednika države. Na parlamentarne volitve junija 2015 je tako AKP prvič šla brez njega. Tudi tokrat je zmagala, a ker so se v parlament uvrstili še nacionalistična stranka MHP in kurdska stranka HDP, AKP ni mogel sestaviti vlade.
V teh mesecih politične negotovosti je Turčija postala dejavnik nestabilnosti – ne samo navznoter, kjer so se zaostrili odnosi med turško oblastjo in kurdsko manjšino na vzhodu Turčije (po nekaterih razlagah je Erdogan namerno zaostril odnose s Kurdi, da bi pridobil glasove nacionalistov, ki so junija glasovali za MHP), ampak tudi navzven.
Migrantski val iz Turčije proti Evropi
Poleti 2015 se je namreč začel migrantski val, ki je iz Turčije prek Grčije po balkanski poti pljusknil proti severu Evrope. Turške oblasti so križem rok opazovale več sto tisoč migrantov (sirskih beguncev, Iračanov, Pakistancev, Afganistancev …), ki so nezakonito prestopali mejo in po morju iz Turčije odhajali proti sosednjim grškim otokom.
Marca 2016 je EU s Turčijo sklenila dogovor, po kateri naj bi maloazijska država preprečevala nezakonite migracije. V zameno za to naj bi EU odpravila vizume za Turčijo ter ji dala tri milijarde evrov pomoči.
Poleti 2015 je Turčija dovolila migrantski val proti Evropi.
Poskus državnega udara
Novembra 2015 je AKP na predčasnih volitvah uspelo zmagati in znova sestaviti vlado. A julija 2016 se je Turčija pogreznila v še večjo krizo, ko je del vojske skušal izvesti državni udar. Ta državni udar je Erdogan izkoristil za nove čistke v vojski, policiji, uradništvu …
Erdoganu kritiki tudi očitajo, da se vede kot sultan in da skuša v duhu otomanskega imperializma izvajati tako imenovano neootomansko politiko. Turčija se je tako vpletla v sirsko državljansko vojno, ki je izbruhnila leta 2011, in dala oporo silam, ki se borijo proti sirskemu predsedniku Bašarju Al Asadu.
Neotomanska zunanja politika in podpora Islamski državi
Številni so tudi namigi, da Turčija podpira zloglasno Islamsko državo (tudi tako, da omogoča tihotapljenje nafte iz Sirije v Turčijo), a jih Ankara zavrača. Vsekakor pa Turkom ni všeč, da bi se v sosednji Siriji in Iraku preveč okrepili Kurdi.
Zaradi Sirije se je Erdogan zapletel v hud spor z Rusijo, ko so konec novembra 2015 turški lovci sestrelili rusko vojaško letalo, ki naj bi letelo v turškem zračnem prostoru. Pozneje so se strasti umirile, Erdogan se je opravičil in celo sklenil zavezništvo z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom.
Julija 2016 je del vojske skušal vreči z oblasti Erdogana. Ni jim uspelo. Po poskusu državnega udara je turška oblast razglasila izredne razmere, ki še vedno trajajo.
Turška diaspora v Zahodni Evropi postaja Erdoganovo orožje
Erdoganova neotomanska politika pa ima vpliv tudi v Zahodni Evropi. V državah z močno turško skupnostjo (Nemčija, Nizozemska, Avstrija …) je Turčija vzpostavila močno vohunsko mrežo, tamkajšnji Turki, ki so bolj lojalni Turčiji kot državam, v katerih živijo, pa podporo Erdoganu izražajo z množičnimi shodi.
Velik vpliv Erdoganove Turčije med zahodnoevropskimi Turki se je pokazal tudi v času kampanje pred letošnjim aprilskim referendumom, na katerem bodo Turki odločali o preoblikovanju Turčije iz parlamentarne v predsedniško državo.
Nizozemsko-turška "vojna"
Turški ministri namreč za ustavne spremembe skušajo nagovarjati tudi Turke v Zahodni Evropi. A se je pri tem zapletlo, saj številne države takšne predvolilne shode prepovedujejo. Zadnje dneve so se tako zelo zaostrili odnosi z Nizozemsko, ki je turškemu zunanjemu ministru Mevlutu Cavusogluju prepovedala, da bi z letalom pristal v državi in nagovoril tam živeče rojake.
Pozneje so Nizozemci še preprečili govor turške ministrice za družino Fatme Kaye pred konzulatom v Rotterdamu. To je razjezilo na Nizozemskem živeče Turke, ki so se s turškimi zastavami zbrali pred konzulatom v Rotterdamu in se spopadli z nizozemsko policijo, ki jih je razgnala z vodnimi topovi.
Protesti nizozemskih Turkov v Rotterdamu.
Erdoganova Turčija in konflikti z Evropo
Zadnji dogodki kažejo, da Erdoganova Turčija, ki postaja vse bolj islamska in vse manj sekularna, vse bolj avtoritarna in vse manj demokratična, vse bolj agresivno nastopa tudi proti Evropi. Del turške zunanje politike vse bolj postajajo tudi turški izseljenci v Zahodni Evropi.
Turčija uvedla sankcije proti Nizozemski
Turčija je zamrznila odnose na visoki ravni z Nizozemsko in zaprla svoj zračni prostor za vse nizozemske diplomate, je danes po seji vlade sporočil namestnik turškega premierja Numan Kurtulmus.
Povedal je tudi, da ne bodo dovolili nizozemskemu veleposlaniku, da se vrne v Ankaro, dokler Nizozemska ne bo izpolnila turških zahtev glede priprave zborovanj pred referendumom.
Erdogan z novimi napadi proti Nemčiji in Nizozemski
Erdogan je danes obtožil nemško kanclerko Angelo Merkel, da podpira teroriste. Nizozemski pa je zagrozil z diplomatskimi sankcijami in da se bo obrnil na Evropsko sodišče za človekove pravice, ker ni dovolila turškim ministrom sodelovanja na zborovanjih pred turškim referendumom.
V pogovoru za televizijo A Haber je Merklovo obtožil, da v Nemčiji skriva teroriste in da Berlin ni ukrepal glede 4500 dosjejev, ki mu jih je Ankara poslala o terorističnih osumljencih.
"Gospa Merklova, vi podpirate teroriste," je dejal po poročanju nemške tiskovne agencije dpa.
Nemško državo televizijo pa je obtožil, da podpira teroristične organizacije in da trguje s propagando proti uvedbi predsedniškega sistema v Turčiji.
V istem pogovoru je tudi znova zagrozil Nizozemski z omenjenimi ukrepi.
EU in Nato pozivata Turčijo k umiritvi napetosti
Evropska unija je danes pozvala Turčijo, naj se izogiba pretiranim izjavam in dejanjem, ki bi lahko še zaostrila napetosti v sporu z Nemčijo in Nizozemsko zaradi prepovedi udeležbe turških ministrov na predreferendumskih zborovanjih. Zveza Nato je zaveznike pozvala k medsebojnemu spoštovanju.
V Bruslju so Ankari sporočili, da je odločitev, ali bodo turškim politikom dovolili na zborovanja pred turškim referendumom o ustavnih spremembah, v rokah Berlina in Haaga.
Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, ki bo v primeru podpore ustavnim spremembam dobil precej večja pooblastila, je minuli konec tedna očital Nizozemski, da se obnaša kot nacisti. Nizozemci so bili zaradi izjave ogorčeni, saj so bili med drugo svetovno vojno tudi sami pod nemško okupacijo.
"Evropska unija poziva Turčijo, naj se vzdrži pretiranih izjav in dejanj, ki bi dodatno zaostrila situacijo," sta v skupni izjavi zapisala zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini in evropski komisar za širitev Johannes Hahn.
"Turčija bi morala ponovno oceniti migrantski dogovor z EU"
Turški minister za evropske zadeve Omer Celik je danes izjavil, da bi morala Turčija v luči spora z Nizozemsko zaradi prepovedi udeležbe turških ministrov na predreferendumskih zborovanjih ponovno oceniti dogovor z Evropsko unijo o zajezitvi migrantskega toka.
"Turčija bi morala znova oceniti vprašanje prehoda po kopnem" v skladu z dogovorom z EU, sklenjenim marca lani, je dejal turški minister. Po njegovem mnenju je treba prečkanje Egejskega morja, med katerim je umrlo več sto migrantov, preprečiti, ker gre za človeško odgovornost, o kopenskem delu dogovora pa bi morali znova razmisliti.
STA
7